Strah pred psihiatrijo

Jedrt Lapuh Maležič

V kolumni, ki jo pišem po dolgem premoru, ki sem ga večinoma preživela na psihiatriji, kjer sem se ob izdatni pomoči usposobljenih kadrov potapljala v kako in zakaj svoje bipolarne motnje, sem se odločila načeti mit in pragmatično zmoto, kakršnih sicer ni malo, ko beseda nanese na duševno zdravje. Tema resda ni literarna, je pa življenjska in vse bolj aktualna.

Moj najljubši in tudi meni še kako poznan mit je strah pred »kemijo«. Panika, strupi na pohodu! Posezimo raje po čajih, jogi, persenih in zdravilnih kopelih … Saj ne, da je kaj narobe z njimi, samo njihova učinkovitost je odvisna od tega, kaj želimo doseči. Bolj ko premišljujem, bolj se mi zdi, da je zeliščno in zdravilsko samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj še kako voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost za stiske posamezniku, ki »ni dovolj delal na sebi« pa se mu zdaj to dogaja, »se ni dovolj sproti očiščeval«, zdaj pa ima, naj pa sam z zelmi in zdravilci uredi, kar lahko. Toda, ko bi vsaj zaleglo! Nihče ne bi bil srečnejši od mene, če bi lahko od persena zaspala sredi razplamtele manične epizode. Na žalost nimam šans. Sem poskusila, večkrat.

Resda psihiatrija pri zdravljenju uporablja kemične substance šele nekako zadnjih šestdeset let, zaradi česar je težko izmeriti dolgoročne učinke, pa vendar opažam, da je teorij zarote na tem področju vsaj toliko kot pri nasprotovalcih cepljenja. Na Psihiatrični kliniki Polje krožijo legende, kako so norci, ki se jim zdaj pravilneje, a zame nič manj žaljivo reče »uporabniki« psihiatričnih storitev (namen izraza je bržkone opolnomočenje posameznika, ki si tam nekako postreže s tistim, kar potrebuje, čeprav je jasno, da ne gre tako in je sistem veliko bolj neenakopraven), še okopavali bližnjo zemljo in se je temu reklo terapija. 

Danes je seveda terapija, ki jo uporabnik navede, doza zdravil. Lahko prejemaš denimo terapijo 5-5-10 Zyprexe, kar pomeni, da prejmeš 5 miligramov zjutraj, 5 opoldne in 10 zvečer. Pa saj je res hecno, ne? Čisto drugače, kot rečejo Američani, ko govorijo o terapiji, ki pomeni dolg pogovor ali leta dolgih pogovorov. Ni pa tako hecno, če pomislim, da v Polju psihoterapije tako rekoč ni. Tam dajejo prostor akutnim primerom, pri katerih zgolj psihoterapija odpove. 

Seveda to ne pomeni, da tam zaposleni ljudje niso sočutna bitja, niti ne pomeni, da se z njimi ne moreš pogovoriti. Prej kot za totalitarnost gre v večini primerov za pomanjkanje časa, zato pride do nenavadne sprotne »terapije«, ki pa jo drug drugemu nudijo kar pacienti na oddelku. Če si količkaj komunikativen, kmalu odkriješ ljudi in njihove zgodbe. V idealnem primeru bi bili uporabniki seveda na oddelke razvrščeni vsaj približno glede na svoje diagnoze, da bi se lahko interesno združevali in si medsebojno pomagali skozi podobne izkušnje, vendar to trenutno (še) ni možno. 

Naj se vrnem h kemiji in svoji nekdanji paniki pred njo. Resnično sem se dolgo bala, da me bodo psihotropne substance na dolgi rok pokopale. A vendarle ne morem zanikati, da sem to počela iz svojevrstne nečimrnosti, češ, saj zmorem tudi sama. Ponižujoče je sprejeti, da si odvisen od drugih, četudi enako odvisnost vidiš vsepovsod okoli sebe. V Polju nisem spoznala niti enega človeka, ki ne bi jedel zdravil ali jih dobival po injekciji. Pred več kot desetimi leti, ko sem bila nazadnje hospitalizirana tam, se mi je oddelek zdel kot nekakšno socialno dno, kloaka za izgubljene duše, medtem ko sem zdaj, morda bolj odprtih oči, opazila, da bolezni, kakršni sta depresija in bipolarna motnja, trpinčijo mnoge sicer poklicno in zasebno uspešne posameznike, ki na to bolnico gledajo kot na vsako drugo. Tablete jedo, da bi ozdraveli, basta, pika stop, kot bi si našli berglo ob zlomu noge. Obrabljena primerjava, vendar kar življenjska. Pride čas, ko se moraš odločiti, ali ti bo kemija pokazala pot iz brezna, ali pa se boš pogreznil vanj. 

Še zmeraj nisem prepričana, ali se ljudje brez težav s psihičnim ravnovesjem sploh slišijo, ko ti sredi najgloblje depresije rečejo: »Ti bi rabila samo več miganja. Zakaj ne greš vsak dan na Šmarko, namesto da se bašeš s kemijo?« To bi bilo naravnost smešno, če ne bi vsebovalo toliko nerazumevanja narave depresije in tolikšne samopašnosti. Bolj ko takšnemu človeku poskušaš razložiti, da ne najdeš razlogov, zaradi katerih bi zjutraj sploh vstal iz postelje, da si želiš oziroma niti ne veš, ali si želiš, da te ne bi bilo, bolj ti bo porival na noge svoje velecenjene superge in te gnal na svojo jebeno Šmarko. Nisem bila velikokrat zares depresivna, ampak kadar se mi je to pripetilo, je bila vsaka takšna pripomba kakor nož, ki bi mi ga kdo zaril naravnost v oko. 

