Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Živeti v zanimivih časih in časih laži pomeni tudi, da nihče od nas ne ostaja nedolžen.

Trenutno imamo pred sabo delo, ki ni brez napak, a je hkrati navdušujoče osvobojeno žanrskih klišejev in tako pomensko večplastno, da bi celo Ofelija potrebovala kar nekaj časa, preden bi se z branjem dotaknila njegove srži.

Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.

Če bi dimenzijam sveta brez božje pomoči Marka Pogačarja, njegovemu kratkoproznemu prvencu Bog ne bo pomagal, skušali kot nekakšen soundtrack dodati še glasbeno, bi jo gotovo lahko našli (ali pa vsaj iskali) med monoliti in dimenzijami ameriških Sunn O))).

Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak - kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko.

Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

Del otroške stripovske serije Škatla, podnaslovljen Nobenih neumnosti, je tretji od štirih, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Serijo ustvarjata scenarist Patrick Wirbeleit in risar Uwe Heidschötter s plemenito intenco, da bi strip pomagal otrokom pri učenju branja in razvijanju afinitete do te dejavnosti.

Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.