Na krhkih, neobstoječih nitih, ki jih v tebi tke / Ta jezik skrivnega bratstva, poezija

Neonski pravokotnik bazena naplavlja majhne napihljive flaminge in odpadlo listje. Nekaj ljudi se pogovarja ob strani, njihove noge so zaradi loma svetlobe videti nenaravno skrajšane.

V ključnico ugnezdena kosovka / čisto po tiho vzdrhti – / čisto po tiho – / da ne vzdrami nenapovedane pesmi.

Odprl je kockast hladilnik pod pultom in iz njega vzel tetrapak z mlekom. Bil je lahek. Pomislil je na trgovino in se zdrznil.

Ne poznam tega sveta, / svet ne pozna mene.

Bila je eno tistih deklet, ki ne govorijo veliko, ki niso videti preveč inteligentna, pa tudi ne preveč neumna, in ki imajo tisti zlahka pozabljivi obraz.

Sence igrišča, kjer si se kratkočasil kot otrok, / so težke in stare.

Vsako jutro se je skobacala s postelje, prestrašena, da je prepozna in so se njeni kosmati gostje že razočarano razbežali po gozdu za njeno hišo.

Najpomembnejša je višina stropa, / biti mora tako visok, da ga s skokom ne dosežemo.

Brez posebnega razmisleka, morda iz dolgčasa po družbi, je odprl zadnjo različico priljubljenega klepetalnega robota …