Vsekakor je ob kateri koli duševni bolezni nujna dobršna doza potrpljenja vseh bližnjih. Ker ne gre hitro, ker ne gre zlahka. Tudi ko se človek spušča iz popolnoma pravljično zadetih višav manije, kar bolje poznam, je neznosno težek sam sebi in vsled tega kot cent pod seboj tepta okolico. Maničen človek ne zmore poslušati, ne zmore upoštevati drugih, to je enostavno dodaten šum, ki mu preprečuje slišati navodila iz kontrolnega stolpa. Zase vem, da v takšnih trenutkih, ko odgalopiram tako daleč od pristajalne steze, ne pomaga nič drugega kot kemija, in še ta le postopoma, na dolgi rok. 

Ker svojo bolezen spoznavam že dolgo, sem naposled rade volje sprejela berglo, sem, kakor bi se obregnil kakšen teoretik zarote, podlegla »kemiji«, »farmacevtskim lobijem«, »legalnim drogam« in kar je še takšnega. Vendar pa to, da za normalno bivanje v prizemljenem svetu potrebujem zdravila, nikakor ne pomeni, da sem se prenehala ukvarjati z raziskovanjem razlogov, zakaj prihaja do mojih relapsov. Čustveni stres, to je že jasno, vendar absolutno menim, da se je treba v ta stres sproti poglabljati skozi pogovor. Kemija torej v mojem primeru da, a ne samo kemija, kajti to bi bila čista lenoba. 

In celo v psihiatrični bolnici nikoli ni možno, da bi bila na delu samo kemija. Zmeraj si umeščen med ljudi, v skupine, v time, in zmeraj so okoli tebe posamezniki, najsibo snažilka, kuharica, medicinska sestra ali psihiater. Če si dovolj pri močeh, boš našel ogledalo, in ravno ti odnosi lahko zdravijo v vsaj tolikšni meri kot gola kemija. 

Zaradi tega me je tudi močno presenetilo, ko je moja nekdanja psihiatrinja in psihoterapevtka ob eni izmed seans mimogrede navrgla, da imam v javnem zdravstvenem sistemu trenutno s svojo diagnozo tako rekoč edina ta privilegij, da mi nudijo tudi psihoterapijo. To se mi je zdelo kriminalno. Torej vsi ostali zgolj pridno zobljejo tablete? In takoj zatem sem pomislila, kakšno srečo imam, da sem si pogovor sploh lahko izborila. Nekateri so res pridni, tudi v bolnišnici. Ko doktor kaj vpraša, odgovorijo točno na tisto, kar jih sprašuje, ostalo pa obdržijo zase. Ko podvomijo, če sploh podvomijo v njegove metode, se takoj pomirijo in rečejo: On že ve, saj je to študiral. 

Vendar pa sem prepričana, da nič ni pomembnejše od tega, da te tvoj psihiater zares dobro pozna. Pred časom sem po petnajstih letih sodelovanja izgubila odlično psihiatrinjo in psihoterapevtko, ki me je znala samo pogledati, pa je vedela, kako ukrepati. Bilo mi je, kot bi odšel bližnji. Tokrat se mi je ta teza o poznanstvu samo še potrdila, saj sta me dve dežurni zdravnici, ki sem ju videla prvič, v hudi stiski samo pomirjujoče poslali domov, češ, če se zavedam relapsa, bo vse okej. No, ni bilo. In ko sem vztrajala ter v sistemu končno naletela na poznano osebo, je takoj vedela, da potrebujem veliko več kot persen in telovadbo. Tako torej menim, da tablete vsekakor pomagajo, vendar je absolutno nujno, da so orodje v rokah izkušenega psihiatra, ki ne samo da pozna njihove učinke, temveč je tudi nujno seznanjen s tem, kako in v kolikšnem času bodo vplivali konkretno nate.

Spoznavanje seveda ni možno brez pogovora, za katerega si mora človek vzeti leta časa, ki pa ga v našem sistemu ni na voljo. Treba je biti trmast, treba je vztrajati in, kadar tako nanese, svojo diskretnost in samostigmatizacijo pač pustiti ob strani. Ni treba verjeti vsakomur, ki nosi belo haljo. Slej ko prej, ko primer ni več akuten, si lahko izbereš svojega zaupnika, svojega psihiatra. V dvajsetih letih borbe z bipolarno motnjo sem se naučila predvsem, da doktor ne more vedeti tistega, česar mu ne povem. In če ne ve vsega, če nisem iskrena, potem mi ne more pomagati. Tablete so resda koristne za gašenje požara, toda še neskončno koristneje v psihiatriji je, če se ne pustiš odgnati z zgolj receptom v roki.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Za izris današnjega sveta potrebujemo nekaj mnogo bolj čudnega

    Anja Radaljac

    Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

  • Španska kuga

    Urša Zabukovec

    Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

  • Transformacije kritike

    Nikolai Duffy

    Literatura in literarna kritika sta potisnjeni na obrobjue kulture, saj posamezniku postavljata zahteve, ki so redko združljive z zahtevami kulturne industrije, ki daje prednost zabavi.

Izdelava: Pika vejica