Izgubljanje tal pod nogami

»Le kakšen smisel imajo knjige, v katerih ni ne slik ne dvogovorov?« se sprašuje Alica v novi knjigi, izdani pri založi VigeVageKnjige. Prisrčen povzetek v stripovski formi večkrat nagrajenega avtorja Nicolasa Mahlerja, našega severnega soseda, tudi sicer znanega po predelavah klasičnih del v stripe, je kombinirana adaptacija Aličinih prigod v Čudežni deželi, Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani in pri nas manj znanega dela Frankenstein v Sussexu. Že ob hitrem listanju je očitno, da gre tudi tukaj za prepoznaven, skicozen in karikaturističen slog, s katerim se stripar vpisuje v svoja dela.

Humoristična igrivost se kaže v odstopanjih od poteka dogodkov, kakršnega bi pričakovali ter se na tak način izogiba »dolgočasni resničnosti«. Nasploh se zdi, da delo ni obremenjeno z intenco iskanja smisla, a hkrati ne zapada v absurd, kot bi morda pričakovali. Oblikovanje številnih likov je razmeroma razgibano, vsi ohranjajo karakteristike iz predlog, dialogi pa so vir prej omenjene duhovitosti. V stripu se pojavi tudi nekaj strani ali včasih celo sklopov strani, kjer je tekst odsoten ali pa ga je izredno malo. Tovrstne tišine omogočijo bralcu, da zadiha od sosledja akcij, ki jim mora slediti med prebijanjem čez delo. Razmeroma obsežen strip je sicer dogajalno zgoščen, kar pa avtor dobro uravnovesi z likovno platjo.

Minimalizem kot odsotnost vsega nepotrebnega pri Mahlerju ne pomeni tudi preprostosti. Strip na likovnem področju dosega visok nivo stilistične konsistence. Ozadja, ki jih v klasičnem smislu ni, zaznamuje ploskovitost barvne enovitosti, pri kateri pa bralec nima občutka praznine – gre za premišljeno in dovršeno izčiščenost. Linije so prav tako čiste in enakomerne. Inovativne likovne rešitve so najbolje izražene v dinamičnih postavitvah strani: Mahler se igra z vlaganjem in odsotnostjo okvirčkov, ki so včasih upodobljeni kot reprezentacije dejanskih okvirjev. Bralčev pogled zajema celoto strani. Kombinacija črne, bele in modre, ki predstavljajo ves spekter stripa, opolnomoči vsako posamezno barvo. Izpostavljen odtenek modre je polnopomenski – aludira na prepoznavno modro barvo Aličine obleke iz Disneyjeve animirane predelave.

Medbesedilnost v stripu sproža ugodje ob že poznanem, priklicuje spomine in odgovarja na slutnje – pričakovanja bralca so najbrž brez zadržkov velika in v večji meri mu je ustreženo. Predlogi iz podnaslova nista aktualizirani ali ironizirani, kar navsezadnje niti ni nujno in je najbrž tak odnos do kanona že presežen. Je pa dejstvo, da reference iz predlog ne morejo biti enako prepoznavne pri domačem bralstvu, saj imamo v prevodu le Lewisa Carolla, H. C. Artmann pa v našem kulturnem obzorju pač manjka. Kako to vpliva na recepcijo stripa, najbrž ni potrebno posebej poudarjati, saj je očitno, da vseh njegovih ravni slovenski bralec ne more v celoti doumeti.

Ciljna publika se zdi karseda široko zastavljena. Zahtevnost dela tako določi vsak bralec sam – glede na svojo literarno razgledanost je lahko bogato nagrajen, a mu ne umanjka dosti, če ne prepozna vseh sklicev. Toda le težko si predstavljamo, da ne bi prepoznal niti enega – kako bi strip bral tak bralec? Bi bil zmeden, bi izgubljal tla pod nogami? Ne bi mogli z gotovostjo trditi, da je avtor računal tudi s takšnim odzivom.