Melanholija, ali pa sploh ne

Majhna prevara uma

Uroš Zupan

Melanholija. Predprva in prva misel: klasično izobražen človek verjetno v svojem duhu najprej zagleda Dürerjevo gravuro. Mrko, nedoločno žensko s krili in prostor, izpolnjen z renesančnimi simboli. Nekdo, ki je zrasel s pop kulturo, pa sekvence iz von Trierjevega filma z istim naslovom. Sekvence iz temnega spektakla o koncu sveta. Pravzaprav čudovitega spektakla o koncu sveta. In druga misel: tokrat bolj moja – melanholija – gre za stvar narave tistega, ki piše, ne za modo, ne za nekaj, kar pride od zunaj in kar bi bilo mogoče posnemati. Gre za čisto notranje občutje, za osnovni del, občutje, ki je dano in bi z njim tisti, ki mu to občutje pripada, rokoval, tudi če ne bi pisal. Z njim bi se dotikal sveta. In skozenj bi videl svet, ki ga obkroža. Si ga predstavljal in ga čutil. Gre za zavedanje izgube. Za soočenje z dejstvom, da nismo nesmrtni. Da nas občasno greje Nervalovo črno sonce.

Ko sem bil mlajši, ko sem začenjal, sem skušal to občutje brcniti v kot, ga vreči skozi okno, ga razstreliti, ker sem vedel, da se lahko edino tako postavim na lastne noge. Se ločim od drugih. Živim zunaj prevladujoče mode. Hotel sem biti drugačen in bil sem drugačen, kajti imel sem občutek, da se svet pred mano razpira kakor roža in me čaka, da vanj vstopim. Da čaka, da se name zruši kot nekakšna velika milost, kot naliv sladkorne pene. Nisem se prepoznal za melanholika, čeprav sem bil melanholik že od otroštva. A tega nisem vedel niti nisem znal imenovati. Ali pa sem bil mogoče sanjač, in ne melanholik? Ampak ko sem začenjal, ko sem bil mlajši, sem bil v fazi zanikanja in užival sem v tej fazi zanikanja. Imel sem nekakšno bikovsko energijo. Debelo kožo. Odporno na žarke črnega sonca. Brezbrižnost, ki pa je bila, to se bo pokazalo z leti, samo navidezna brezbrižnost, čeprav je bila takrat resnična brezbrižnost. Potem pa se je zgodilo tisto, kar se največkrat zgodi, srečal sem se s sabo, s svojo pravo naravo – z naravo melanholika. Ali pa z naravo sanjača. Nisem si mogel ubežati. Ni šlo več za literarni projekt drugačnosti, šlo je za dejstvo samoprepoznavanja. Šlo je za pogled v ogledalo. Za brisanje rose z njegove površine. Za sprejem. 

Bilo je relativno zgodaj. Star sem bil tam okrog trideset let. In v nekem hipu sem se zavedel, da je William Arrowsmith, ko je pisal o enem mojih najljubših pesnikov, o Cesareju Paveseju, pravzaprav pisal o meni. Pisal je po moji koži. Pisal je po njeni notranji in zunanji strani hkrati. Pisal je na moje veke. Glasilo pa se je nekako takole: biti potopljen v tisto obupano, utrujajočo nežnost do sveta, ki se izmika prijemu – nežnost, ki jo človek, ki izgublja vid, čuti do tistega, kar še vidi, se spominja, da je videl. Svet, ki se je razpiral pred mano kot cvet, se je začel izmikati mojemu prijemu. In čedalje bolj se izmika prijemu. Zato pišem, kot pišem. To ni projekt. To ni načrt. To je temeljna danost, ki vedno znova rojeva temeljno občutje. In mogoče tudi drugi, ki pišejo tako, čutijo na podoben način. To je nekaj, kar presega tehniko. Je kot nekakšna pozlata, ki se dviguje iz stavkov, verzov, besed. Ki se dviguje kot izparina. Kot izparina, ki ima čisto specifičen vonj. Vonj po prezrelem sadju, ki je v visokem poletju padlo z dreves in se odkotalilo v senčno kotanjo. 

