Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

»Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej govori o napredovanju protireformacije v zgodnji novi dobi – s presenetljivimi navezavami na sedanjost.

Če se večer napove z »etc is poetry« – prosto po Jandlovi »easy grammar poem« – in se k merjenju moči ponovno povabi (skoraj izključno) običajne osumljence, dogodek vzbuja kanček dvoma.

Včasih zadostuje že majhen obrat črk, ki na igriv način spremeni pomen besede ali celo izlušči pomene, ki so že od nekdaj skriti v jeziku. Zgodba Iz Oblivije, zadnja v zbirki Hudičev jezik, predstavlja vrhunec ustvarjalnosti Veronike Simoniti.

Že ob prvem branju skoraj 500 strani debelega romana Kronosova žetev avtorice Mojce Kumerdej (v nemškem prevodu Erwina Köstlerja) v oči bode mnogoterost tehnik, perspektiv, pripovednih niti in form.

Nekatere stvari so tako grozne, da o njih ne moremo govoriti. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo opisati z besedami. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo gledati na slikah. In potem se je zgodil Maus. Strip o holokavstu.