Racija

V telefonu je zašumelo ravno takrat, ko je dajal napotke, kako priti do stanovanja v Brooklynu, kjer bo zvečer hud žur. Še na teraso se bo razlezel, z razgledom na Manhattan. »Daj, ponovi še enkrat, prosim,« je rekla z nevtralnim tonom, čeprav bi ji bilo zelo žal, če bi ji naslov tako ali drugače ušel. Počasi je zrecitiral ulico in hišno številko in povedal, da bo gneča in da ga bo v množici verjetno našla le s težavo. In da bo obletaval dekleta. Da naj se ga pazi. Takšno flirtanje do določene mere zabava. Bolj ko ga je spoznavala, bolj je ugotavljala, da gre velikokrat za samopotrjevanje, ki ga izraža skozi arogantno in dostikrat zelo očitno nečimrno pozo. Ampak nekateri si to pač lahko privoščijo. Tako je bilo videti.

Bila je nova v mestu in ni poznala veliko ljudi. V slabih dveh tednih je v stavbi, kjer je bivala, spoznala nekoliko mlajši ameriški dekleti, temnolaso Židinjo Karo, ki je bila neprestano na preži za potencialnim partnerjem, in blondinko Heather, ki je bila poosebljenje poskočnih, vedno nasmejanih ameriških mladenk, ki prihajajo iz privilegiranih okolij, a se trudijo, da to ne bi bilo preveč očitno. Imel je navado, da je na dogodke vedno vabil v zadnjem trenutku in pričakoval je, da bodo ljudje vedno na razpolago. Odzivni in hvaležni za njegove pobude. Vabila je bila vseeno vesela. Lokacija ji ni bila znana in v Brooklynu je bila le nekajkrat. Heather je ravno izstopila iz garsonjere, ko se je povabljena vračala iz trgovine. Ameriški »how are you« in še nekaj vljudnostnih fraz, pa vprašanje, kaj bo počela zvečer. Petek je. Povedala ji je za zabavo na Baltic Street in Heather se je takoj navdušila in neprikrito pokazala, da si želi zraven. Pa Kara verjetno tudi ne bi imela nič proti. Dobro.

Druščina se je domenila, da se enkrat med osmo in deveto uro zvečer odpravijo iz stanovanj univerze Fordham na Upper East Side, prestopijo iz vlaka 4 na vlak 2, ki ustavi na Atlantic Avenue. In poiščejo izbrani naslov. Petek zvečer v poznem avgustu. Sončni zahod je bil tisti večer obarvan svetlovijoličasto. Čez dan je deževalo in sprano mesto je imelo lesk, ki se je zrcalil v nebo, se ji je zdelo. Morda zaradi vznemirjenja, ki ga lahko spet prinese njegova bližina. Kot da so bili vsi koraki vsa ta leta namenjeni temu, da se stakneta ti dve poti v poznem avgustu, zdaj končno manj sramežljivo in, kdo ve, morda malo trajneje. Ko je izbirala oblačila za še vedno nekoliko soparni mrak, je glavo vsake toliko potisnila skozi okno in pogledala v goreče nebo. Počasi je ugašalo in se umirjalo, njene misli in kretnje pa je vodil prijeten nemir.

