Holokavst za otroke

Nekatere stvari so tako grozne, da o njih ne moremo govoriti. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo opisati z besedami. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo gledati na slikah. In potem se je zgodil Maus. Strip o holokavstu. Ameriški Jud Art Spiegelman je biografsko zgodbo svojega očeta Vladka, enega redkih preživelih taboriščnikov iz Auschwitza, prikazal s sproščeno skiciozno risbo v podobi stiliziranih antropomorfnih živali, s čimer je ublažil težko in morečo tematiko genocida. Jude je prikazal kot miši, Poljake kot svinje, Nemce pa kot mačke. Seveda pa karakterji oseb še zdaleč niso črno-beli, ampak so precej bolj kompleksni, tako Judje niso zgolj heroji in žrtve, ampak predvsem ljudje, ki so pripravljeni storiti vse za svoje preživetje. Maus, ki ga je Spiegelman snoval in risal trinajst let (1977–1990), je leta 1992 kot prvi strip dobil Pulitzerja. S tem je podrl dva stereotipa, strip, ki je bil v zavesti ameriškega bralca zgolj manjvredna literatura za mularijo, je postavil na piedestal umetnosti, hkrati pa je prekinil zaroto molka o holokavstu v umetniški sferi.

Maus je seveda namenjen odraslim bralcem, kako pa razložiti in pojasniti tako grozljiv pojav kot je holokavst otrokom? Avtorji stripa Preživeli iz holokavsta, sicer priredbe BBC-jeve šestdelne animirane serije Otroci holokavsta iz leta 2014 producentke in scenaristke Kath Shackleton ter risarja Zana Whittinghama, ki jo je s pomočjo grafičnega oblikovalca Petra Scouldinga v stripovsko obliko prelil Ryan Jones, so se dela lotili na povsem drugačen način. Medtem ko je Spiegelman omilil kruto realistično tematiko z na videz pravljičnimi živalskimi protagonisti, ki vsekakor bolj kot v realnost sodijo v svet otroške domišljije, je Whittingham nasprotno obrnil pogled in pronicljivo predstavil otrokom holokavst skozi stilizirane figure nemškega ekspresionizma. Slednji je bil, skupaj z drugimi sodobnimi umetniškimi smermi tistega časa kot del hitlerjevske »izrojene umetnosti« najprej zasmehovan in potem prepovedan.

Bistvo ekspresionizma je deformacija stvarnosti, avtor z močno linijo z ostrimi robovi in živimi barvami razobliči tako človeka kot predmete. Stilizirani nemški vojaki oglatih in robustnih potez so nemalokrat predstavljeni v nadnaravni velikosti, pri čemer pride še bolj do izraza nebogljenost in nemoč judovskih protagonistov, upodobljenih s tanko in krhko linijo. Masivni okupatorji trdno in suvereno stojijo v stripovskem prostoru, medtem ko so Judje prikazani izrazito nesamozavestno in s suhimi okončinami se zdijo tako labilni, da bi jih lahko podrl že nežen piš. Čeprav je kolor računalniški in zgolj ploskoven, nam z barvno simboliko doživeto prikaže tako nemški teror v kombinaciji temno rdeče in črne barve, kot judovsko nemoč in apatijo v različnih sivih odtenkih. Vmes pa je še razkošna paleta drugih barv, ki nam v skladu z različnimi tematskimi prizori, od srečnega predvojnega otroštva do grozečih podob letalskega bombardiranja in drugih vojnih grozodejstev, dovolj prepričljivo prikazujejo stilizirani svet skozi otroške oči.

Stripovski omnibus sestavljajo pripovedi in izpovedi šestih Judov iz angleškega Leedsa o svojem otroštvu med drugo svetovno vojno. V mračni svet fašizma nas vpelje trinajstletni Heinz iz Nürnberga, ki se spominja prihoda nacistov na oblast z zloveščim korakanjem z gorečimi baklami v rokah, grozljivim petjem bojnih pesmi, vonja po dimu gorečih sinagog in morjem razbitega stekla v kristalni noči. Titanski vojaki v srhljivih črnih uniformah so prikazani kot korakajoči ubijalski stroj s kljukastimi križi namesto nog, ki tepta vse pred sabo. Heinz se ob tem počuti manjvrednega in začne dvomiti o svojem obstoju.

