LUD Literatura

Manjkajoči »Oi!« v zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje Jane Putrle Srdić

Jana Putrle Srdić, To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (Diese Nacht kommen Käfer aus der Erde gekrochen). Prevod iz slovenščine v nemščino: Daniela Kocmut, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2018 (Litterae Slovenicae)

Konstantin Ames

Če se večer napove z »etc is poetry« – prosto po Jandlovi »easy grammar poem« – in se k merjenju moči ponovno povabi (skoraj izključno) običajne osumljence, dogodek vzbuja kanček dvoma. Nisem bil prepričan, da je bilo vredno na tem množičnem trčenju, ki je doseglo vrhunec v gizdavosti Aleša Štegra (»najpomembnejšega avtorja svoje generacije« – mar nismo to na neki način vsi?), res vredno vztrajati … dokler niso vsega skupaj upravičili drobci nekega pogovora: nekdo, očitno neki znanec iz starih časov, kot se reče, se je olajšano obrnil na literarnega kritika Gregorja Dotzauerja, ki se med drugim izreka tudi o poeziji (iz kakršnegakoli razloga že), in mu namenil besede, ki sem jim moral nehote prisluhniti tudi avtor pričujočega besedila, saj je bil meni povsem neznani govorec več kot očitno okajen: »Veš, pravzaprav berem samo še tisto, kar o tem napišeš ti …« S tem je imel v mislih pesnice, pesnike, knjige in z njimi povezana branja.

Skoraj 250 let pred tem je Georg Christoph Lichtenberg v svoji Skicirki zapisal: »Ne verjamem, da je v Nemčiji tudi en razumen človek, ki bi se brigal za sodbo časopisa, s tem mislim, da bi zavrgel knjigo zato, ker jo zavrača časopis, ali jo cenil, ker jo ceni časopis …« (G. C. Lichtenberg, Aphorismen, izd. Max Rychner, Manesse 1958, str. 235). Če ne bi bil ob prerivanju iz dvorane preslišal tistega pogovora, bi spregledal tudi Lichtenbergovo krilatico. Ampak saj je vendar odprl nevralgično točko. Kjer kot kritik nimam nobene možnosti, jo izkoristim …

Poezija Jane Putrle Srdić temelji na provokaciji. Provokacija je lahko nepogrešljiva, predvsem če je resnična, če ni zgolj poza ali kliše. Provokacija je tako srčkana papirnata beseda iz sveta feljtona. Ljubljenci feljtonov so karieristi s spoštovanja vrednimi stranskimi lastnostmi, v glavnem s pisanim šopkom biografskih cvetk. Najboljši primer takšnega pesnika je še vedno fašist Gottfried Benn, zdravnik za kožne in spolno prenosljive bolezni. Bennov značaj najbolje zajame verz: »Ženska je nekaj za eno noč. In če je bilo lepo, morda še za eno.« Njegov svetovni nazor: »Moderna pesem se prebrana prej pokvari!« Posnemovalec pa povzema: »Big Benn mi je bliže kot Kendrick Lamar!« (Jan Wagner)

Superzvezdnik Aleš Šteger, ki je bil prvič učinkoviteje predstavljen pred desetletjem v zbirki Poezija sosedov (zvezek 20), je, podobno kot bivši nemški ekspresionist in pesniški zdravnik Benn, prav tako pesnik, ki hlepi po bombastičnih učinkih. In gledano iz perspektive estetskega učinka je tudi popolnoma razumljivo, zakaj Šteger v svoji zadnji knjigi v eno pesem stlači besedi »bruhati« in »rojevati«, a je bralke in bralce ob tej mizoginiji vseeno sram za avtorja. Za kar zadostuje, da si bil enkrat priča porodu od začetka do konca. A večina pesnikov nima otrok.