Krenile so malo čez deveto. Na vagonih do Brooklyna je bilo kar nekaj mini podzemnih zabav, ki po navadi pritegnejo pozornost vsaj nekaterih navzočih. Seksi ples ob držalnih drogih, pa petje, pijano preklinjanje, divje poljubljanje in še kakšen odbit teaterski kostum, v katerega je oblečeno dekle v popolnem punkovskem make-upu. »Šesta ulica levo od Atlantic Avenue,« je pojasnjeval z glasom, ki je izražal naklonjenost in pa neučakano radovednost. Da jo bolje spozna. Čeprav sta se spoznala pred osmimi leti. V mestu starih ljudi, zgodovine in nekoč pomembnega pristanišča. Ko jo je gledal, pogledov ni umikala. Njegov izraz je bil resen, skoraj negiben, tudi takrat, ko se mu je rahlo nasmehnila. Vprašal jo je, če ima ključ od vrat, ki so odpirala glavni vhod v staromeščansko hišo, kjer sta oba bivala. Pensione Alabarda, na Via Valdirivo. Zdelo se ji je, da ključ tako ali tako ima, in tudi če bi ključ imela, bi se najprej verjetno pošalila. Nekaj smislu »saj imaš zraven cimra, kako to, da nihče od vaju nima ključa? Sta oba ključa zaklenila v stanovanje?« Poleg tega pa se ji je zdelo, da jo želi še nekaj vprašati, pa čaka, da ona naredi prvi korak, ker je navajen, da se stvari odvijajo, kot on želi; zato je malo odrezavo rekla, naj pač pozvoni pri lastnici in jima bo že ona odprla. »Glej, tamle je majhen bel gumbek, cing cing, poizkusi, pa boš videl, kaj se zgodi.« Čez šest let se bosta v spominih vračala v to mesto. Za kratek čas, ampak slike bodo jasne in sporočila bežnih trenutkov tudi.

Ko so s Karo in Heather izstopile na postaji Atlantic Ave – Barclays Center in se po 4th Avenue sprehodile do Baltic Street, je bila že čisto temna noč. Verjetno je zabava v največjem zagonu, so razmišljale. Velika železna vrata so bila odprta, sledilo je dolgo, temno in strmo stopnišče, potem še ena železna vrata in nato tresk in pljusk prav v sredino hrupne glasbe, pogovorov, zatemnjenih sob – stanovanje je bilo ogromno – in gneče, silne gneče. »Prej še nekje didžejam, tako da bom pozen.« Spomnila se je, da je, preden sta se poslovila, na hitro zinil še ta podatek. Pa vendar, z družbo je zamujala tudi sama. Morda je pomešan v množico obrazov in teles. Več kot dve uri od uradnega začetka zabave sta pretekli. Potem je slišala nekoga, ki je vprašal, kje je J. »Kdo, misliš trobento?« je rekel nekdo drugi. »Ja, ja, on.« » Na strehi je špil, a ne veš?« Odrinile so težka vrata na vrhu sivo-modre brooklynske hiše in opala!, so se glasno spogledale, še večja gneča in pihalno-trobilni četverček. Zdelo se ji je, da jo je videl, vendar ni bila prepričana, saj se je nedolgo nazaj že naredil, kot da je ne opazi, pihal je v trobento in si nadel videl ultrapomembnosti. Potem ji je pa očital, zakaj ga ni ogovorila, pohvalila igranje, prišla do njega, da bi delila trenutek.

Naenkrat je zaslišala znan napev, morda nekaj Bregovićevega. Takrat je poškilil k njej. »Nekaj zate, iz tvojega konca,« se je bralo z njegovega obraza. Za Američane je Jugoslavija pojem, ki je najprej in najmočneje povezan s Titom, dežela, ki je sicer razpadla, vendar pa se zgodi, da nas včasih opisujejo na način, kot da še vedno živimo v časih socializma in ne vemo, kaj je asfalt ali pa recimo kabelska televizija. O Jugoslaviji je v New Yorku slišala precej zanimivih podatkov. Najbolj sočne ideje so skalile v glavah lokalnih taksistov iz Queensa (občasno je tam obiskala sorodnike), med katerimi je, tudi po svoji posebni vozniški energiji in filozofiji, gotovo izstopala gospa srednjih let – ovinke je polagala tako, da se je le za milimeter izognila sosednjim avtomobilom, prehitevala vse po vrsti in obenem kazala sredinec –, ki si je med vožnjo (res prvovrsten primer multitaskinga) na kruh mazala marmelado in kikirikijevo maslo in ji obenem kazala slike svojih otrok. Njeno poznavanje Jugoslavije je nadkrililo vse zgodovinske zapise in spodbilo skoraj vsa dejstva, še najbolj odločno geografska. Medtem ko se ji je iz sendviča cedila redka rdeča marmelada, je povedala, da je Jugoslavija še vedno celovita in del Rusije. »Tam okoli Sibirije nekje ste, kajne.« Tudi odvetniki v poškrobljenih srajcah in črnih oblekah z Madison Avenue, ki jih je občasno srečevala na sestankih njenega sponzorskega NY Rotary kluba, so bili modri. Pripovedovali so ji, kakšna je bila geostrateška pozicija nekdanje Jugoslavije in zakaj se lahko Slovenija le v redkih aspektih (pa še to bolj na daleč) približa življenju v zahodni Evropi in Ameriki. Z nekaterimi stvarmi se je tudi strinjala, določene opazke pa so bile včasih povod za nasmeh in nato še za enega, oba malenkost hudomušna.

