Dogodek Barbari pred vrati je bil, še preden se je sploh zgodil, razglašen za največji, osrednji dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2016. Nič čudnega, vsaj glede na to, da festival vsakič vsaj do neke mere opredeljujeta šov in lokalizirano, recimo temu humanistično-filozofsko zvezdništvo. Fabula je velika stvar – dogaja se po vsej Sloveniji, še najraje pa v Cankarjevem domu, postreže z »največjo [ukinjeno] nagrado za kratko prozo«, »največjimi gosti«, knjižnimi izdajami za prav to priložnost in tako dalje in tako naprej.Preberi

Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah (s tem pa na domače branje, izbiro literarnih del za maturo in Cankarjevo tekmovanje), kjer pridemo do zaključka, da je depresivna, dolgočasna in da so jo pisali pijanci. – Roko na srce, kaj bolje se ne godi niti literaturi vobče. Če ste bili pozorni, ste na družabnih omrežjih mogoče zasledili pogovore dijakov in dijakinj, kiPreberi

Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen. Preberi

Verjetno obstajajta dve vrsti odjemalcev poezije, bolj natančno, brane poezije. Taki, ki si poezijo raje pustijo prebrati šolanim, igralskim glasovom, in taki, ki pesniško besedo raje slišijo iz ust avtorja ali avtorice same. V slovenskem kulturnem okolju se zna tu pokazati kar velika razlika. In ne vedno v korist avtorskim glasovom (pesniki in pesnice, ki berejo bolj v sebe kot poslušalstvu ali ki neumorno listajo po printih ali knjigi, preden uspejo izbrati pravo pesem za trenutno vzdušje ipd.). Pa tudi ne nujno v korist igralcev in igralk: branje, ki sega preveč v registre vznesenosti. Preberi

Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.Preberi

Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo v večdnevni potep po Brdih in okolici. V Ljubljani se je odvil le koncert World Histeria Orchestra, sicer pa se je za del festivala, ki poteka v Brdih – v Medani, v Šmartnem in v Vipolžah – treba odpraviti med vinorodne griče. Še ena letošnja novost je Forum Sanje, okrogla miza za razprave o sodobnih problemih, ki je letos nosila kosovelovski naslov: ŽivljenjuPreberi

Slab mesec nazaj ste imeli na dotičnem spletnem portalu možnost prebrati prispevek Gaje Kos O hruškah, knjigah, ki jih je premalo, in policah, na katerih včasih kaj manjka, v katerem je avtorica izpostavila izhodišča za debato o otroški in mladinski literaturi v navezavi na knjižnični odkup ter kritiško vrednotenje. Ker je avtorica nastopila kot moderatorka (in pobudnica) obravnavane okrogle mize je najprej smotrno napotiti na omenjeni članek.Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi

Vekovi smo daleko od slobodata. »Stoletja smo oddaljeni od svobode, / ker se še vedno osvobajamo tujih / verig. In v telesu / ne čutimo ključa ječe, / v katero so nas zaprli.« Te verze svojega prijatelja Đoka Zdraveskega je ob zaključku festivala Literodrom v ponedeljek, 19. januarja v Menzi pri koritu na Metelkovi bral makedonski pesnik in gledališki performer Nenad Joldeski. Nato pa je kot nekakšen odgovor na prikazani problem in poziv k akcijiPreberi