Nekoč sem verjel, da je kvaliteta prirojena last bolj ali manj vsakega objavljenega teksta in hkrati seveda upal, da bom kot bralec stal na karseda frekventiranem literarnem križišču. Knjige so bile zanimive, ker je intenzivnost mojega bralskega odziva na vsak še tako majhen dražljaj poleg morebitnih pomanjkljivosti povsem prekrila tudi dejanske kvalitete nekega dela. Vsaka stran je odprla … novo stran. Ko mi je nekdo od starejših povedal, da pride največji užitek šele ob branjuPreberi

“Muanis Sinanović je mlado ime že tako relativno mladega slovenskega pesništva oziroma tistega njegovega dela, ki še nima mesta v literarnem kanonu, je slabše reflektiran in mu posvečamo rubriko.”

To sem jaz. Vse, kar je mogoče kjerkoli v javnem prostoru prebrati o moji poeziji, je članek, ki se začne s to povedjo. Naslov je: “Muanis Sinanović: Ludizem v času konsolidacij.” Star sem torej 22 let, sem del mladega slovenskega pesništva, sem slabše reflektiran, dobivam rubriko in sem ludist, ki gre skozi fazo konsolidacij.Preberi

Poslušajte. To so bili dnevi, ko smo na uredništvu mrzlično iskali kavč, da bi na njem sedeli. Kavč je moral biti rabljen in po možnosti podarjen ali vsaj zelo poceni. Iskali smo ga zato, da bi v prostoru, kamor smo ga nameravali postaviti, povečali občutek domačnosti. Ta občutek je na srečo nekaj, kar lahko pričara že banalen kavč. Sploh če je rabljen, lepo ohranjen in poceni. Na kakšen drugačen kavč sploh ne bi pomislili. NaPreberi