Dnevi male Trude iz čeških Sudetov minevajo ob družinskem poslušanju Hitlerjevih govorov po radiu, noči pa v stalnem strahu pred trkanjem na vrata in deportacijo. Kako so ljudje prežeti s strahom, prikazujejo slike Hitlerja, ki se fizično pojavlja iz radijskih sprejemnikov, aplavzi pa spominjajo na korakajočo množico vojakov, upodobljenih kot robotov brez duše. Nemci so vkorakali na Češkoslovaško 15. marca, Trude pa je dom zapustila konec meseca. Nikoli več ni videla staršev.

Ruthina družina z vzhoda Nemčije je pred nacizmom pobegnila v Prago, vendar je leta 1939 nacizem prišel za njimi v obliki gigantskih črnih vojakov s puškami in grozečim pogledom. Mama je hodila od enega do drugega veleposlaništva, da bi lahko zapustili državo, vendar so jo vsa zavrnila. Sliko popolne nemoči vidimo v podobi ogromnih dlani, ki liliputanskim Judom preprečujejo vstop. Potem pa je neke noči potrkalo na vrata …

Leta 1938, še pred uradnim začetkom vojne, ko je imel Martin osem let, so ga skupaj z družino in drugimi poljskimi Judi v Nemčiji strpali na vlak in deportirali do vzhodne meje. Poljaki jih najprej niso hoteli sprejeti in so si jih z esesovci podajali kot ročno bombo, potem pa so jih le spustili v državo. Kar pa jim ni ravno veliko pomagalo, saj je Nemčija kmalu zatem napadla Poljsko in so bili na istem.

Suzanne se spominja brezskrbnega otroštva v sončnem Parizu, zabavnih sprehodov ob Seni, glasbe, sladoleda, vrtiljakov in lutk. Rada je tudi hodila v malo šolo, vendar ne za dolgo, saj so Francijo okupirali Nemci. Pred smrtjo jo je rešila soseda, ki jo je v času deportacije vzela za svojo. Seveda pa s tem še ni bilo konec kalvarije, ravno nasprotno, s skrivanjem v mestu in potem na podeželju je šele začela biti svoj boj za preživetje.

Vrhunec knjige je zadnja zgodba o dečku v črtasti pižami. Areka iz poljskega Sieradzuja so kot petnajstletnega fanta skupaj z drugimi Judi strpali v živinske vagone in poslali v Auschwitz. Po dveh dneh brez vode in hrane je skozi lino zagledal lesene barake, bodečo žico in esesovce s psi. Obrili so mu glavo, ga obleki v preveliko črtasto uniformo, ter na levo roko vtetovirali številko. Zdaj ni bil več človek, ampak samo številka. Celotna zgodba je prikazana v turobnih modro sivinskih tonih, ki še potencirajo srhljivo atmosfero. Nekateri prizori so narisani prav fascinantno. Uši, ki se v ptičji perspektivi plazijo proti koščenemu telesu, dokler ga ne prekrijejo. Plin, ki prihaja iz tuša v podobi skrotovičenih linij. Plameni ognja v krematoriju, ki se v grozljivi igri prepletajo med sabo in dvigajo kvišku. Arek je preživel taborišče. Ko je prišla svoboda, je bil kot okostnjak. Vendar je preživel. Večina ni. Tudi osemdeset njegovih sorodnikov.

Arek je potreboval mnogo let, da je lahko odkrito spregovoril o svojih izkušnjah med vojno. »To je bila najhujša stvar, kar jih lahko doživi človeško bitje,« pravi na koncu, »Svet ne bi smel nikoli več doživeti česa takega.« In da se kaj podobnega ne bi nikoli več ponovilo, je treba vedno znova opozarjati na to. Sploh danes, ko se trideset let po padcu berlinskega zidu zopet razrašča fašizem, ko se v evropskem parlamentu zmanjšuje krivdo nacistov in ko se otroci v šolah učijo prirejeno revizionistično zgodovino. Eden od načinov je tudi strip. Ta strip.