Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

Skoraj vse naše odločitve se mi zdijo sebične, sploh tiste v odnosih, zakonih, družinah, a nekatere sebičnosti so – vsaj tako se zdi – sprejemljivejše od drugih.

Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Mulci berejo – motivacije zmanjka predvsem odraslim.

Zbudim se, kaj zbudim – celo noč nisem spal –, samo predramim se v celoti. Srce mi razbija, čutim ga v vratni žili, kako pumpa po levi strani vratu v možgane in potem po desni nazaj nekam proti želodcu, tresem se, zunaj je sivo nebo.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

Najprej bi se rada opravičila, ker že dolgo časa ni bilo glasu od mene. Kar predstavljam si, da ti je bilo hudo ali te je morda že skrbelo, kaj se dogaja, ker receptor že vse te dolge tedne ni poklical tvojega imena. Ti pa nisi mogla žeti občudovanja pred sostanovalci s tem, kje vse sem bila, kar priznaj.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?