Pesmi v Brdih: luna in murva

Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo v večdnevni potep po Brdih in okolici. V Ljubljani se je odvil le koncert World Histeria Orchestra, sicer pa se je za del festivala, ki poteka v Brdih – v Medani, v Šmartnem in v Vipolžah – treba odpraviti med vinorodne griče. Še ena letošnja novost je Forum Sanje, okrogla miza za razprave o sodobnih problemih, ki je letos nosila kosovelovski naslov: Življenju nasprotne oblike bodo propadle. Poleg glasbenega večera Svetlane Makarovič z gosti je bil eden osrednjih delov festivala Sanje petkov pesniško-glasbeni dogodek pod skoraj polno luno. Koncept manjšega formata pod slikovito murvo pred Gradnikovo domačijo se je ujemal z zasnovo spajanja različnih pesniških glasov z glasbenimi deli. 

Vzdušje festivala je gotovo zaznamovala povezovalka Tjaša Koprivec, tudi sama pesnica, sicer pa glavna urednica založbe Sanje, s svojim značilnim nastopom in prepoznavnim glasom. Avtorjem je zastavljala vprašanja, sestavljena z izhodiščem, da je povezava označevalcev in označencev neobvezujoča. Presenetilo je, da pesniki v večini niso vedeli, kaj odgovoriti na tak nenavaden tip vprašanj, zatem pa so v marsikateri pesmi znali vzpostaviti nenavadne miselne in zvočne povezave. 

Kljub različnim tonom nastopajočih se je večer spletel v enovit dogodek, ki je bil očitno skrbno načrtovan. Za začetek je nastopil mostarski pesnik Marko Tomaš, ki je pronicljiv diagnostik sodobne družbe. Da se je v življenju večkrat selil po območju Balkana in deluje kot novinar, kaže njegova občutljivost za posameznika z območja bivše Jugovslavije. Njegova poezija je direktna. Gre za enega od tistih primerov, pri katerih pesnikov glas zelo izrazito podčrta pesem. Sledil mu je pesnik, esejist, prevajalec in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki s svojimi pesmimi vzpostavlja nove načine dojemanja pojavov okrog nas. Njegov nastop je bil izpiljen in nekoliko nežnejši. Sledil je kratek koncert škofjeločanov Jerneja in Tomaža Hostnika, ki se povezujeta v skupino Drajnaurjeva vampa. Nedavno sta pri založbi Sanje izdala prvenec družbenokritičnih šansonov Je pri nas od nekdaj znano. Njuna besedila so neposredno kritična, odkritosrčna in zabavna satira. Brez ovinkarjenja in z zanimivim spojem Tomaževega vokala in klavirja ter Jernejeve klavirske harmonike izpostavita razpoke sodobne slovenske družbe. Če bi morala izbrati eno besedo, bi rekla: karnevalsko. Sledilo je branje Simone Kopinšek, ki za svoje pesmi izbira lirične tone in jih z žametnim glasom tudi ustrezno interpretirala. Na vprašanja Tjaše Koprivec se je edina odzvala z daljšimi odgovori, med katerimi je poudarila denimo to, da se vsako jutro zbudi kot nekdo drug (čeprav kosti ostajajo). Branje Janeza Ramoveša in koncert zasedbe Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape sta bila najtesneje povezana, saj je šlo pri drugem za uglasbeno poezijo prvega. Samosvoja glasba z ljudskimi odtenki dodaja besedilom v narečju poljanske doline intenzivnost čustev. Besedila so preprosta, v svoji enostavnosti pa kažejo na kompleksna stanja človeka v nekih drugih časih. Izpovednost teh besedil je univerzalna, kot jo ne glede na časovne prepreke najdemo v ljudski pesmi. 

To je bil intenziven zaključek večera, ki je izpostavil pesniško in glasbeno refleksijo človeškega življenja danes ter jo v zadnjem zamahu dokončno povezal s temeljnimi občutki, ki jh doživlja posameznik.