Breme starosti v svetu grobosti

Vse več je govora o grobosti družbe, v kateri živimo, o pomanjkanju empatije in o izločanju vsega in vsakogar, ki zanjo ni koristen, pa četudi je definicija slednjega izjemno ozkogleda. Za pojave, ki zaradi svoje krute narave ne bi smeli biti tolerirani, izumljamo izraze, ki sicer ozaveščajo, vendar obenem žal tudi normalizirajo pogosto škodljive družbene vzorce – eden takih, o katerem se zaradi vse bolj starajočega se prebivalstva sicer govori, naredi pa bore malo, je zapostavljanje in diskriminiranje starejših oziroma starizem. Starostniki danes predstavljajo eno večjih marginaliziranih skupin, saj so iz družbe pogosto izključeni, nemalokrat pa tudi okrivljeni za marsikatere družbene probleme, četudi nanje nimajo (neposrednega) vpliva.

V to problematiko se skozi življenje nekdanje učiteljice, zdaj triinosemdeset let stare Ľudmile v svojem zadnjem delu Ničvrednica poglablja tudi priznana slovaška pisateljica Jana Juráňova. Ovdovela in upokojena Ľudmila se po odpustu iz bolnišnice, kjer je pristala zaradi dehidracije, odloči ostati na hodnikih poliklinike, kjer se zaradi lastne nepomembnosti in nevidnosti, kot situacijo oceni sama, zlahka pomeša v okoliški vrvež. Ponoči se zateče v eno izmed sob, ki na kliniki niso več v uporabi, čez dan pa pije kavo iz avtomata, poje kakšen skromen obrok (banano) v bolnišničnem bifeju in poseda po hodnikih različnih oddelkov, dokler stavbe popoldne ne zaprejo.

Iz nekdanjega stanovanja se je morala zaradi previsokih stroškov izseliti, vendar ga je v upanju, da se bo lahko tja na stara leta še vrnila, prepisala na sina. Ta jo je sprva nastanil v domu za ostarele, vendar si zaradi zvišanja cen sčasoma tudi tega ni mogla več privoščiti in tako je pristala na cesti. Kasneje je izvedela, da je sin stanovanje prodal neki drugi družini, sam pa medtem odšel v Rusijo, priljubljeno destinacijo pobeglih sinov, od koder ni bilo od njega sčasoma slišati niti glasu več. Ženska, ki se je vse življenje trudila, delala in pomagala drugim, je tako ostala omejena na svojo hojico, suh kruh ter milost in nemilost javne institucije, v kateri pa zaradi prenatrpanosti zanjo ni več prostora. »Bolnišnica ne more reševati problemov, ki so si jih ljudje skozi življenje nakopali sami,« situacijo komentira gospa v sprejemnici poliklinike. A kot večina podobnih primerov si je Ľudmila »nakopala« zgolj življenje.

Ljudje pa na to radi pozabimo, kar Juráňova odlično prikaže tako skozi misli, ki jih Ľudmila obudi v drugih (in ki bi jih lahko zlahka prenesli tudi v slovenski kulturni prostor), kot tudi skozi delovanje javnih institucij, ki iz tega ali onega razloga nemalokrat izključijo prav tiste, ki njihovo pomoč in podporo v resnici najbolj potrebujejo. Pisateljica stanje in delovanje družbe v knjigi izrisuje z vpeljavo drugih likov, pripadnikov različnih generacij, spolov in ekonomskih razredov, ki jim starkina zgodba predstavlja neke vrste vezni člen, obenem pa predvsem priložnost za lastno okoriščanje. Knjiga je razdeljena na tri dele, vsak izmed njih pa na podpoglavja, poimenovana po likih, katerih zgodbe nato gradijo širši vpogled v Ľudmilino življenje, skozi to pa v položaj starejših v sodobni družbi.

