Anatomija pesništva ali pesnik poezijo svojo pod secirni nož postavi

Sergej Harlamov, Mnogoboj mitologij. Spremna beseda: Vid Bešter. Maribor: Založba Litera, 2019 (zbirka Piramida)

Silvija Žnidar

»Prakticiranje anatomije mi je odprlo oči: zgradiš si celotno življenje na iluziji integritete lastnega telesa, tega »čvrstega mesa«. Mitologiziraš svoje lastne znane delce mesa in kit. Potem vidiš truplo na secirni mizi in začneš secirati sam in na koncu ugotoviš, da ni ostalo nič drugega, kot pa nekakšen kup hrustanca in kosti, z etiketo, ki nosi ime nekega mrtvega zdravnika – to je bilo kolosalno izkustvo pomanjkanja integritete mesa in integritete duha tega mrtvega zdravnika. Veste, večino trupel donirajo zdravniki; in zdravniki si lahko predstavljajo, kaj se bo zgodilo z njihovimi telesi po smrti, saj so sami že opravljali raztelesenje.« Kar ste pravkar prebrali, je izjava iz intervjuja angleškega pisatelja J. G. Ballarda, ki je eden izmed tistih, ki mu Sergej Harlamov, avtor tukaj obravnavanega Mnogoboja mitologij, posveti svojo pesniško zbirko. In Ballardova »anatomska misel«, ki seveda nosi v sebi metaforično »nadgradnjo, je povsem na mestu, ko začnemo premlevati Harlamove verze. Avtorski glas pesnika, oziroma samo-oklicanega »pezdnika«, namreč drži v roki raje skalpel kot kakšno idealizirano pesniško pero ter bdi nad demitologiziranim, hropečim telesom poezije; z njega s hladno distanco, morda celo cinizmom, odstranjuje sloje preživetih, že gnijočih ideologij in olepšav. Pezdnik je avtor, ki se spozna na svoje hiranje in se tega ne boji pokazati. O tem se lahko bralec prepriča tudi v pronicljivi spremni besedi Vida Beštra, kjer beremo sledeče: »V Mnogoboju zareže pesnikov nož v nagnito tkivo poezije, da spusti v temo njenega trupla dnevno luč (…). Zdravnik postane padar in mazač, pesnik postane pezdnik …«. Ko vstopate v Mnogoboj mitologij tako ne pričakujte poetične utehe, pihanja na dušo, kajti gledali boste v sam ustroj neosebne pesniške proizvodnje, vstopili v območje morbidne (a nikakor ne nehumorne), nezmotljive in brezkompromisne anatomije sodobnega sveta, človeka in njegovega jezika.

Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so v zbirki Prvenk (JSKD) izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven. Če se Jedci v določeni meri pogovarjajo s Strnišo, morda tudi Zajcem in Tauferjem, se Mnogoboj na nek način distancira od te struje slovenskega pesništva. Verzi ne operirajo več s heterogenimi podobami narave, odmikajo se od mrakobnih eksistencialnih občutij, tudi jezik je manj razsipen in razprostrt v širino. In če je v prvi izvedbi pesnik na bralca še lahko učinkoval kot vrač, zaklinjevalec z usodnim črnim ritmom in podobami, je tokrat pisec demistifikator, brutalni razgaljevalec – je mož redkejših, a nabrušenih besed. A kot že rečeno, srž, ki izgrajuje Mnogoboj mitologij, je izgrajena že v Jedcih, kaže pa se predvsem v postavkah o (z)možnostih poezije, njenem (in pesnikovem) ontološkem statusu.