Pa vendar, si je premislila, to ni bil njegov namen. Da jo nekam umešča, kategorizira. Zazdelo se mu je, da bi jo Bregović spomil na nekaj znanega, prepoznavnega, napolnjenega s sočnim ritmom, s strastjo. Čez čas se je glasbeni druščini pridružil še tolkalec in z njihove strehe so se širili vedno bolj glasni zvoki in se razlegali po poletnem zraku med ulicami Brooklyna in čez, čez reko, po milijonih luči budnega in žarečega Manhattna. Mimo vseh ljudi okoli nje in na ulici pod njimi, preko tistega večera. Morda ni bil Bregović, ampak kakšen drug balkanski ritem, izbran za njo. Heather in Kara sta bili navdušeni. »Res, še nikoli nisem bila na tako kul zabavi, na strehi, pa ta razgled,« ji je v rahlo okajenem stanju govorila Heather, ki je danes uspešna odvetnica v neki manjši odvetniški pisarni v Novi Angliji. Nebo je bilo jasno, napolnjeno z zvezdami in luna se je bližala svoji polni meni. Stopila je na košček strehe, ki se je zdel najbližji pogledu na spodnji Manhattan. Tam s konice otoka v stičišče East River in Hudson River počasi plujejo trajekti proti Staten Islandu in Ellis Islandu. Drobne premikajoče se kresnice v nočnih vodah nikoli spečega mesta. Ko se je zdramila iz takšnega občudujoče-zasanjanega stanja, je poškilila h Kari.  Od potu se ji je na obrazu začel mehčati premočen make-up, česar najbrž ni niti čutila, saj je bila zatopljena v svojo pijačo in je odsotno zdaj pa zdaj pogledala proti glasbenikom. Morda je bila pločevinka v njeni levi roki peto ali šesto pivo tisti večer.

Njuna pogleda sta se vedno pogosteje srečevala, vroče ji je postajalo od plesa, gneče in pijače. V ozadju pa tuljenje, zavijanje, bliskanje luči. Morda le v njeni glavi. Naenkrat je glasba utihnila. Videla je, kako se par postav v uniformah hitro pomika skozi strešna vrata. NYPD ali newyorški varuhi miru in reda so prihiteli na sceno oboroženi, kot da bi se na strehi zbrali najbolj nevarni kriminalci, prekupčevalci s človeškim blagom ali morda heroinom. V nekaj minutah so se pospravili po sobanah prostornega stanovanja in policija je z grozečim svarilom zapustila prostor težkega brooklynskega razvrata. V eni od sob se je usedel zraven nje in skoraj ponosno rekel, »no, si videla, copsi so poskrbeli za malo bolj začinjen večer«. Pokadila je dve cigareti, spila nekaj požirkov ledenega viskija in se zapletla v pogovor z mladim Madžarom, ki je, tako je povedal, prejšnji večer priletel v New York. Nekaj dni pred prihodom v Ameriko ga je zapustilo dekle, je na hitro bleknil, a videti ni bil prav nič otožen. Glasno je govoril, krilil z rokami in pripovedoval šale na račun madžarskega jezika in pekočih golažev, ki ti v črevesju naredijo divjo burjo.

