Ljubezenski pismi prevajalcu

Fabjan Hafner (1966–2016) 

Uroš Zupan

Pesniku in najpomembnejšemu in najboljšemu prevajalcu slovenske poezije v nemščino, verjetno pa tudi nasploh.

 
Pred uporabo pretresi

 

Fabjanu Hafnerju

 

To je skoraj pesem. Tvoje pisanje:
tudi skoraj pesem. Mogoče je pesem
nekaj, kar napišemo, ko prenehamo misliti,
da pišemo pesem, in preprosto pišemo

nekomu – nekaj. Skupaj sva ljubila toliko
stvari, ki jih je težko ljubiti ločeno.
Kje je moja ljubezen? V besedah,
ki jih izgovarjam, kot bi pod vodo

spuščal zračne mehurčke? Ali v tvojih
besedah, ki sem jih prijemal, kot bi
v temi prijemal zavrtinčeno,
nemirno moko? V mojem hotenju,

da premaknem telo in razpolovim
prostor, da bi prehodil gledališče senc?
Ali v tvojem hotenju, da me prisiliš,
da sem pozoren, ne da bi od mene zahteval

pozornost? Vse skupaj se po navadi
konča z vprašanjem. Komu? Tebi?
Mogoče nenaslovljenemu, ki sedi
v sobi in bere nekaj, kar vidi kot pesem.

Goethe je »Popotnikovo nočno pesem«
napisal v gostilni. W. C. W. »This Is Just
to Say« kot odgovor na sporočilo svoje
žene. Kako ju prepoznamo?

Po polnočnem vonju.
Po nevidnem vprašaju na koncu.
Po utripanju zraka, ki se stresa,
tudi ko zmanjka črk.

(2007)

 

 

 

 
Ljubezensko pismo prevajalcu

Za F. H.

 

Bolje mislim o sebi
in večji sem, ko sem s tabo, ki me
nosiš čez temo in narasle vode,
do jezika, v katerem sanjaš in ga komaj razumem.
Prenašaš drevo za drevesom
in vznemirjenja na vodni gladini za
vznemirjenji na vodni gladini, prenašaš spomine
in zaležan prah na predmetih in med hišami,
vse moje velikodušno razdano življenje, ki ni več
moje
in ga ti razumeš in vidiš bolj jasno od mene.
Zamenjuješ izmišljen zrak z izmišljenim zrakom,
prečrpavaš ga iz jezika v jezik, da se razlije po
papirju kot barve bencina po koži majhne luže,
ki odseva nebo in vse, kar je na njem.
Velik vrt je zunaj, ki sem ti ga pokazal,
da ga obnoviš po prvotnem načrtu.
Zdaj bolje slišiš, kako diham v daljavi, in bolje
čutiš, kako se premikam in obračam, in se več ne
vznemirjaš v spanju, soočen z nerešljivimi ugankami.
Zaupam ti in ti mirno odstopam dele svojega
telesa v varstvo in ti jih jemlješ in preimenuješ,
ne da bi zlomil tisto, kar čaka za njihovimi imeni.
Domače ograde in stari zidovi razpadajo.
Svetovna slava čaka za prvim vogalom.
Neskromna dolgoživost trka na vrata.
Vse dedne bolezni pesnikov so ves čas med
nami in v zraku,
le spomin nepozornih ostaja kratek,
ko jim iz rok uhaja tvoje
z ljubeznijo natlačeno in v kolofonu izgubljeno ime.

(2004)

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Albini Pandur

    Tibor Hrs Pandur

    Kako povzet življenje človeka v parih stavkih, v nekaj besedah? Kako se zahvalit, kako se oddolžit, kako povrnit desetletja ljubezni nekomu, ki je svoje življenje … →

  • »Še nobena ženska ni napisala ›preveč‹«

    Tea Hvala

    Ameriška publicistka, feministična teoretičarka in kritičarka kulture bell hooks je umrla 15. decembra 2021 v devetinšestdesetem letu starosti. O njeni priljubljenosti, če ne kar zvezdniškem statusu, so v dneh po novici, da je podlegla bolezni, pričale številne osmrtnice v anglosaškem časopisju, kar je nenavadno za avtorico, ki si je z besedo in dejanji prizadevala za feministično revolucijo, glavni problem pa videla v »kapitalistični patriarhalni belski nadvladi«.

  • Performirati mi pomeni lomiti lupine pričakovanega

    Ana Perne

    »Marko Brecelj je sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo, saj je v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet … →

Izdelava: Pika vejica