Prvi izmed njih je Miloš, novinar popularnega tabloida, ki v upanju na priljubljenost med bralci, obenem pa tudi na pomoč kakšnega dobrotnika, o starki napiše zgodbo. Kljub branosti članka in možnosti, da se kot družba prikažejo v boljši luči, pa ljudje v Ľudmili vidijo predvsem priložnost za pranje rok in lastno okoriščanje. »Jastrebi se zbirajo,« odziv komentira Miloš. Avtorica skozi like, kot sta Dorotka, žena pomembnega krščanskega politika, in Linda, zvezdniška lepotna kirurginja, vztrajno prikazuje, da zloraba ni samo simptom sodobne kapitalistične družbe, temveč je še kako prisotna tudi med tistimi, ki jim morala zaradi raznih verskih prepričanj skrb za pomoči potrebne pravzaprav zapoveduje. »Dobro se z dobrim povrne« tako postane neke vrste sprijeno dovoljenje za izkoriščanje situacije socialno šibkejših, mantra tistih, ki v resnici želijo dobro samo sebi. Nihče namreč ne razmišlja o tem, kaj Ľudmila v resnici želi, temveč jo silijo v to, kar sami menijo, da je zanjo najbolje, s čimer ji zaradi konstantnega izpostavljanja, a hkratnega pomanjkanja rešitev povzročajo zgolj stisko. Kako dobro ji je bilo v kamrici na polikliniki, na neki točki dobrodelniške gonje pomisli Ľudmila. »Tako rada bi bila spet sama.«

Kljub ganljivi osebni zgodbi protagonistke pa se pisateljica ne odloči za uporabo prvoosebne pripovedi, temveč ohranja pogled vsevednega pripovedovalca, pri čemer namenja veliko pozornosti tudi opisovanju »prizorišča«, na katerem se posamezne zgodbe odvijajo. Z natančnim popisom L’udmilinih okolice in videza bralcu tako ponuja priložnost, da starko opazuje ne samo skozi njeno perspektivo, temveč predvsem »od zunaj«, vendar pa s tovrstno odmaknjenostjo po drugi strani morda okrni priložnost za vživljanje. Ľudmilino notranje dogajanje tako ostaja omejeno na interpretacijo pripovedovalca, četudi tragičnost in mizernost njenega položaja že na začetku knjige precej jasno zariše citat Simone Weil: »Ko bi le izginila, da bi stvari, ki jih vidim, postale absolutno čudovite, kajti ne bodo več stvari, ki jih vidim jaz.«

Avtorica v romanu, ki je prvotno izšel leta 2020 in je v prevodu Diane Pungeršič njeno prvo delo, ki ga lahko beremo v slovenskem jeziku, nadaljuje s temami, ki pomembno zaznamujejo ne samo njen literarni opus, temveč tudi vsakodnevno življenje. Pisateljica je namreč tudi ena od ustanoviteljic ter sedanja koordinatorica in urednica združenja Aspekt, prve feministične organizacije na Slovaškem, obenem pa je leta 2019 prav za svoje zasluge pri razvoju demokracije in za razvoj literarne dejavnosti ter zaščito človekovih pravic in svoboščin prejela najvišje državno odlikovanje, red za zasluge Ludovíta Štúra I. razreda.

Že od svojih prvih zapisov, ki so bili leta 1990 objavljeni v časniku Slovenské pohľady, nato pa zbrani tudi v njenem prvencu Menažerija (1993), se Juráňová spretno poigrava s tradicionalnimi spolnimi in družbenimi vlogami, pri čemer pa ji kljub težavnosti in kompleksnosti obravnavanih tematik ne zmanjka humorja ter ironije. In vendar gre z Ničvrednico še korak dlje, saj z obravnavanjem še zmeraj oziroma v današnji z mladostjo obsedeni kulturi še posebej tabuizirane teme starejše ženske bralcu kot predstavniku sodobne družbe še zdaleč ne prizanaša. Že naslov nam da namreč jasno vedeti, kako kruta je lahko slednja do tistih, ki zanjo ne predstavljajo posebne vrednosti, obenem pa tudi kako hitro se s tovrstno sliko poistoveti tudi »žrtev« sama. Avtorica s knjigo tako brez olepšav prikazuje, kako zelo na vlogo, položaj in samo identiteto vpliva starost, ki človeka v določenih situacijah naredi nevidnega, v drugih pa zaradi nje izstopa kot vsiljiva skulptura sredi premajhnega trga.

