Božič na kanalu

Hotel

Kaj, če sploh nima namena spremeniti te virtualne stvari, ki sva jo imela na internetu, v fizično in ga ne bo pred hotelom Travelodge Leeds ob dvanajstih opoldne, ko pridem tja v poslovni obleki, za katero želi, da jo nosim skupaj s salonarji; ne bo izstopil iz Travelodgea, ko si bom nervozno popravljala šminko, me prijel za komolec in me usmeril v – ne, ne naravnost v hotel, ampak za stavbo, kjer so smetnjaki, kjer so mačke ali mestne lisice razmetale smeti po prehodu, da smrdijo na soncu, kjer me porine ob opečnat zid in mi z nizkim, grozečim glasom govori besede, ki jih piše, ko četava onlajn.

Kaj, če se državno gospodarstvo danes med odhodom od doma in prihodom z vlakom v Leeds, v Travelodge Leeds, sesuje; zgodi se nekaj tako pomembnega, da se ustavi javni promet, morda teroristični napad in vse zamrzne, morda magnetna sila, ki jo povzroči meteor, in se zaustavijo vse ure, tudi ročne, svet se izpahne iz časa, da se dvanajst opoldne niti ne zgodi in ne pridem v Travelodge in me ne odpelje v anonimno sobo, ki jo je že rezerviral in plačal, ne vodi me za komolec, (oba) v ekstazi, ekstazi pričakovanja.

Kaj, če pozabi bič. Ali ga ne uporabi. Ali sploh ni videti podoben imenu, ki si ga je dal, tako da se ne morem prisiliti, da bi ga izgovorila. Kristus, kaj, če mi tega preprosto ne bo hotel narest po vsem tem, vsem tem govorjenju. Kaj, če njegova žena. Njegova hčerka. Kaj, če državna uprava, za katero dela. Kaj, če namesto tega ostanem na vlaku mimo Leedsa in končam v obmorskem mestu bogu za hrbtom v strupenem mrazu, gledam proti sivemu morju, proti samotnemu nabiralcu školjk kot piki na živem pesku in me je strah za tega človeka. Življenje je tako krhko.

Božič na kanalu

Med polnočnico in prepevanjem sveta noč, blažena noč – še vedno neodločena, kako najbolje preživeti naslednjih oseminštirideset ur – podoživljam, kako je biti Gabriel: haljo iz rjuhe, na kateri sem se spotaknila, ko sem plezala po zadnji steni jaslic, da bi se povzpela nad dojenčka in razširila krila. Kako čarobno je bilo vse to.

Župnik govori o protestu, osamljenosti, korporativnem pohlepu, njegov obraz osvetljen s svečo. Ne vem, kaj pomeni pravičnik. Odrešenika razumem kot osnovno človeško potrebo. Ko bere o tistih, ki živijo v deželi globoke teme, poznam ta kraj. Ko konča z obljubljenim prihodom Princa miru, hočem tega človeka,

a se namesto tega srečam s tabo v protikapitalističnem taboru na Centenary Squaru. Svetel sneg je očistil vse; nebo lesketajoče se, fantastično, zadaj Sheryl na svoji improvizirani platformi predava mimoidočim o boljšem svetu. Mi smo vi, vpije v temo mesta, a jo slišiva le midva in brezdomni poljski gradbenik, ki kadi pred šotori, itak pa je čisto premrzlo

in tako sem navsezadnje tu, na tvoji plavajoči hiši, zasidrani na kanalu, ovijam lučke okrog kaktusa, obešam nogavico za moškega, ki sploh ne praznuje božiča, ki ne pije alkohola, a vseeno odpiram šampanjec

