Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

Samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj je voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost posamezniku.

Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege.

Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, če želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere!

Svet, ki se je razpiral pred mano kot cvet, se je začel izmikati mojemu prijemu. In čedalje bolj se izmika prijemu. Zato pišem, kot pišem. To ni projekt.

Naneslo je, da sem v bližnji tujini prisostvovala tako imenovani delavnici, katere poslanstvo je bilo tako imenovano opolnomočenje pisateljev. Raba glagolov nanesti in prisostvovati, ki izražata minimalno stopnjo vključenosti, ni naključna.

Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik.

Uspelo je, pomislim, bila sem prepričljiva, navedla uspešne in dobre grehe – grehe, vredne obravnave.