Zgodbe o uporu in pogumu

Elizabeth Cochran (1864–1922) je nadvse ljubko dekletce, toda pod navidezno ljubkostjo se skriva najbolj trmast in uporniški otrok od vseh petnajstih potomcev Michaela Cochrana iz okolice Pittsburgha. Pri petnajstih letih se začne izobraževati za učiteljico, toda že po prvem semestru ne more več plačevati šolnine, zato jo vržejo iz šole. Posveti se novinarstvu in začne pod psevdonimom Nellie Bly pisati za lokalni časopis. V začetnih člankih govori o težavah žensk pri ločitvi, revnih in zgaranih delavkah ter slabih delovnih pogojih v tovarnah. Bralci in predvsem bralke so navdušeni, industrialci pa precej manj, zato ji v uredništvu predlagajo, da bi pisala za žensko rubriko o kuhanju in šivanju, kar pa z gnusom zavrne. Ker v zatohlem Pittsburghu nima več česa iskati, se odpravi v New York in samozavestno potrka na vrata Josepha Pulitzerja, ki ji, da bi se je čimprej odkrižal, naroči testni članek o psihiatričnih bolnišnicah. Nellie se vživi v vlogo bolnice tako prepričljivo, da jo takoj internirajo v zloglasno newyorško norišnico Blackwell, kjer je priča nečloveški okrutnosti ravnanja s pacientkami. Po desetih dneh v umobolnici napiše članek, ki je na prvih straneh vseh časopisov. Država je v šoku. Sledijo preiskave in aretacije. In to je šele začetek. Nellie si zasluži svoj prostor pod soncem pri Worldu in najde svoj izziv in poslanstvo v raziskovalnem novinarstvu. Stara je triindvajset let.

Christine Jorgensen (1926–1989) iz Bronxa se rodi v moškem telesu. Tudi ime ima moško: George Jr. Jorgensen. Drobna in nežna George trpi, ker mora nositi deška oblačila, in se skrivaj preoblači v sestrine obleke. Raje kot z vlakci bi se igrala s punčkami. Kot najstnica je zaljubljena v svojega najboljšega prijatelja – ki nanjo seveda gleda kot na fanta – in ljubosumna na njegovo punco. Sovraži svoje moško telo, v katerem je ujeta. Drži se sama zase, ne hodi ven in misli na samomor. Povsem depresivna se nekoč odpravi v newyorško knjižnico, kjer prebere vse knjige o hormonih in žlezah. Čeprav nima zadovoljivega medicinskega znanja, sama razvije teorijo o zdravljenju moških z ženskimi hormoni, jo preizkusi na sebi ter resno zboli. Zdravnik ji svetuje, naj gre na Dansko, kjer opravljajo tovrstne poskuse. Dr. Christian Hamburger iz Kopenhagna ji končno pove to, kar je sama vedela in čutila že od rojstva, da je ženska, ujeta v moškem telesu, ter ji predlaga, da bi bila poskusni kunec pri njegovi hormonski terapiji. George Jr. sprejme ponudbo – zaradi katere je sploh prišla iz Amerike – z obema rokama in v treh letih se ji začnejo pojavljati spremembe na telesu, obrazu in pri govorjenju. In to je šele začetek. Pripravljena je na zadnji korak: operativno spremembo spola. Potem bo tudi uradno ženska: Christine Jorgensen. Stara je šestindvajset let.

Življenje Phoolan Devi (1963–2001) se bere kot kronika posilstev. Rodi se je v indijski podeželski provinci Utar Pradeš kot pripadnica najnižje kaste. Pri desetih letih jo poročijo s starejšim moškim. Skrbi za hišo in spi s psi. Mož jo vsak dan pretepa in posiljuje. Ko zboli, jo starša odpeljeta domov. Ker noče biti pokorna moškim, jo vaščani pretepejo in prijavijo policiji. V zaporu jo policisti tri dni posiljujejo, nato jo vržejo na cesto. Vrne se v svojo vas, kjer je zdaj na voljo vsakemu moškemu, ki si jo zahoče. Ker je ne morejo zlomiti, jo vaščani prodajo razbojnikom, ki pa jo v nasprotju s pričakovanji sprejmejo medse. Banditom je vseeno, da je ženska. Razen razbojniškemu poglavarju Vikramu, ki se zaljubi vanjo. Poročita se in skupaj s tolpo ropata bogate kmete in trgovce ter pomagata siromašnim vaščanom. Reveži ju obožujejo. Vlada na njuni glavi razpiše nagrado. Nihče ju ne izda, vendar nekoč pripadniki rivalske razbojniške tolpe zahrbtno ubijejo Vikrama in njegove tovariše v spanju. Phoolan prizanesejo. Golo jo vlačijo skozi okoliške vasi, kjer si moški triindvajset dni podajajo njeno telo. Preden bi jo kot vdovo živo sežgali, pobegne. In ustanovi svojo roparsko tolpo. Pomaga ponižanim in razžaljenim ženskam, ubija mučitelje in kastrira posiljevalce. In to je šele začetek. Trda je kot kamen. Stara je sedemnajst let.

Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu, in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu. Avtorica je začela serijo januarja 2016 na spletni strani Monda objavljati kot svojevrsten protest proti patriarhalni politiki angoulêmskega festivala, največjega in najprestižnejšega stripovskega festivala v Evropi, ki je med nominirance, sploh pa nagrajence, redko vključeval ženske in tudi tistega leta ni nagrade prejela nobena striparka (čeprav je sama že leta 2011 dobila eno od nagrad za svoj prvi album Prvovrstno truplo (Cadavre Exquis)). Sicer pa je iz anonimnosti direktno na pot slave stopila leta 2007 z zelo obiskanim stripovskim blogom Moje dokaj očarljivo življenje (Ma vie est tout à fait fascinante), v katerem je s stilizirano sproščeno risbo z minimalnim kolorjem na očarljivo humoren način opisovala utrinke iz svojega vsakdana, s katerimi je navdušila tako kritike kot občinstvo. Isti slog risanja je uporabila tudi v svojih kasnejših stripih in seveda v zbirki biografskih črtic Neustrašne. Portreti obsegajo od tri do osem strani, pač odvisno od tega, kako razgibano je bilo življenje glavne junakinje, pa tudi od količine podatkov, ki so bili avtorici na voljo. Strani so običajno razdeljene v mrežo šestih pravokotnikov, v katerih avtorica s svojo specifično linijsko risbo dopolnjuje in nadgrajuje spremni tekst, pri čemer redko uporablja premi govor v oblačkih. Vsako zgodbo zaključuje simboličen prikaz fabule v obliki razkošne dvostranske digitalne ilustracije, ki je vizualno sicer v popolnem nasprotju z minimalistično risbo v stripu, vendar jo ravno zaradi pričujočega kontrasta idealno dopolnjuje. Leta 2008 je začela za švicarsko revijo Femina risati družbenosatirično serijo Joséphine (ki je izšla v treh albumih), med njena najbolj znana dela pa sodijo še Zvezde zvezd (Stars of the stars, 2013, po scenariju Joanna Sfara), Sanje o Kaliforniji (California Dreamin’, 1915) ter pričujoča zbirka stripov z izvirnim podnaslovom Ženske, ki delajo samo tisto, kar hočejo (Des femmes qui ne font que ce qu’elles veulent).

Čeprav pri vseh ni bilo ravno tako; nekatere, kot že omenjena Phoolan Devi, apaška bojevnica Lozen (1840–1889), afriška kraljica Nzinga (1583–1663), sirska aktivistka Nazik al-Abid (1898–1959) ali komunistične sestre Mirabal (1924/26/35–1960), upornice proti Trujillovi fašistični diktaturi v Dominikanski republiki, so bile prisiljene, da so si s krvavim bojem zagotovile svoj prostor pod svobodnim soncem, za kar so morale nekatere plačati najvišjo ceno. Avtoričine neustrašne ženske so zbrane z vseh vetrov in iz vseh obdobij, od Agnodike (u. 350 pr. n. š.), antične ginekologinje in borke za pravico Atenk do opravljanja zdravniškega poklica, do najmlajše, Sonite Alizadeh (1996), afganistanske raperke in borke proti otroškim porokam. Vmes pa je razkošna paleta bolj ali manj znanih, pa tudi popolnoma neznanih žensk različnih poklicev in zanimanj, ki so se, vsaka na svoj način, borile proti moškemu šovinizmu in družbenim predsodkom. Od svetovno znane temnopolte plesalke in antifašistke Josephine Baker (1906–1975), ki so ji bila v Parizu in sploh po vsej Evropi na stežaj odprta vsa vrata, v domači Ameriki pa kot črnka ni mogla stopiti niti skozi glavna vrata hotela, in to v svetovljanskem New Yorku, kaj šele kje drugje, do lokalne rešiteljice starega svetilnika na Long Islandu, sicer rojene Tržačanke, Giorgine Reid (1908–2001), ki je petnajst let kljub zasmehovanju in neodobravanju vsak dan trmasto nanašala pesek in trsje v podnožje z morjem spodjedenega skalovja.

Izbor tridesetih neuklonljivih žensk, ki so pisale zgodovino, je seveda z vso pravico povsem avtorski, vseeno pa mu ne bi škodil malce širši pogled na vlogo žensk v svetu. Polovica portretirank je Američank, kar je sicer marketinško dobra poslovna poteza (leta 2019 je avtorica na največjem ameriškem festivalu v San Diegu dobila nagrado Eisner za prevedeni strip), je pa moralno in etično precej vprašljiva. Poleg tega se zdi, kot da je knjiga izšla v času hladne vojne, saj v njej ni nikogar iz nekdanjih ali zdajšnjih socialističnih držav (razen neke kitajske cesarice, ki pa seveda nima nobene zveze s socializmom). Kar težko je verjeti, da v Rusiji ni nobene omembe vredne ženske, ki bi se borila za pravice svojega spola, če vemo, da je bilo samo v oktobrski revoluciji ogromno žensk, ki so se skupaj z moškimi kolegi bojevale za boljši svet – kaj šele kasneje. Prav tako ni nobene partizanke iz časa druge svetovne vojne, čeprav bi v kateremkoli drugem zgodovinskem obdobju težko našli bolj uporne in pogumne ženske. Tudi časovno je izbor precej neuravnovešen, največ portretirank je iz 20. stoletja, četudi je zgodovina polna revolucionarnih in nadvse korajžnih žensk, ki so se upirale ustaljenemu patriarhalnemu redu. Iz zgodnejšega obdobja bi bil idealen portret aleksandrijske učenjakinje Hipatije (370–415), ki je s svojim življenjem, delom in smrtjo kot nalašč za upodobitev v stripu in bi skupaj z drugimi ženskami z lahkoto zamenjala kakšno bradato gospo, grozljivo igralko ali zvezdniško skupino v pričujoči zbirki stripovskih biografij. Vsekakor pa čestitke avtorici za pogum, da je v knjigo uvrstila indijsko spolno zlorabljeno izobčenko, ki je bila v nekaterih kasnejših prevodnih izdajah izločena.

In za konec, ta knjiga »res ni začela seksualne revolucije, ji je pa dala pošteno brco v rit!«, kot bi rekla ena od junakinj stripa. Katera, pa izveste, ko preberete knjigo.