Domišljija vs. naravni zakoni

Kako je mogoče, da luna, še nedavno okrogla kot balon, postaja tanka kot miškin repek? …

Andreja Peklar je nase bržkone opozorila predvsem s konceptualno izjemno zanimivo in inovativno slikanico Fant z rdečo kapico (pripoved je podana v obliki friza, kakršnega na primer najdemo na vaški situli), ki je leta 2006 tudi postala najlepša izvirna slovenska slikanica. Vmes je ilustrirala besedila drugih avtorjev, zadnja leta pa nase spet opozarja predvsem z avtorskimi knjižnimi projekti. Eden takšnih je bil Ferdo, veliki ptič, slikanica brez besed, ki je požela kar nekaj mednarodne pozornosti, na domačem terenu pa prejela tudi nagrado Kristine Brenkove. Letos avtorica zbuja zanimanje s slikanico Luna in jaz, ki je nedavno spet postala prejemnica že omenjene nagrade.

Tokrat podobe spremljajo besede, a jih ni veliko; gre za preproste verze, ki spremljajo druženje deklice in lune. To je po eni strani igrivo in začinjeno z otroško domišljijo, po drugi pa sledi naravnemu ciklu luninih men. Pripoved je torej zastavljena kot igra (skrivalnic), pri kateri se deklici pridružita tudi medved in zajec, hkrati pa kljub igrivosti izzveni tudi kot imenitna uspavanka. Takšno »namembnost« podpirajo tudi temne, nočne barve, ki prevladujejo na ilustracijah in umirjajo vzdušje ter nudijo počitek očem. Podobe Andreje Peklar so poetične in posejane z domiselnimi (pa tudi hudomušnimi – npr. zajec, ki išče luno z lupo) detajli. Na ilustracijah se poleg deklice in živali igrajo tudi svetloba, sence in odsevi, luni pa je – za razliko od lun, ki so v obraze spremenjene klišejsko in kičasto, kakršnih v otroških knjigah žal ne manjka – živost učinkovito vdahnjena z minimalnimi, nevsiljivimi sredstvi.

V vseh ozirih estetska knjiga je torej predvsem dvoje, odvisno od časa branja in starosti bralca oziroma poslušalca: zvečer je lahko nežna in prijazna uspavanka, čez dan pa izhodišče za pogovor o naravi in njenih zakonitostih, ki bo prejkoslej dalo tudi odgovor na začetno vprašanje o balonu in miškinem repku.