Nazaj v srednjo šolo
Slovenska literatura od A do Ž. Mengeš: Kulturni dom Mengeš. 4. 12. 2015.
Aljaž Krivec
Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah (s tem pa na domače branje, izbiro literarnih del za maturo in Cankarjevo tekmovanje), kjer pridemo do zaključka, da je depresivna, dolgočasna in da so jo pisali pijanci. – Roko na srce, kaj bolje se ne godi niti literaturi vobče. Če ste bili pozorni, ste na družabnih omrežjih mogoče zasledili pogovore dijakov in dijakinj, ki se zmrdujejo nad dolžino aktualnega maturitetnega čtiva, Ane Karenine. Še dobro, da jo postavlja ljubljanska Drama. Je pa res, da so se našli neredki glasovi, ki so naznanili, da se tudi tega ne grejo, saj predstava traja (kar) 140 minut. – Obogateni s tem znanjem se podamo v svet in ker je ponavljanje mati učenosti, smo v svojih davkoplačevalskih letih že popolnoma izučeni.
Ko sem, še pred predstavo, nekako tako razmišljal, mi je v glavo šinilo, da bo zadeva verjetno trajala več kot eno uro in da se teh nekaj izhodišč, ki jih vsi poznamo (predstava pa je namenjena karseda širokemu občinstvu), ne da učinkovito prežvekovati sem ter tja. Tako zaznamovan sem se odpravljal tja, čeprav se ne bi smel. Nekoliko bi moral računati na to, da je scenarij spisal Jure Karas, ki se je kot del dueta Slon in Sadež, so-voditelj oddaje Štafeta mladosti ter improligaš izkazal kot nekdo hitrega uma in besede. Pa tudi Lado Bizovičar rad veliko govori in uganja norčije. Tu pa sta še njegova soigralca Jaša Jamnik in Jernej Čampelj, vsak s svojo gledališko izkušnjo.
To z zaznamovanostjo je prej kot karkoli drugega skrajno oseben opomin sebi. Pričakovanja so bila (žal) celo previsoka. Pa ne gre za to, da bi pričakoval skeče, ki bi bili smešni nekaj diplomantkam in diplomantom primerjalne književnosti, ki pred tem niso bile/-i zavrnjene/-i na sprejemcih za igro. Predstava se že začne tam, kjer se ne bi smela. Bizovičar večkrat ponovi, da je čudno, da smo sploh prišli na predstavo s takim naslovom, ter doda, da sam slovenske literature ne prebira in da je tako ali tako nihče ne, ter postreže s še neprimerno manj navdušujočimi podatki, kot so tisti v raziskavi Knjiga in bralci V. Temu sledi (za tiste, ki ne poznate koncepta) sprehod čez slovensko abecedo, pri kateri naj vsaka od črk predstavlja začetnico pojma (ali avtorja), vrednega obravnave. Nekaj jih je sicer izpuščenih, kar tako malo za brezveze, načeloma pa se tako ali drugače stekajo k Cankarju, Prešernu, depresiji, alkoholu … No, saj razumete.
Čeprav v pričujočem tekstu še nisem povedal ničesar, sem pravzaprav povedal vse. In ravno v tem se skriva sama srčika predstave. Ta se namreč od literature nenehno umika. Nekje na sredi se ustvarjalci zavejo, da iz alkohola in depresije (joj, kako si grem na živce s tem ponavljanjem) ne morejo splesti bogve kakšne velike zgodbe. Ko poslušamo o Matiju Čopu, nam očitajo, češ kako bedno je, da se ga spomnimo po vzroku smrti in ne po njegovem delu, nato pa še sami počno isto ter med zaigrano obdukcijo (C.S.I. Medvode … ne, res) zasmehujejo Čopov miniaturni penis. Ko Francka teče za vozom, se bolj kot čemu drugemu posvečajo imitiranju Andreja Stareta in Srečka Katanca. Ko ne vedo, kaj imajo povedati o čemerkoli že, najdejo neko majhno točko, iz katere se lahko posmehujejo moško-ženskim odnosom, slovenski estradi, Jerneju Čamplju ali Hrvaški.
Tudi če odmislimo odsotnost literature (le tu in tam Jamnik kaj pomodruje in zraven ponudi malo faktografije), navedeni štosi le stežka spravijo v smeh. Ironično pa je, da je predstava najmočnejša v svojih glasbenih točkah, saj Bizovičar lepo poje, Karas pa fino sklada in piše glasbena besedila (socialni realizem, predstavljen skozi točko v muzikalu, je čisto mogoče vrhunec predstave). Predstava o literaturi torej uspeva predvsem takrat, ko dramsko besedilo zamenja glasba.
Pa še nekaj bistvenega je. Tekom obveznega šolanja nam namreč postane jasno tudi to, da je literatura, pa tudi umetnost in kultura širše, pred vsem drugim stvar naroda. Za jezik gre, za bóga milega! V zadnji pesmi skupinica igralcev namreč ugotovi, da tako ali tako nenehno bere (podnapise, časopis, recepte za zdravila …) in da je težava rešena. Bere pa zato, ker nas, kot izvemo kasneje, to dela Slovence (niti ne toliko Slovenke), saj bi sicer bili samo bolj prijazni Hrvati.
Naj bo pričujoči tekst predvsem vpogled v neki osnovni mehanizem, ki smo mu večkrat priča in ki očitno velja tudi za »recepcijo« slovenske literature:
- Stvari v resnici ne poznamo, imamo pa zanjo pripravljenih nekaj predpostavk.
- Predpostavke ponavljamo tako dolgo, da vanje začnemo verjeti.
- V svetu predpostavk se sprva počutimo udobno, nato opazimo, da izgubljamo tla pod nogami.
- Relativiziramo izhodiščno Stvar.
- Rešimo se s sentimentom, ki je neobvezujoč, a hkrati pokaže, da »nam ni popolnoma vseeno«.
Zakaj je (Stvari) ne poznamo in od kod predpostavke? Ali bolje: kdo vse je ne pozna in od kod jim predpostavke? No, to me zanima.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.