Lov na mestne srne

Lov na mestne srne

potegnem dim iz pipe
spravim se v brazgotino med tvojimi obrvmi
ko govoriš o filmu grškega režiserja
opazujem vene na loku tvojega stopala

s krožnimi gibi
sklepe osvobajaš bolečin
desk po katerih plešeš
ni nihče popravil že tri desetletja

s kazalcem se poskušam dotakniti vrha tvojega nosu
dim simulira tvojo obliko
neulovljiv kakor srna
ki jo lovi razorožen moški

Za trgovinico

drug drugemu ugašava čike v dlani
tekmujeva kdo je lahko dlje tiho
ne mežikava ko se gledava v oči
z lasmi z njegove brade čistiva ožganine

imam modrico na levem kolenu
pod nohti prah in blato
nenehno zasmehuje moje napake
vlečem ga za lase ko mi kaže zobe

potiska roko skozi mojo zadrgo
gledam v vrh daljnovoda
čeljust drhti ko se kri nabira
v koži ki jo stiska s pestjo

Wojnarowicz

ko mi je življenje skozi iglo
stopalo v telo
si grozil da bodo tvoje fotografije
edino kar zapuščaš temu brlogu

zato jezus namesto mene
intravenozno vnaša junk
razume otroke spodnjega manhattna
kot jaz razumem tebe

ležiš obkrožen s svojimi deli
na dražbi jih bo kupil republikanec
zaradi katerega nimaš pravice
do zdravstvenega varstva

pozabljaš kako si mi dal
nekaj sto dolarjev
takrat ves teden nisem prenašal
ječanja osamljenih ljudi

nekoč sem poljubil stranko
zdaj poljubljam tebe
fotografiram te ko se smejiš
v premorih od demence

na hrbtni strani fotografije
sem napisal svoje ime
david

Mimo tvojega bloka hodijo pesniki in pesniki

iz kartona sem naredil obraz arthurja rimbauda
nosim ga kot masko
hodim skozi tvoje naselje
tvegam da me razglasijo za
družbeno neprilagojenega
postajam ti podoben
vem da boš razumel
tesnobo in ekshibicionizem
rad bi ti pod oknom
prebral pesem
serenado nove dobe
spiš v tujem stanovanju
namesto tebe cimri
poslušajo zverinske verze
me polivajo z vodo
predstavljam si da je mleko
s cimetom in sladkorjem
zmočili so mi perilo
ki mi ga je podaril
nekdo ki ne poje podoknic
in ne ve kako dober občutek je
stati na pločniku
z ogromnim kljubovanjem
in brezkompromisnimi željami
medtem ko s papirnatim obrazom
gledam v okensko šipo
puščam da teče skozi hlačnico
vse kar se ni moglo
zliti po tvoji pernati blazini

Srne ne marajo izpovedne poezije

vedno sem opazil fante čistega obraza
čeprav so edino kar lahko ponudim
lica lepljiva od clindamycina

brazgotine na mojem obrazu so jezera
ko se nehaš bati pesmi ki jih pišem
te bom naučil plavati v prostem verzu
v največji brazgotini na mojih sencih

Pesmi je prevedla Natalija Milovanović.