Samoto predstavi v vsej njeni večplastnosti in razgibanosti – samota ni le osamljenost, ampak predvsem možnost pristnega bivanja s samim sabo.

Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže?

»Ljudje naj najprej verjamejo ljudem, ostalo pa bo že prišlo samo od sebe.«

Ne pretiravamo, če zapišemo, da je branje Dialektičnega antibarbarusa, ob sospoznavanju ozadja in osredja spora na literarni levici, pravi intelektualni užitek.

Roman ne želi biti torej »rilejtable za vse, ne le za peščico« za ceno tega, da bi to vplivalo na iskrenost.

»Dobro se z dobrim povrne« tako postane mantra tistih, ki v resnici želijo dobro samo sebi.

A kako vse to narediti s čim manjšim ogljičnim odtisom?

Roman je dolg vsega dobrih 90 strani, vseeno pa to ne pomeni, da je sporočilno šibkejši, to je kvečjemu njegova odlika.

Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

Tankočutna, hkrati pa vsebinsko polna in večplastna celota, ki nagovarja k večkratnemu branju.