Tudi poezija Putrle Srdić žal ni prosta naivnega provokativnega konservativizma. Predvsem promiskuiteta ji služi kot osnova za vsakršne primerjave, ki pesniško besnenje zamenjujejo z načinom življenja: »Vse slabe pesmi, ki jih berem, / so kot seks z vedno istim človekom«, pravi v pesmi Zračna kletka. Ni vse, kar šepa, že primerjava. Prav tako bodejo v oči množice bralskih signalov, ki sem jih v takšni količini nazadnje srečal pri Buckowskih elegijah Bertolta Brechta, kjer z užitkom proslavljajo modrost starega belega moškega; večine si Brecht v stalinističnem raju NDR ni upal objaviti. Vendar pa v nasprotju z Brechtom izčrpne omembe virov in razkazovanje teoretičnega znanja pri Putrle Srdić ne živcirajo, in to iz preprostega razloga: Putrle Srdić se stvarem, ki jih omenja, tudi zares posveti. Ne vem, ali ima beseda »posvetiti« tudi v slovenščini tako kot v nemščini dvojni pomen: gre za zahvalo, posvetilo, a tudi preprosto osredotočenost na stvar, se nečemu posvetiti. Vzporednice temu vznesenemu posvečanju je v nemškem govornem prostoru najti predvsem pri pesnicah, pri čemer je treba posebej poudariti Else Lasker-Schüler in Friederike Mayröcker. Citiranje v teh primerih ni niti uradniško dejanje niti namedropping, temveč dejanje transparentnosti in potrjevanju samega sebe. Nekaj, ob čemer staromodni učitelja nemščine zakliče: »To pa še ni vse!« V pesmi Revolucija v kuhinji doseže po-svečanje svoj prvi vrhunec. Od vseh pesmi v zbirki je namreč ravno ta najbogatejša z odtenki in različnimi registri, v njej pa pride do izraza tudi prevajalsko mojstrstvo Daniele Kocmut.

REVOLUCIJA V KUHINJI

Zjutraj puščam soncu, grejpfrut soku
in operni ariji, da tečejo skozi,
berem Škrjanca, ki je revolucija,
čeprav ne demonstrira,
berem Sapphire – avto, ki vžiga in vžiga,
da nas vse za okni te ulice dela nervozne
in potem končno steče.
Fukaj me počasi, tudi zidna plesen v tej kuhinji
se je razraščala počasi in zdaj jo to jutranje sonce
zlagoma liže nazaj, erozija, taljenje, kotel, kapsi –
zakaj so tam kapsi? So z Nami ali proti Nam?
Ido zebe nad petke in Miho zebe not v rokavice
in prideta v našo kuhinjo na vročo juho, govorimo,
ne šepetamo kot Vzhodni Berlin za zidom,
ne švercamo se, težko je reči, proti čemu smo
na petah in zakaj so za ravnotežje
na drugi strani potrebne
ure strmenja
v Herzogovo tajgo,
v drevo za drevesom
v Snyderjevih pesmih
in ja, še me poljubljaj po hrbtu, tik pod vratom.

Poezija in njena grbava sestrična pesniška kritika nemara mnogim ponujata izgovor, da se ognejo konkretni drži in jo raje kombinirajo s tem, kar trenutni kvartalni norec, ki je ravno na oblasti, označi kot zabavno. Te (zvečine začasne) norosti slave ne gre mešati z zanosom, ki je za umetnost sploh nujno potreben. Dotični to običajno zaobidejo z izjavami, kot so: teme najdejo mene, verzi me napadejo, moja muza ali moj muz se poljubljata kot za stavo. Ljudje, ki znajo pesniti (se pravi: vsi), pa tega ne počnejo, zbolijo. Te logike se nauči tudi birokracija.

Depresivni ljudje imajo zaradi svoje bolezni težave z upravljanjem lastnega življenja. Zgolj stežka ali pa sploh ne premagujejo vsakodnevnih nalog, mučijo jih dvomi, imajo motnje v koncentraciji in so nagnjeni k pretiranemu razmišljanju. – Vir: Smernice za depresijo nemške zdravniške zbornice

Te pesmi niso nič bolj ali manj izraz kriznega razpoloženja kot katerakoli druga poezija s podobno drastičnimi formulacijami; elegantna nesramnost je veliko bolj učinkovita kot glasnost (čeprav je oboje povezano). Ta koncept bi želel izraziti s formulo, ki ima zame nadčasovno veljavo, ki bi opomenjala tako poezijo beatnikov kot tudi velemestno javkanje nemških ekspresionistov in ki jo kot zares »zaključeno« lahko razume zgolj nemška literarna uprava. Ta formula se glasi: dvom v lepoto + odvisnost od življenja = Oi!

Pri Putrle Srdić je opaziti očiten prezir do kombinacije poezije in tiste poze, ki je verjetno znana večini poslušalk, ki so jih na branjih poezije pričakali zasopli, pridušeni glaski, razpeti med iskanjem odobravanja ter raztelešenostjo in neosebnostjo.