Ob tem bi težko ne pomislili na srce parajoči film Kena Loacha Jaz, Daniel Blake (2016), v katerem slavni kronist stiske delavskega razreda na izjemno neizprosen način prikazuje birokratsko brezbrižnost sistema in posledično nemoč posameznika, ki je kot predstavnik neke druge generacije ostal brez orodij, potrebnih za spopad v takšni bitki. Juráňová na podoben način skozi Ľudmilino preteklost kontekstualizira njen vsakdan, obenem pa s tem postavlja ogledalo družbi, ki starko tako vztrajno zavrača. Lik Ľudmile zastavi podobno, kot je v Notredamskem zvonarju Quasimoda orisal Victor Hugo: upokojenka je poosebitev Drugega, saj je za okolico njena celotna identiteta zgrajena okoli njene starosti, ki pa je v sodobni družbi vse prej kot zaželena. Ona torej ni Ľudmila, temveč starka, babica, gospa s hojico, ki »vsaj ne smrdi«. Njena resnična zgodba ne zanima nikogar razen Miloša, sčasoma pa se iz obupa nad sebičnim in spektakla željnim svetom, ki ga obdaja, umakne tudi on.

Obenem pa avtorica s knjigo problematizira tudi pojav »nevidnosti«, ki se ga je pred njo med drugim v knjigi Nevidna ženska (Beletrina, 2023) odločno lotila tudi Slavenka Drakulić. Starejši ljudje, ki jih je v vse bolj starajoči se zahodni družbi zmeraj več kot mladih, iz nje z vsakim pridobljenim letom bolj izginjajo, obenem pa je na voljo tudi zmeraj manj krajev, kjer se različne generacije ljudi pojavljajo spontano, četudi si mnoge ustanove – med javnimi so še posebej opazne knjižnice – to prizadevajo spremeniti.

Vprašanje, ki se tako očitno zastavlja med branjem, je, kako je mogoče, da tovrstna kolektivna izkušnja neke generacije vse bolj zavzema obliko neke vrste »usode« starejših, če pa se bo, kolikor ne spremenimo svojega odnosa do nje, neizbežno prenesla tudi na njene potomce, kar neizogibno vodi do trenutka, ko bo lekcija tudi povrnjena, pa če v karmo verjamemo ali ne.

Zakaj potemtakem starejše tako, milo rečeno brezsrčno, odrivamo na rob? Juráňová sugerira, da je tudi nas najverjetneje strah, morda prav zato, ker v njih zaradi podobnega družbenega in kulturnega okolja vidimo potencialni scenarij samih sebe – »postarati se pomeni zbledeti, biti prosojen«, je v knjigi Je ne suis pas sortie de ma nuit (1997) zapisala Nobelova nagrajenka Annie Ernaux. In tega si ne želi nihče. Kar želimo, je biti vitalni, zaželeni, odobravani s strani družbe. Želimo si odkljukati svoj bucket list in dokazati, da smo na svoj način edinstveni in vredni pozornosti.

Starost ne predstavlja več dela naše resničnosti, ker od nje umikamo oči – a na koncu je to edina stvar, ki nas zares druži. In če se roman določenih predstavnikov in sfer družbe morda loti nekoliko površinsko, pa se izkaže kot izjemno temeljit prav v prikazu težave kot občega problema – Juráňová nam da namreč jasno vedeti, da bi bila lahko slovaška poliklinika zlahka tudi slovenska, Ľudmila pa skoraj vsakdo izmed nas.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.