Poezija skozi gledališče

Verjetno obstajajta dve vrsti odjemalcev poezije, bolj natančno, brane poezije. Taki, ki si poezijo raje pustijo prebrati šolanim, igralskim glasovom, in taki, ki pesniško besedo raje slišijo iz ust avtorja ali avtorice same. V slovenskem kulturnem okolju se zna tu pokazati kar velika razlika. In ne vedno v korist avtorskim glasovom (pesniki in pesnice, ki berejo bolj v sebe kot poslušalstvu ali ki neumorno listajo po printih ali knjigi, preden uspejo izbrati pravo pesem za trenutno vzdušje ipd.). Pa tudi ne nujno v korist igralcev in igralk: branje, ki sega preveč v registre vznesenosti. 

Kakorkoli, bralna uprizoritev poezije Ko ciproš zacveti, Antologije mariborskih pesnikov, ki je izšla kot jubilejna številka Dialogov (50-letnica izdajanja) pod uredniškim in izbornim očesom Roberta Titana Felixa, je bolj ustregla tistim prvim poslušalcem poezije. Bralna uprizoritev je nastala kot koprodukcija Drame SNG Maribor in revije Dialogi pod dramaturško taktirko Vilija Ravnjaka. Dogodila se je 23. 11., na dan Rudolfa Maistra. Kar verjetno ni naključje, glede na to, da je Rudolf Maister prvi v omenjeni antologiji. 

Dogodek je bil zelo lepo obiskan, saj je bil Salon uporabnih umetnosti zapolnjen do zadnjega stola. K vzdušju dogodka je zagotovo pripomogel tudi prostor, katerega kredo je postal pristop vzporejanja različnih praks: od razstavljanja, oblikovanja, prodajanja preko prirejanja plesov, koncertov in drugih lažjih oblik performativnega tipa do posedanja in klepetanja ob čaju, kavi, dobrem vinu ali znamenitem pivu Bevog. Vse skupaj prežema en tak meščanski duh – v pozitivnem smislu. In v tem duhu je minila tudi bralna uprizoritev poezije. Štirje igralski glasovi, Milada Kaležić, Irena Varga, Peter Boštjančič in Bojan Maroševič, so v večernih toaletah bralno predstavili izbor iz Antologije (v veselje drugega tipa poslušalcev poezije brez odklonov v omenjeni register). Dramaturško je branje po generacijski logiki vsake toliko časa presekal nastop harfista Brina Bernatovića in dal poslušalcem možnost, da se prebrano uleže v njihova ušesa in da se ustvari prostor za novo poezijo. Nič novega najbrž, a vsekakor zelo učinkovito. Tako je uprizoritev trajala ravno pravšnji čas. Dokaz za to je tudi v tem, da pišoči nisem vmes niti enkrat pogledal na uro in tudi zdaj težko rečem, koliko časa je vse skupaj trajalo. Kar se šteje lahko le v plus dramaturški zasnovi bralne uprizoritve.

Poslušalcem je sicer ostal uganka ključ izbora pesmi in števila pesmi posamičnih pesnikov in pesnic. Od nekaterih (predvsem mlajših) se je prebralo le po eno pesem, od nekaterih (predvsem starejših, že preminulih) več, tudi štiri. Nekaj je k odločitvi doprinesla tudi dolžina posamičnih pesmi. Nekaj tudi to, ali so pesniški glasovi še živi ali ne. Po mojem mnenju to na sam dogodek kot celoto niti ni imelo nekega večjega vpliva. Mogoče na nekatere prisotne pesnike in pesnice bolj. Zagotovo pa velja, da umetnost ni demokratična in naj bi takšna tudi ne bila. Izbiranje in tehtanje izbora skozi demokratične standarde, in ne skozi splošno estetske in (avto)poetske, umetnosti slej ko prej prej škoduje. 

A odprto pa vseeno ostaja vprašanje, zakaj je bil izmed 18 pesnikov in pesnic, ki sestavljajo antologijo Ko ciproš zacveti, na bralni uprizoritvi popolnoma izpuščen en sam pesnik. Edvard Kocbek. Zakaj edinole on? To po zelo lepem in prijetnem dogodku vendarle pušča, ne bom rekel ravno madeža, zagoneten pridih pa gotovo.