Trobentač se je motal okoli dolge mize, ki so jo za potrebe zabave spremenili v bar, potem se je pogovoru pridružil in celo nekaj hecov na račun demokratične in vsesvobodne Amerike je padlo. Naenkrat jo je glasbenik prijel za ramo in jo potisnil malo v stran. »Dovolj je bilo tega Madžara, greva po svoje.« Ura je bila dve zjutraj in bila je lačna. »Greva takoj zdaj,« je rekla. Iz manjše sobe je privlekel svoje kolo, si na hrbet zavihtel torbo s trobento in sta šla. Kakšne tri, štiri ulice stran je bila restavracija, ki je obratovala vso noč. Pred njo je postopala družba mladcev, ki so nekaj mečkali po rokah, si podajali cigarete in občasno glasneje izgovorili kakšno kletvico. Zaščitniško jo je prijel okoli ramen in jo usmeril skozi vhodna vrata. Restavracija je bila, vsaj na njeno začudenje, polna, celo družine z majhnimi otroki so sedele na rdečih tapeciranih klopeh, ki jih sicer najpogosteje uporabljajo tako imenovani diners, lokali za hitrejše prigrizke, a vseeno ne tako hitre, kot je na primer ulični hot dog, in ne tako vprašljive kvalitete, kot jih recimo ponujata Burger King ali McDonald’s. Opazovala je malčke, ki so brez znakov utrujenosti poplesavali med mizami in vsake toliko odprli usta za kakšen čips. Hrustala sta v pečici pečen krompir in plantains, banane, ki se jih kuha in peče. Karibska kuhinja jih rada uporablja. Najbrž je bila zraven še solata niçoise. Še malo sta pretresala policijsko racijo in se vsake toliko trpko nasmehnila ne najbolje urejenemu ameriškemu pravnemu sistemu. Njegov oče je bil svoj čas vpliven odvetnik za white-collar workers, za pisarniške uslužbence, ki so bili na takšen ali drugačen način žrtve izkoriščanja delodajalcev. Povedal ji je tudi nekaj zabavnih zgodb o svojih srečanjih s policijo.

Restavracija je bila okoli pol četrte ure zjutraj že skoraj prazna, čistili so mize in ju pomenljivo gledali. Prijel jo je za roko, ona pa ga je pogladila po črnih skodranih laseh. »Grem s teboj do podzemne, Boerum Hill ob tej uri ni vedno najbolj varen.« Divja racija na strehi je kljub zgodnji jutranji uri nekaj energičnosti prenesla v njuni telesi in ju držala v budnem stanju. Ceste so bile prazne in tovornjaki mestne komunale so pobirali velike črne vreče, ki so visele preko robov pločnikov. Ko je mesto skozi leta bolje spoznala, se je precej svobodno gibala tudi ponoči. Neverjetno se ji je zdelo, kako lahko med vsemi temi življenji, ki sicer bučijo skozi ta košček zemlje, najdeš del noči, ko je mesto skoraj samo tvoje. Včasih so ji rekli, naj bo opreznejša, naj ne hodi tako dolgo skozi temo sama. Pa si ni mogla pomagati. Nočni sprehodi so nanjo delovali meditativno. Vsaj dokler ji ni poti prekrižala kakšna zajetna podgana, ki je skočila izza vzpetin ovrečenih smeti in jo zdramila v bolj prizemljeno hojo.

Ko sta počasi stopala proti podzemni, se je rahlo danilo. Gotovo so, preden je stopila v vlak, začeli čivkati najbolj zagnani ptiči. Oboževala je rojstva novih vdihov dneva. To jutro so imeli v sebi naboj silnega obeta. In občutek, da je končno na pravem mestu, ob pravem času, z nekom, ki ga ne more zamenjati nihče. »Vedno« se je takrat risal v svoji najboljši podobi. Na stopnicah v podzemni rov sta stala dva najstnika in se hihljala. Prijel jo je okoli pasu in tesno sta se stisnila. »Previdno vozi domov,« mu je rekla na uho, »se vidiva v kinu, jutri.« »Bom prinesel trobento, pa greva prej v park in ti tam zaigram kakšno svojo kompozicijo, eno sem spesnil tudi o NYPD, takrat, ko so mi zaplenili kolo. Ti razložim jutri.« »Pazi nase in se vidiva.« Tresljaji pod nogami so napovedovali, da je vlak blizu. S težavo sta odlepila roki. Ko jo je vase potegnil ozek podzemni hodnik, je za trenutek zadržala dih, se stisnila skozi vrata vagona, ki so se že zapirala, in glavo naslonila na zarošeno steklo priprtega okna.