U ti štofeljca, to pa je knjiga!

Maria Parr in Jure Engelsberger, Golmanka in morje. Prevod: Darko Čuden. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019 (zbirka Sinji galeb)

Gaja Kos

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne. Eno željo namreč imam, in sicer, da me knjiga s takšnimi nastavki ne bi razočarala, kajti vsi vemo, kako je z velikimi pričakovanji in razočaranji – v premem sorazmerju so. No, naj kar takoj povem, da sem po prebranem ostala brez želja. Ehm, skoraj. Seveda si želim še takšnih knjig!

Lena je prvič rogovilila po knjigi Vafljevi srčki, tokrat pa je golmanka iz naslova. Punca, ki ji ni para (tudi če se ozremo pa svetovni mladinski književnosti, moramo kar takoj preklopiti na kaliber Pike Nogavičke in nič manj) oziroma njena ustvarjalka Maria Parr, priljubljena norveška pisateljica, imata torej zasluge za popoln bralski odklop, Maria Parr pa še za nekaj drugega – z njo ali ob njej, natančneje pa z njeno Tonjo iz Hudega brega se je Jure Engelsberger pozicioniral kot književni ilustrator, ki je nekaj let kasneje izjemno cenjen in uspešen, kar dokazuje in potrjuje tudi v Golmanki in morju. Tako kot besedilo, so tudi njegove ilustracije prepričljive nosilke čustev in vzdušja, pa tudi prizorov oz. motivov, ki v opisu niso deležni detajlov in si jih zato s toliko večjo radovednostjo ogledamo, npr. kako je videti Lenin novi splav ali Trilejev novi čoln itd. Ilustracija na strani s podatki o prevajalcu deluje celo kot nekakšen epilog, ki namiguje na to, da je Trile resno vzel Lenin nasvet, opustil klavir in se lotil bobnanja. Omeniti pa je treba tudi zemljevid na predlistu, ki imenitno poskrbi za lažjo prostorsko predstavo Razbite Matilde.

Nekaj uvoda za nepoučene – Lena in Trile sta najboljša prijatelja, soseda in sošolca, prebivalca zaliva Razbita Matilda. Po poletnih počitnicah, s katerimi se roman začenja, ju čaka vstop v sedmi razred, v katerem sedi tudi tečen sošolec Tomi Pomolec. Ampak kateri razred pa je čisto brez tečnih sošolcev? Za zgodbo je bolj pomembno to, da razred dobi novo sošolko, lepo in vse prej kot tečno Brigito iz Nizozemske. Za njeno naklonjenost si prizadevata tako Trile kot Tomi, medtem ko si Lena prizadeva za ustrezno mesto v nogometni ekipi. Kdor jo pozna, si gotovo upa staviti, da bo pogumni, prefrigani, odločni, srčni golmanki brez dlake na jeziku to tudi uspelo.

Trile Leno opiše takole: »Dobra je pri telovadbi in šolskih odmorih. Vse drugo na šoli je po njenem nepotrebna šara.« Lenino izvenserijskost dobro nakažejo nenavadne kletvice, ki se v Čudnovem prevodu glasijo takole: »U ti rožic!«, »U ti šmorna /…/«, »U ti štofeljca!«, »O zos in pašteta /…/«, »O ti šajtrga!«, »O, mater ti segedinsko /…/« in še kakšna tega kova bi se našla. Avtorica si zna izmisliti tudi sveže primerjave (npr. tresti se kot kosilnica v prostem teku, biti strog kot kašen star ravnatelj itd.) in dovolj pogosto pokaže, da ima dober smisel za humor: ko si Lena pri uri angleščine zlomi roko in Trilejevega starejšega brata zanima, kako za vraga je to mogoče, beremo: »Lena mu je pojasnila, da se ti, če se dovolj dolgo dolgočasiš, lahko zgodijo najgrše stvari, ure angleščine so pa itak tako dolgočasne, da ji že dalj časa ogrožajo zdravje.«

Kakorkoli že, na koncu so vsi živi (še kdo več) in približno celi, je pa treba – da bo malo bolj živ in celovit – še malo dodati »uvodu za nepoučene«; v Golmanki in morju namreč vse le ni v simpatijah in nogometu. Tu je Lenina velika želja, da bi dobila bratca, zaskrbljujoče stanje Trilejeve mame, ki ima lepe, čeprav na trenutke glasne posledice, nekaj brodolomov, smrtno nevarno koledovanje in nesreča na morju, ki vključuje veliko krvi in srečno naključje. Drama zagotovljena! In potem so tu še dvomi, vprašanja in ugotovitve – kako se razvija prijateljstvo, kaj je pravično in kaj ni, kako se spreminjajo razmerja moči med pripadniki različnih generacij … In nekaj modrosti. Ena, kot bi bržkone pričakovali, prihaja iz dedkovih ust: »Dovolj sem se postaral, da vem, da traparije počnemo vsi.« Ampak: »Vse na svetu je tako lepo urejeno, Trilko, da večino stvari, ki jih v življenju zašuštramo, spet lahko odšuštramo.« Tudi v romanu Golmanka in morje, ki v štirih poglavjih skozi štiri letne čase zaobjame leto življenja v Razbiti Matildi, se na koncu vse lepo odšuštra. Dedki imajo običajno prav, a ne?

Maria Parr se pač izkaže za mojstrico zašuštravanja in odšuštravanja, ki zna iz (skoraj) vsakdanjega narediti razburljivo in napeto (pri tem s pridom izkoristi okolje, kamor je umestila dogajanje, pri čemer imam v mislih predvsem surove sile narave) in ki v svoje like vtisne toliko čustev, da v prepričljivo opisanih soočenjih z lahkoto preskakujejo tudi na bralca. Koliko jeze, koliko žalosti, koliko strahu, koliko sreče, koliko topline in koliko veselja je med modrimi platnicami! Koliko življenja!

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vse je v nas

    Gaja Kos

    Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

  • Ujeti trenutek v jantar besede

    Ana Geršak

    Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

  • Mozaično o cesarju

    Žiga Rus

    Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Izdelava: Pika vejica