Pesniški glas, ki se motri ter se roga navzven in navznoter, in njegova poezija, ki odpira lastne šive in se daje na ogled v vsej svoji neizprosnosti, sta najbolj lucidno, zgoščeno in vztrajno zastopana v prvem delu zbirke, Pesnik se odpravi ali Shema. Že sami naslovi pesmi tega cikla naznanjajo »terminologijo« metapoezije: Pesnik se odpravi ali Dobrodošli v bestiarij besed, Bralcu ali o Glasu in Glasniku, Parizija ali Kaj me avtorizira, O naperjenosti peresa, itd. Tudi sama pesem, ki temu prvemu delu predhaja, naznanja intenco, deklariranje, ki ga velja nositi v mislih skozi celoten bralni proces Mnogoboja: »dovolj mi je / zapovedi / izpovedovanja / ker sočustvujem s tabo / bralec / se ne bom skušal / niti vživeti vase«. Avtor teksta se odpoveduje svoji lirični emotivni prezenci, razčustvovani pesniški prižnici ter dvigne roko nad lažno veličino in na nek način predaja inštrumente za operiranje v bralčeve roke. Ta, skozi katerega se pesem tvori, se ne postavlja na mesto moralne avtoritete, zase ne zahteva nikakršnega čaščenja pesniškega genija, bralca ne utruja z apoteozo svetosti in veličastnosti, odrešilno močjo poezije (»že zdavnaj sem obupal nad poezijo / veliko prej kot adorno«; in kasneje: »zato nočem nobene pofukane pietete / vloga antigone / naj ostane nezasedena // ker tu / tu / ni prostora / za nikogar več«). V Mnogoboju spregovorijo same besede. Ne gre več za avtorja-stvarnika, avtor je delavec, sledi »pravilom« in »zakonom« pesniške »obrti«. Vrednota oziroma vrednost avtorstva se v bistvu razbije, fragmentira že ob »uvodni opombi« v zbirko, ki zatrjuje, da so pričujoče pesmi prepis iz zapisov »Nihila Nichtsa, literitorialnega teroretika«. Avtor je, tako kot o tem razmišlja tudi Macherey z ozirom na Baudelaira in Poeja, sestavljalec, katerega delo so racionalne kalkulacije. Umetnost je tako produkt, ne kreacija, proces njenega nastajanja torej produkcija. Avtor ni več fiksna in žareča prezenca v sredici teksta, je odtujen, je mehanizem, skozi katerega se ta tekst producira; če citiramo Harlamova: »akt pisanja mora biti / akt razlastitve«. Pisava je tista, ki dominira, ki zaživi kot končni produkt, avtor na nek način bolj pripada njej kot ona njemu: »v kakor organizem živo govorico / neusmiljeno zvezan / znotraj njene naučene / gimnastike grimas / postajam vse bolj zavezan / govorici pisave«.

In ta, ki kalkulira, sklada ter spaja besede ni vladar kaosa, pesmi Mnogoboja so izjemno precizne, zgoščene, lucidne, sporočilo ne uhaja. Če si sposodimo od Artauda: »Vse mora / biti razvrščeno / v skoraj / grozečem / redu«. Avtor je morda skrit mož iz podtalja, ki kot skozi skener temačno »reproducira vsakdanja barbarstva«, a njegov jezik vselej do potankosti izriše linije tega barbarstva in ga prevede v ostrino in zgoščenost izreke. Pri tem mu vselej uspe ostati konkreten, direkten, ne da bi zapadel v izpeto moraliziranje iz občih mest ali morda celo v božjastno, ogenj in žveplo bljuvajočo kritiko človeškega in družbenega stanja. Izpovedi ventrilokvista so tako na primer izjemna jezikovna inscenacija vrtoglavice zavesti, raztreščenosti in izmuzljivosti vsakdanje izkušnje, so besede nenehne premestitve, histerično-mrzličnega translociranja v zavedanju dejstva, da se temelji spodmikajo (»hierarhiziran histeriziram / moj čas / je smetišče zgodovine / moja glava / trkalnik algoritmov / in mene daje vrtoglavica / od vseh možnosti / zajezitve horizonta // samo komentar sem / pregnan / na obrobje konteksta«; in: »nad gladino / s pogledom / zazrtim v lasten odsev / pozabljam / da v globinah ni ničesar / razen teme in hlastanja za zrakom«). Obstoj ne nastopa kot dobrodošlica subjektu, prej kot slepeča svetloba nasproti le-temu, kot sovražni eksil, sam posameznik pa kot da pregoreva v preseganju samega sebe in svoje danosti. Sledimo celo nekakšnemu brezkompromisnemu razžiranju tal, fiksnosti. Kljub takšni vsebini pa te pesmi ne zapadajo skrajnemu nihilizmu, čeprav bi to na nek način morda pričakovali, oziroma se vsaj ne ogrnejo v jeremijade o križih in težavah eksistence. Jedek humor z odtenki sarkazma, ironije in cinizma, ki je doziran v ravno pravšnjih odmerkih, preprečuje jeziku, da bi se zmočil v sentimentu, ter da lahko s suhim glasom sporoča banalnost in norost vsakdana, ne da bi pri tem izrekal kakršnekoli odvečne sodbe, je zgolj konfrontacijski. To je predvsem razvidno iz najbolj »aforističnih« delov Harlamove poezije, ki se poigrava z objestnostjo, maskiranostjo ideologij (»ni ga resničnega junaštva brez objestnosti / heroj brez nje je lahko samo špekulant«; ali »stalin in mati tereza / gulag in goli altruizem / oboje / brezumno«).

