K romanu Mojce Kumerdej Kronosova žetev

Mojca Kumerdej, Kronosova žetev (Chronos erntet). Prevod iz slovenščine v nemščino: Erwin Köstler. Göttingen: Wallstein Verlag, 2019

Tom Bresemann

Že ob prvem branju skoraj 500 strani debelega romana Kronosova žetev avtorice Mojce Kumerdej (v nemškem prevodu Erwina Köstlerja) v oči bode mnogoterost tehnik, perspektiv, pripovednih niti in form. Knjiga blesti na mestih, kjer se zanaša na ta literarna sredstva in ne poskuša biti kaj več kot raznolik in pametno pripovedujoč roman, ki briše meje med bralcem in liki, preteklostjo in sedanjostjo, fikcijo in resničnostjo. Mestoma pa izgubi na moči tam, kjer zaide v anekdotičnost in pametovanje.

V nadaljevanju bom knjigo, torej njene uspehe in neuspehe, obravnaval v treh delovnih tezah.

 

Teza 1: Aktualnost in literarna pomembnost kot tudi privlačnost romana se ne napajajo toliko iz literarne snovi, ampak raje iz pripovednih struktur, perspektiv in besedilnih formatov. Sodobnost se v romanu vzpostavlja prek literarnih tehnik, med pripovednimi in bralnimi držami, namesto da bi ciljala na strahospoštovanje pred vse preveč človeško človečnostjo. Literarna kvaliteta se razcveta tam, kjer pripovedno obrtništvo vzpodbuja doživeto, aktivno branje.

    • Kot predstavnike mnogoterosti pripovednik perspektiv je potrebno omeniti: neposredni govor likov, vsevednega pripovedovalca, posredni govor, brisanje mej med njim, njo in nami.

Primer: »Ali pa sede oziroma čepe z vsemi temi pripomočki v črni kuhinji brez okna ob prižgani sveči začno tuhtati, kakega hudodelstva bi se pa tistega večera lotili. Bi se bilo dobro, je ravno pravšnji trenutek za maščevanje sosedu, čeravno bi mu hudobijo prav lahko napravili iz nobenega drugega razloga kot iz čistega užitka? Bi veljalo nocoj ugonobiti kak kurnik in kuram zavezati drobovje, da ne bodo več znesle niti enega jajca? Ooo, saj res, lahko bi pogledali, ali je ona tam že rodila, in če še ni oziroma v tem hipu rojeva, bi lahko otročiču v njenem trebuhu popkovino okoli glave zapletli tako, da ga niti najspretnejša babica ne odvije.« (str. 6)

 

V premiku od njih k nam se prek pripovedne tehnike, prek dinamične rabe perspektive, spremenimo iz neudeleženih opazovalcev v posvečence ter končno v storilce. Takšni odlomki posredujejo zelo nazoren vtis resničnosti sveta med magijo in razumom, v katerem lahko zlo kadarkoli, tudi in predvsem v nas samih, pokaže svoj obraz. Ti odlomki nas kot bralce ne povežejo zgolj s pripovednim svetom, in to precej neposredno, temveč tudi in predvsem z našo lastno sodobnostjo.

    • Med mnogoterost besedilnih formatov štejejo: poročila likov, dialoški odlomki, otipljivi viri; med drugim premišljanja Miklavža Nikolaja Paulina (pisec), memorandum škofa iz Levanta, poročilo oglejskega patriarhata sveti stolici, »spomladanski dialogi« – pogovori med prijateljema in nasprotnikoma grofom in knezoškofom, zapisnik čarovniškega procesa proti hčeri kmeta Kostanseka, pisma med romanesknimi junaki.
    • Dinamične časovne oblike (preteklost in sedanjost v isti povedi)

Primer: »Toda vsi se teh običajev niso držali. Ravno tedaj, ko naj bi veke prekrile vidni svet, nastopijo urice, ko se prebudi mračni svet in z njim starodavne sile, ki naj bi pod cerkvicami poražene gnile.« (str. 6)

 

Bralec začne že v uvodu brati z zanimanjem in naklonjenostjo, ki se sprevržeta v pričakovanje. To je izredna umetnost pripovedovanja, ki zna splošno preobražati v konkretno ter spet nazaj. Prepad zazeva nenadno in že se bralec naenkrat znajde sredi sveta, ki ga je ravnokar opazoval z varne razdalje fotelja za branje.

    • Dinamika popolnega zooma, pogosto že znotraj ene povedi ali odstavka (primeri na straneh 8–9).

