Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

Črno oblečena teta belih las, Hana, naslovna junakinja tretjega romana Alene Mornštajnové je živi, a molčeči spomenik judovske družine iz češkega mesta Meziříčí, ki se prebija skozi vsakdanje in manj vsakdanje izzive vojne, miru, medčloveških odnosov, bolezni in preživetja.

Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

Ko sem v roki držala Malo knjigo o kitih, se ni pod mano na srečo nič vdrlo ali podrlo, čeprav lahko tudi v njej naštejemo kar nekaj kitov; morda bi bilo drugače, če bi šlo za Veliko knjigo o kitih, kdo ve!

Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

Pri Coetzeejevem Peterburškem mojstru bi se v bistvu dalo razpravljati o marsičem. O mizernosti revnih, ki živijo v življenju sovražnih okoljih, nasilju nad ženskami, o zlorabi oblasti in cenzuri, kar se do neke mere zrcali v dialektiki med Nečajevim in Dostojevskem, o tragiki žalovanja in soočanju z izgubo, itd.

Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado.

Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

Roman Non-Oui je tretje v slovenščino prevedeno prozno delo Lidije Dimkovske. Gre za dokumentarno-fikcijski roman o življenju Dalmatinke, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske.

Kako je mogoče, da luna, še nedavno okrogla kot balon, postaja tanka kot miškin repek?