Pesniške pokrajine Mnogoboja so v bistvu nekakšne ballardovske puste dežele, so iztrošene pokrajine post-ov (post: -kapitalizma, -industrializma, -socializma, itd.), pri čemer iz neštetih kolizij različnih pojmov in pojavov skorajda ne zmoreš več ločiti »med new agem / in instant plastičnimi operacijami / ne med seksom / in moraliziranjem o medsebojnih odnosih / in ne med krvoskrunskim pokroviteljstvom / in prepišnim jebivetrstvom trga«. Z besedami Harlamova, to so »arheologije sodobnosti«. Vendar pesniški glas ne išče izhoda, ne žaluje za nekakšno mitično in romantično zlato dobo. Da, tesnobnost in norost sta prisotni, a ne kličeta po svoji odstranitvi, premestitvi v drug čas ali prostor. Kot piše Bešter, gre v pesmih bolj za »popise zmot in zablod«, verzi pa se kdaj ne branijo tudi kakšne dionizične blaznosti, bataillovskega izgorevanja v trošenju. Sam pesnik/pezdnik se na svoj nepretenciozen in specifičen način spopada (kot najbolj ilustrativno kažejo verzi Ekonomične poezije) ali celo spogleduje s principom trga in konzumacije: »svoj idiotizem / si bom izboril na trgu // skozi jerihovsko trombo / bom razglašen razglasil / agora«. V Mnogoboju mitologij gre v povezavi s tem tudi za govorico in pisavo želje (oziroma producirajočih želečih strojev), ki je predvsem želja črke, poezije, pesniškega jezika po nastajanju, fragmentaciji, razpršenosti. Pisanje kot (vztrajna, nenehna) produkcija – ta koncept je vselej prisoten v zbirki, ki je zavezana jeziku materializma in realizma ter doseganju deindividualizacije, premestitve. Če parafraziramo z Deleuzovim in Guattarijevim Anti-Ojdipom, jezik se definira s tistim, »kar ga spravlja v gibanje, tok, eksplozijo – željo. Književnost je namreč kot shizofrenija: proces, ne cilj, produkcija, ne ekspresija«.

Pesniška zbirka Mnogoboj mitologij pa ne fascinira zgolj s svojo vsebino, pritegne tudi forma, ki je seveda zavezana prvi (oziroma obratno). Čeprav avtor ne operira s kakšnimi klasičnimi verznimi formami, pa so njegovi ritmi odmerjeni, odzvanjajo in udarjajo, igrajo se z zvočnimi učinki, ki jih nudita na primer aliteracija in asonanca. Besede napotujejo same nase, na svoje interpretativne (z)možnosti, sami zlogi so na razpolago za multiplikacijo pomena, njegovo razrešitev. Posebnost zbirke so tudi »opombe« pod črto, ki vsebujejo dopolnitve verzov, a so hkrati včasih že same v sebi poezija. Četudi se zdijo kot dopolnitve, kot dodane vrednosti k pesmi, lahko delujejo tudi kot prekinitve, kot motnje tradicionalne lirske bralne »izkušnje«, širijo pesem onkraj njej predpisanega kraja, raztezajo njen fizični prostor. Hkrati pa verzi ostajajo prečiščeni, »ekonomični«, brez odvečnih elementov. Svoj zalet jemljejo iz ožine, vertikalnega udarca besed. Iz vsega povedanega lahko tako ob koncu sklepamo, da gre dejansko za eno izmed najbolj izrazitih in izstopajočih zbirk, ki se trenutno pojavljajo na slovenski literarni sceni. Brez pretenzij, brez olepšav, leporečenja, razčustvovanosti, a hkrati z izjemno ostrim umom, pronicljivostjo, intelektualnim razponom, natančno pesniško govorico in strukturo jezika – to je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova. Tako da se lahko brez sramu in zadržkov strinjamo z avtorjem spremne besede, ki za dotičnega pesnika trdi, da je »eden zanimivejših pesnikov tega trenutka«.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sprehodi po labirintih spomina

    Domen Slovinič

    Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

  • Tonja Jelen: Pobalinka

    Zarja Vršič

    Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško … →

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Izdelava: Pika vejica