Je melanholija stalnica današnje poezije? Zagotovo. Ena od stalnic. A najbolj vztrajna stalnica. Ne samo današnje poezije. Poezije od vsega začetka pisanja poezije. To je stalnica poezije, ki jo pišejo starejši ljudje, ki so v bleščeči tihoti visokega dne nenadoma uzrli Nervalovo črno sonce. Ali pa starci v telesih mladih ljudi, ki tega črnega sonca še niso videli. A čutijo, da se z njimi nekaj dogaja, da črno sonce vztrajno pluje po njihovi krvi. In verjetno bo to stalnica poezije toliko časa, kolikor dolgo se bo poezija pisala. Kajti svet se na neki točki začne izmikati prijemu. In tudi če nočemo, tudi če se upiramo in boksamo v zrak, smo slej ko prej soočeni z dejstvom, da nismo nesmrtni. Da bomo na koži in v mislih in v krvi začutili žarke Nervalovega črnega sonca.

Toda zunaj je poletje. In tisto, kar bo sledilo, je mogoče priklical ravno ta letni čas. Letni čas, v katerem čisto nehote in skoraj samodejno na prste preštevam poletja in si želim, da bi mi jih ostalo več, kot imam prstov na vseh okončinah. Ure dolga hoja s psico skozi gozd me je ločila od prostora in časa, me zavarovala pred njima. Ne samo pred njima, ampak tudi pred žarki Nervalovega črnega sonca. 

Poleti se berejo italijanski romani. Alberto Moravia odpre svojo Melanholijo ali 1934 z znamenitim vprašanjem: »Je mogoče živeti v obupu in si ne želeti smrti?« Kajti melanholija je oblečena v ista oblačila kot obup in ima iste kretnje kot obup in misli iste misli, kot jih misli obup. Melanholija je nekakšen predpražnik. Predpražnik smrti. 

Jaz pa sem le redko živel v obupu in si skoraj nikoli nisem želel smrti. Zgolj bal sem se je. In tudi melanholičen sem bil le redko ali pa sploh nikoli. To vožnjo s kočijo po s soncem obsijanih jesenskih drevoredih sem preskočil, kajti ko sem prestopil na temno stran, sem spregledal žarenje jesenskih barv in vstopil direktno v depresijo. V tisti mučni fizični občutek, da mi nevidni prsti od kosti trgajo meso, kite in mišice. V tisti mučni občutek, ki ga spremljalo misli vsiljivke. A tudi takrat si nisem želel smrti. Zgolj bal sem se je. 

Bil pa sem nostalgičen, in to pogosto. In čedalje pogosteje sem nostalgičen. Dvojno nostalgičen. Nostalgičen po svoji preteklosti. Po doživeti preteklosti. Nostalgičen sem zato, ker vem, da sem bil v svoji preteklosti živ in da me je kot živega čakala prihodnost, ki lahko čaka samo žive. Še pogosteje pa nostalgičen po preteklosti, ki je nisem nikoli doživel. Nisem hotel biti nekdo drug, ampak še vedno jaz, a v drugem času in v drugih prostorih. No, mogoče tudi malo spremenjen jaz. Bolj odločen. Ne tako krhek in ranljiv.

Zakaj vse to? Zato, ker je nostalgija, kot je napisal moj vrstnik, majhna prevara uma. Majhna prevara uma, ki nam z neomajno vztrajnostjo prišepetava, da smo bili srečni in da nas ta sreča, resnična ali pa izmišljena, ki nas je nekoč držala za roko in se je potem preselila na nemogočo razdaljo, lahko še vedno greje in boža. Greje in boža tudi s te nemogoče razdalje. Greje in boža tukaj in zdaj. V trenutkih, ki so nam dani na razpolago. V trenutkih, v katerih živimo. Živimo – srečni.

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • Plevel, pepel in kače

    Urša Zabukovec

    Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

  • O osebni izkušnji

    Tina Bilban

    Samo z osebnimi izkušnjami bomo verjetno težko prišli do uporabnih modelov širjenja bolezni.

Izdelava: Pika vejica