in zjutraj ti je nerodno, ker sem ti tako napolnila nogavico, da se raztresa vsepovsod, paketki oviti z darilnim papirjem, zmešani s čokoladnimi Božički, čeprav ne ješ niti sladkorja. Rečem: samo par grižljajev, to ni nič, mislim si, nobena nogavica ni dovolj velika za vse, kar bi ti dala zaradi slabe vesti, ker sem tako žalostna; rečeš: res te ljubim; rečem: oh, Rowan, nehaj, in ko seksava (vsa drobna darila se prerazporejajo po odeji), ko nekdo zakliče srečen božič z makadama in naju spravi v zadrego, zaprem oči; morda nikoli več ne pridem na to barko,

a me pozabljivo srečen pelješ na Festival politične pesmi v anarhističnem skvotu, kjer znova združeni ženski zbor iz osemdesetih prepeva nova besedila o simptomih menopavze, pa tudi stara o moških pomanjkljivostih, dokler marksistični roker, ki ga bežno poznam, ne prevzame odra s temami skrajnega izkoriščanja delavcev v klicnem centru, nabiralcev školjk. Sledi glasen tuš za konec socialističnih sanj, a se nasmehne, kot da ni boljšega kot na božično noč igrati kitaro na tem odru v drugem nadstropju zapuščene predilnice; te ženske, ki so mlade babice, ta moški, ki prodaja avtomobilske dele; fant, ki me je uščipnil na igrišču ali me popolnoma ignoriral, ko sem se igrala, da omedlevam, a sem zares želela le, da me reši.

Ekološka katastrofa

Najdem jo po šestih mesecih, ko se odločim odstraniti zadnjo od njenih risb, pod katero je še ena, prilepljena na steno na njen urejeni način. O bog. Tam je na eni od desetin skic moje zunanjosti narisana moja notranjost. Po vsem, kar se ni zgodilo, po vsem, kar ni bilo izrečeno.

Izmislila si je – pravim izmislila, ker nima pojma, kakšna je moja notranjost – neznanstveno mrežo žil v roza, modri in limetno zeleni. Sploh ne moje barve, ampak saj ne ve, kaj je zares tam; nikoli me ni dovolj dobro preučila, da bi vedela, kakšne so moje barve ali okusi, nikoli me ni vprašala. Zato so te barve napačne.

Mreža žil v meni je tanka in rahla kot pajčevina, medtem ko je CJ-jeva risba moje notranjosti podobna zemljevidu londonske podzemne, ker CJ misli, da tako funkcioniram, vsa Broadway Boogie Woogie, ampak spet, vse te svetle drzne barve so napačne. In robovi bi se morali zabrisati, vendar je CJ vse preveč analen, da bi to dopustil.

Morda bi morala biti hvaležna, da je v meni zaznala to občutljivo čipkasto krhkost. Očitno sem se ji zdela zapletena. Če bi John risal mojo notranjost, bi nastala betonska mreža avtocest, špagetno križišče v Birminghamu, po katerem topotajo valjarji, po katerem buldožirajo buldožerji. Neurejeno sivo čečkanje brez občutka ali subtilnosti, ki ne odraža mene, temveč pove ogromno o Johnu, ki ni umetnik, ampak vodovodar, ki si lahko vizualizira le osnovne vodovodne sisteme. Znal bi me sestaviti iz Revella, a to je vse, kar bi lahko nastalo.

Črni kanali sem jaz. To stoječe omrežje, ki povezuje postindustrijska mesta. Sem temne arterije. Črni črvi mojih žil, ki ob rezu bruhajo neizbrisno črnilo. Ironično je John tisti, ki ima nekaj vpogleda v lenobno pretakanje tekočine po kanalih, on ima praktične spretnosti za krmarjenje po teh vodah. Takrat ko me je porezal eden od zgornjih (vam prepuščam, da uganete, kdo – seveda ne John), je bilo to bolj uničujoče kot današnje razlitje nafte, ki je že izbrisalo morsko življenje v oceanu in ptice na polovici celine, o vseh razsežnostih posledic pa ne moremo niti ugibati.

Pesmi je prevedla Jana Putrle Srdić.