Raznovrstnost forme se v najbolj uspelih odlomkih prilega tudi polnosti in nepreglednosti pripovednega sveta zgodnjega evropskega novega veka, s svojimi vzporednicami vrednostnih nastavkov, tendenc napredka in obnovitve antike, vraž, politike in religije, moči in nemoči, dinamike posameznika in skupin. Pripovedni čas ne postane otipljiv prek identifikacije z liki in dogajanjem, temveč prek načina, kako je pripovedovan. To priča o obrtniški spretnosti in moči literarnega izraza. Kumerdej v te odlomke namesti tako igrivega kot resnega, tako presežnega kot discipliniranega pripovedovalca, ki mu je vredno slediti oziroma čigar ustvarjenemu vleku bralec komaj uspe pobegniti.

 

Teza 2: Ukvarjanje s snovjo, predelano prek aktualnih diskurzov, in dojemanja tega sveta, nudi bralcem visoko stopnjo identifikacije, pa tudi potujitve. Obema možnostma, tako identifikaciji kot potujitvi, je lastno zarotniško, mestoma priliznjeno pomežikovanje, pripovedovanje med posvečenimi.

 

Primeri za to so:

    • eksplicitno feministične perspektive v snovi, ki ni zgolj v nekaterih odsekih pripovedovana iz ženskih perspektiv, temveč se navezuje tudi na opolnomočenje in emancipacijo: »Ni se mi treba prepustiti čakanju, da me s pankrtom osramočeno vzame kdo iz milosti. Odslej sem jaz tista, ki izbiram.« Maščevanje – kot gonilna sila za gesto emancipacije – ta aspekt vstavi v dogajalni tok.
    • Vidiki snovi omogočijo nekakšno literarno raziskavo oziroma obravnavo pogojev, ki so potrebni za ekstremistična dejanja. Jasno, pozni srednji vek je daleč stran, vendar so tu pogoji, potrebni za ekstremne odločitve, konstante človeškega sobivanja, v svoji vzorčnosti pa pričajo tudi o aktualni relevanci omenjenih aspektov. Zdi se mi, da so v knjigi to predvsem: vključujoča in izključujoča raba jezika skupine, ki je zaprta sama vase, vraževerje in pretirana religioznost.
    • Nadalje avtorica predvsem v dialogih med mogočnima grofom in knezoškofom, ki sta hkrati prijatelja in sovražnika, tematizira tudi cinizem kot instrument nadvlade. V namigih in tudi čisto eksplicitnih sklicevanjih se v tej pisavi obravnavajo iniciacijski rituali ter skrivnostne zaveze, osvetljujejo se tudi instrumenti za ohranjanje nadvlade.
    • Antisemitizem kot ključen element vsake krščansko zaznamovane evropske skupnosti.

Teza 3: Roman opazno izgubi na moči, kjer kulturno orodje pripovedi predstavi kot sredstvo za posredovanje znanja oziroma pretirano kopičenje zgodovinskih anekdot in dejstev.

 

Točke kritike:

    • Govor likov občasno trpi zaradi preobsežnega prepletanja in navezovanja na zgodovinska dejstva.
    • Anekdote motijo tok, ki ga znajo postaviti pasaže dialogov, predvsem med grofom in knezoškofom.
    • Liki deloma trpijo zaradi alegorične personifikacije, predvsem ko pripovedni tehniki, kot predlaga delovna teza, zmanjka zagona, in se liki zreducirajo na individualne lastnosti (grof, knezoškof, kmet, trgovka iz Trsta, pisec).

Eno od poročil patriarhata v knjigi pravi: »Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.« Tem ljudem bi se rad prištel kot bralec. Želim si likov iz mesa in krvi, ne nosilcev funkcij dogajanja ali shematskih predstavnikov pripovedovanega časa in sveta.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Tom Bresemann, soustanovitelj in eden od vodij berlinske literatne hiše Lettrétage, deluje kot avtor in organizator literarnih dogodkov. Nazadnje je izdal zbirko Arbeiten und Wohnen im Denkmal (2015). Od leta 2017 vodi projekt »von jeglichem wort, das durch den mund den menschen vernewet«, v sklopu katerega objavlja v različnih medijih in formatih, kot so meme-i, chapbooki, javne intervencije ... Leta 2020 je skupaj s … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Časi preloma

    Jakob Hayner

    Roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej govori o napredovanju protireformacije v zgodnji novi dobi – s presenetljivimi navezavami na sedanjost.

Izdelava: Pika vejica