Strast in smrt gospodarja nasipov

»To je knjiga, ki smo jo najbolj sovražili.« je bila prva reakcija na stripovsko priredbo nemške klasike Theodorja Storma v likovni izvedbi Ute Helmbold. Novela Jezdec (Der Schimmelreiter) iz leta 1888 je namreč še zdaj obvezno branje za nemške šolarje in nenehen boj za preživetje z neusmiljeno naravo v devetnajstem stoletju pač ni tema, ki bi zanimala sodobno mularijo. Če k temu dodamo še depresivno atmosfero severnjaške pokrajine, mraz, ki reže do kosti, divji veter in valove, ki butajo ob nasipe, s katerimi želijo kmetje iztrgati morju košček zemlje, res ni nobenega razloga za kakšno vzhičenost ali veselje ob branju knjige. Na srečo jo je mlada Ute v šoli prešpricala, drugače bi ji za vedno obležala v želodcu, in jo odkrila šele v zrelih letih. Po naključju je naletela nanjo v knjižnici in jo vzela v roke. In kot se rado zgodi pri nekaterih knjigah, od katerih ne pričakujemo ničesar, ali vsaj ne veliko, je ni mogla odložiti prej, dokler je ni prebrala do konca. Med branjem so se ji v domišljiji izrisovale podobe, zato je bilo povsem logično, da je po knjigi narisala – strip. Sicer to ni pravi strip, po formi je bolj podoben protostripu Hinka Smrekarja Črnovojnik ali bogato ilustrirani slikanici s posameznimi stripovskimi elementi kot so Balkanalije Samire Kentrić, še najbolj pa odgovarja razvpitemu ameriškemu nazivu graphic novel. Kajti dejansko lahko govorimo o grafičnem romanu. Ute Helmbold nas v uvodnih straneh s panoramo ravninske pokrajine, ki valovi v vetru, pljuskanjem morja in kriki galebov nad vodno puščavo že takoj vpelje v središče dogajanja, brez odvečnih baročnih pripovednih okvirjev iz originalne Stormove novele. Likovni del se razprostira čez dobri dve tretjini – včasih pa tudi čez celo stran – spodnji pa je namenjen besedilu, vendar brez premega govora. Ta je namreč vključen v sliko, pri čemer avtorica ne uporablja govornih oblačkov, ampak je tekst v kurzivi napisan poleg govorečega protagonista.

Zgodba se začne z mladim Haukejem Haienom, ki je v družbi vetra, vode in samote ter nizozemskega Evklida – od katerega ni imel sicer popolnoma nobene koristi – zrasel v potegnjenega in mršavega, a na pogled povsem prijetnega fanta. Živel je sam z očetom, in ko je postala koča pretesna za oba, si je oblekel nedeljski suknjič, obul najboljše škornje in šel služit za malega hlapca h gospodarju nasipov. To je bil najpremožnejši kmet v vasi, čigar glavna naloga je bila skrb za kupe zemlje, iztrgane morju, posejane z muljem in šoto, na katerem se je pasla živina. Še preden je prišel do gospodarja, se je srečal z njegovo hčerjo Elke, ki je gospodovalno stala pri vratih. Suhljato dekle ga je mračno, ampak ne povsem neprijazno in nevšečno pogledala spod čela, kar si je ambiciozni in preračunljivi Hauke zapomnil in čez nekaj let jo je že držal za roko, dokler ni po smrti starega gospodarja dobil še ostalega mršavega telesa. Zgodba o človeku, ki se postopoma povzpenja po družbeni lestvici navzgor in z ženitvijo pridobi premoženje in ugled, pa ni samo zgodba o uspehu, ampak tudi socialna pripoved o družbenih razredih, ki so bili v devetnajstem stoletju še kako pomembni. Pa tudi še dosti kasneje, spomnimo se samo Lawrenceovih frustracij do njegove plemiške žene, ki jih je doživeto opisal v Ljubimcu lady Chatterley. V Jezdecu bomo seveda zaman iskali kakršnekoli ljubezenske ali celo erotične prizore, čeprav se za hladnimi protagonisti skrivajo strastna in razburkana čustva, pri čemer je že neroden dotik robate hrapave moške roke ob dolge ženske koščene prste nabit z erotiko.

