Čarovnija ali domišljija?

Del otroške stripovske serije Škatla, podnaslovljen Nobenih neumnosti, je tretji od štirih, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Serijo ustvarjata scenarist Patrick Wirbeleit in risar Uwe Heidschötter s plemenito intenco, da bi strip pomagal otrokom pri učenju branja in razvijanju afinitete do te dejavnosti. To se na formalni ravni kaže s precej preprostimi prijemi, ki upoštevajo ciljno publiko: velika in razločna pisava, očarljive barve (nekričeče, vendar še zmeraj polne), nezapletene mreže okvirčkov, ki jasno določajo vrstni red branja itn. Obenem pa strip mladih bralcev ne podcenjuje; omogoča jim pristno identifikacijo s psihološko dovršeno oblikovanimi liki in dobro zasnovo ter lokom zgodbenega dogajanja.

Pomenljivo je, da imata na naslovnici upodobljena junaka Ahac in njegova čarobna Škatla zaskrbljene obraze – edinokrat v celotni seriji, povsod drugod ju zaznamuje igriv nasmešek; obenem pa je tudi ozadje temno, saj se najpomembnejši zaplet stripa zgodi v temnini noči. Strip na podlagi razmeroma enostavnega zapleta, ko trmasta igra ali bolje rečeno neumen spor privede do resne nevarnosti, prevprašuje razmerje med otroštvom in odraslostjo (kdaj se prvo konča in drugo začne) ter opredeljuje romantično opredeljeno čarobno moč, ki jo ima otroštvo napram varnosti bolj premišljene odraslosti. Ko Ahac skuša pretentati svojo večerno najstniško varuško Jano s trikom, ki deluje zgolj na odrasle, presenečen ugotovi, da je Jana nanj odporna, saj je v želji po dodatnem zaslužku Ahačeve starše prepričala, da je starejša. Vendar se razlika v letih že kaže v načinu dojemanja čarovnije: za varuško je Škatla zgolj zanimiva igrača.

Delo odlikuje vpletanje magičnosti, ki bi jo le stežka označili kot zgolj domišljijsko igro, saj ima resne posledice v dejanskem svetu, v povsem realistično, sodobno in aktualno izrisanem prostor-času. Kljub upoštevanju fiktivne narave knjige gre za motive, s katerimi so si ciljni bralci karseda domači: preganjanje dolgčasa, nagajanje varuški, nerodne nesreče s pametnimi telefoni, pomembnost lastništva televizijskega daljinca. Hkrati pa je izrednega pomena, da srečen razplet ni odvisen le od učinkovitosti čarovnije, marveč se nanjo spomni »realni« fant Ahac – Škatla mu ob tem le pomaga, uspeh pomoči je pogojen z Ahačevo nepremišljeno radovednostjo, kar ima dvoje »naukov«: da ima vsak kovanec dve plati ter da je v težkih situacijah razum veliko prikladnejši od panike.

Na ravni glavnih dveh junakov se vzpostavlja čudovit kontrast: prizemljen, iskren fant Ahac in čarobna pobalinska Škatla sta odličen tim za avanture. Strip tako odlikuje hitro sosledje akcij, ki ohranjajo bralčevo zanimanje za branje in ki so vseeno vzročno-posledično pogojene ter ne delujejo trivialno. Pomembno je, da karakterizacija ni črno-bela: Ahac kot glavni junak nima nič kaj pretiranih super-lastnosti, razpon čustev, ki jih doživlja, je širok in jasno izražen. Kljub temu da gre za fanta, mu je dovoljena zaskrbljenost, strah pred razočaranjem staršev in pristne prijateljske vezi.

Delo je z uvodno razlago pomembnih likov in čarobnih predmetov ter njihovega učinkovanja zasnovano na način, da ga je možno brati samostojno serialnosti navkljub, navezovanje na prejšnji dve izdaji pa seveda doprinese k pomenu. Posebna odlika stripa je poleg privlačne, tehnično učinkovite ter kompozicijsko premišljene likovne plati njegova nedidaktičnost, ki se tako pogosto vsiljivo vpleta v knjige, namenjene mlajši populaciji. Strip ni osnovan zgolj na humorju in enoznačnem tipskem oblikovanju likov, poleg vsega pa preko identifikacijskih postopkov še spodbuja kreativno igro otrok in razblinja domišljijske blokade. Založba VigeVageKnjige si tako zasluži posebne pohvale za izbor prevodnega gradiva in doprinos kvalitetnega otroškega stripovskega čtiva v slovenski prostor.