Kratki cikel Sladkorčki za Metko skoraj v celoti sestavljajo poetološke pesmi; tako kot pri rapu, kjer je dissanje integralni del, bi se tudi poetološkost lahko kmalu iztekla v suhoparno samozagledanost. Vendar pa je tu – drugače kot pri rapu – v igri tudi avtorefleksija ali težnja k pretiranemu razmišljanju (glej zgoraj opis diagnoze). Bistvo se mora torej posledično glasiti: nekaj, kar nastopa zoper »Oi!« – to bi lahko nemara prevedli kot: brezkompromisna nekonformna drža – oz. je temu zgolj navidez podobno (poza), je treba frontalno napasti kot utelešenje hinavščine in samoprevare. Programska pesem Sodobna pesnica se začne tako:

Delam in potem grem v službo.
Vmes pijem campari
s pomarančnim sokom
in si pilim nohte.
V prostem času se me vse neverjetno
dotakne in takoj jokam ob pogledu
na avtobus, ki speljuje.

Do tu torej običajno dissanje, omalovaževanje, vendar se besedilo konča z uvidom, da si sam mogoče del problema: »Več delam, manj se spreminja / […] Nič čudnega, da se ob vsem, kar stoji, / vsi neverjetno dotikamo. In gnetemo.«

To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je ne nazadnje zelo izrazit dokument tega, koliko se lahko stvari v času enega desetletja spremenijo … Leta 2008 se je samooklicani lirični doktor Steffen Jacobs (»Lirska vizita«) še šalil: »Na kateri dogodek pride še manj publike kot na branje nemških pesnikov? Na branje slovenskih pesnic.« Pesnice, ki so se udeležile prevajalskih srečanj Poezija sosedov, so bile takrat še označene (in to od ženske!) kot »tenkočutne vile, nežne«, še več: »občuti se kot topla in čutno prepredena, ljubka in ponosna« (o Barbari Korun); ali »gre za tenkočutno miselno in čustveno tkivo […] Stupica je zadržano čutna, duhovna pesnica, njen »jaz« lebdi v uravnoteženi celosti«. – Ob branju spremne besede Urške P. Černe k prvi večji antologiji slovenske poezije v nemškem prevodu, ki je bila zagotovo mišljena dobronamerno, sem se počutil prav tako neprijetno ganjen kot ob branju »vinske poezije« ali ob vstopu v provincialno trgovino z izdelki za dojenčke: modra oblekice za fantke, roza za punčke … S tradicijo formalne dovršenosti ali »celostne« jezikovne lepote nima Jana Putrle Srdić kaj početi, pojem umetnostno-lepega ali izrednega (old poésie pure school) je v njenih besedilih passé, v pesmi Lepota namreč beremo:

Lepota v dolgi vijugi dima na nebu
ne razlikuje med Auschwitzem
in premogovnikom v Trbovljah.

V tem je nekaj komunikativnega, vendar vseeno ne morem, da takšni vrsti poezije, takšni prostaški gesti k uporu, ne bi ploskal, četudi se mi zdijo beatniki, na katere se Putrle Srdić tako tu kot tudi v drugih primerih eksplicitno navezuje, hkrati nekoliko samovšečni, ezoterični in ohlapni. Ohlapni tudi in predvsem v formalnem smislu: poljubno prehajanje med modernistično rabo male začetnice (ki je konec koncev še komaj kaj več kot zgolj lirizem) in ustaljeno tipografijo ni nič manj moteče. Utemeljeno pa tako ali tako sploh ni …

A pregovorno poročilo pesnice Anje Utler nas uči, da so pesmi vendarle več kot zgolj »inteligenčni testi«. Kljub številnim razveseljujočim izhodiščem skoraj vseh tekstov pričujoče zbirke oz. prav zaradi njih: nekateri pasusi, to je očitno predvsem v pesmi Kolegu pesniku, učinkujejo v prevodu nepotrebno privatizirano; medbesedilne navezave na druge slovenske in v nemškem prostoru manj poznane pesnike bi bilo veliko laže razbrati, če bi bil prevodu dodan še kakšen napotek glede navedenih avtorjev.

Za pričujočo pesniško zbirko je značilna drža, tako bi vsaj morali razumeti »Oi!«, ki jo je Peter Handke – ki je, poleg vsega, kar bi naj bil, vendar tudi avtor epohalne zbirke Die Innenwelt der Außenwelt der Innenwelt – v nekem bizarnem intervjuju s Katjo Gasser, moderatorko ORF, izrazil takole: »In poserjem se na vaš pesniški festival!«

 

Kritika je bila v nemščini objavljena na portalu fixpoetry.com

 

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Konstantin Ames se je rodil leta 1979 v Völklingenu (Saarland), zadnjih deset let pa živi v Berlinu, kjer deluje kot pesnik in literarni kritik. V zadnjih devetih letih je izdal štiri knjige poezije, nazadnje pri dunajski založbi Klever Verlag. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi Merano poetry prize. … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

  • Brez kaosa ni kvantne teorije

    Anja Kümmel

    Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.