Ravno tako v vizualni priredbi ne vidimo nobenih polgolih aktov ali erotičnih poz mladih žensk, vendar že sama divja pokrajina z vzburkano šoto v vetru simbolično spominja na grmičevje sramnih dlak na ženskem mednožju. Ute Helmbold je strastna risarka, njeno likovno pripoved oblikuje sproščena narave gibljive črte, s katero silovito beleži tako neukrotljivo pokrajino kot dinamične poze živali in na videz statične človeške figure. Skiciozna risba s tanko linijo, ki se še zdaleč ne zmeni za eleganco in finost poteze, ampak se raje živčno ponavlja ob večkratnem risanju iste poze, pri čemer nastaja več živahnih črt, sprva in včasih deluje malce nepregledno, a se zbranemu in pozornemu gledalcu hitro prikaže vsebinsko bogat in dinamičen svet v vsem svojem razkošju. Značilen primer je dvostranska slika vaškega plesa na šestinšestdeseti strani z množico gibajočih figur z majhnimi glavami, velikimi koščenimi rokami in dolgimi, potegnjenimi telesi, ki se ne pozibava v elegantnem plesnem ritmu Straussovih valčkov, ampak se v navideznem vetru kaotično in klavstrofobično prepleta med sabo in se izteče v gosto stkano mrežo stihijskih podob. Barvna skala z rjavkasto zelenimi in modrimi odtenki je navkljub skromnemu izboru izjemno učinkovita, saj avtorica z digitalnim čopičem nanaša barvne ploskve v popolnem sozvočju z dinamiko neukrotljivih večplastnih linij, ki skupaj tvorijo harmonično celoto. Prav tako pri upodobitvah posameznih protagonistov na slikah, ki so zaradi slokih teles izključno v vertikalni kompoziciji, Helmbold domišljeno postavlja figure v prostor in jih z različnimi pogledi in rezi naredi bolj dinamične in privlačnejše za gledalca, četudi so povsem statične. K temu nemalo pripomorejo tudi roke, narisane v najrazličnejših kretnjah, s katerimi risarka dodatno potencira govorico telesa. Fascinantne so podobe sicer puste in dolgočasne pokrajine s šoto v vetru, ki se staplja z človeškimi in živalskimi protagonisti, temačnim razburkanim morjem, ki neusmiljeno buta ob nasipe in prizori z jatami vreščajočih ptic na zelenkasto sivkastem nebu in rezgetajočimi konji v viharnem neurju.

Jezdec iz naslova dela je seveda gospodar Hauke Haien, ki je na svojem belcu nadzoroval nasipe. Poslednje dejanje drame se odvija v pozni jeseni pred vsemi svetimi. Čez dan je močno viharilo in Hauke je že zgodaj popoldne naročil ljudem, naj povsod tam, kjer se je zdel nasip bolj šibak, zabijejo špičaste kole in mednje naložijo vreče ilovice. Zvečer se je vihar razbesnel, tramovi v hiši so pokali, kot da bo vsak hip odneslo streho, v daljavi se je slišalo bučanje valov in ječanje nasipov, šimel pred hišo je rezgetal, kot da ga koljejo. Haien je skočil na konja, ki se je povzpel na zadnje noge in se zapodil v noč proti morju. Zadnjih trideset strani, ki prikazujejo gospodarjev poslednji boj z naravo in smrt v valovih razbesnelega morja, so scenaristični in likovni vrhunec stripa. Fascinantni so dvostranski prizori razpenjenega morja, jata ptic, ki po hitchcockovsko prekriva nebo nad Haukejevo domačijo ali zadnja slika na kateri v mesečini plava mrtva živina na poplavljenem nasipu. Avtorica stopnjuje napetost z vedno bolj nervozno in dinamično linijo, dolgočasna in pusta pokrajina se spremeni v grozečo močvirno gmoto, razbesneli valovi se kot v smrtnem krču orgazmično dvigajo k temačnemu viharnemu nebu, dokler se ne zlijeta skupaj in na koncu ne ostane več ničesar.

Razen odlične likovne priredbe stare arhaične novele, ki bo v novi preobleki vsekakor precej bolj zanimiva za nemške šolarje in vse ostale bralce. Sploh pa za likovne sladokusce po vsem svetu. In tudi pri nas.