Jesensko listje

I.
Avgustovsko jutro še vedno počasno, polno tihih
zapisov, zunaj nepremična drevesa, košate postave.
Listje začenja rumeneti po zgornji strani. Dolgotrajni
prenosi sončnih požarov in premalo vlage. Priprava
na opoldansko bleščavo, ko zrak postane moten in ga
topel veter neusmiljeno meša in raznaša kot prazna telesa.
Tiha sreča, ko se vse ponovno dogaja prvič. Žaluzije
so še napol zaprte. Geometrijski liki slepeče svetlobe
popolnoma nepremični na stenah, drugačni od tistih,
ki sem jih gledal skozi vodo in sanje. Sence v spalnici
so kot prozorni pravokotniki. Glasba v sosednji sobi.
Ornette Coleman. Prelivajoče se barve zvočnih kolažev,
vijugaste neonske sledi instrumentov, podobne zaobljenim
sledem barv na Pollockovih slikah. Otroški jok in saksofoni.
Pop hiti iz drugega vesolja. Knjigi Kennetha Kocha in
Jamesa Schuylerja na tleh. Ko sem bil leta 1987 v New
Yorku, sta bila še oba živa, in smo si delili isti mestni zrak,
počasne sončne zahode na Lower West Sidu. Dolgo
ugašanje oranžnih ploskev, ki so jih kot talce zadržala
visoka okna. James Schuyler si je v A Few Days zaželel,
da bi živel do konca tisočletja. Ni mu uspelo. Kenneth
Koch je prestopil to mejo. Pred nekaj dnevi sem
v San Francisco Chroniclu bral, da je umrl Czesław Miłosz.
Stari profesor, ki sem ga želel spoznati. Nasršene obrvi
in pogled, ki naj bi mu bile dostopne jasnost in globine.
Leta dolgo je živel na Čarobni gori. V pasje vročih oktobrih,
hladnih julijih, pod drevjem, ki cveti v februarju. Ni izbral
Kalifornije. Bila mu je dana. Kot tudi meni. V sanjah.
Zvečer te mažem po trebuhu in čutim, kako se v svoji
blagi temi premika najin otrok in me posluša. Plošča,
ki sem si jo zavrtel, je končana in zdaj bom vstavil drugo.
Science Fiction. Na nebu se oblaki kopičijo in mešajo
kot sapa v konjskih nozdrveh. Žuželke gomazijo
v neosvojljivih kraljestvih. Raznobarvni metulji
se spreletavajo tik nad tlemi. Neznan otrok teče
z zelenim plastičnim vedrom proti peskovniku.
Lopata grebe strjeno in sprijeto mivko. Mala plavolasa
sestra mu s previdnimi koraki sledi. Mama vodi
na povodcu psa. Žuborenje govorice, začudenje nad
svetom in popolno ureditvijo stvari v njem. Nebo
je modro. Oblaki so beli. Trava zelena in lasje otrok
svetli kot obledelo zlato. Živi šivalni stroji neprekinjeno
robijo poletni zrak. Ornette razbija vrata v onstranstvo.
Otroka čistita peskovnik. Odmetavata odpadlo listje
in vračata avgust k avgustu. Z obvoznice se sliši promet.
Premikajoča se mravljišča. Pločevinaste škatle, ki bodo
nekoč videti kot prazgodovinske relikvije. Na koliko
načinov lahko opišem trenutno nepremičnost ur, visoke
in skrajne napore poletja? Besede se obrabijo. Podobe
zbledijo. Število kombinacij je omejeno. Ko trenutki trajajo,
hočem, da bi odšli, ko odidejo, jih pogrešam in žalujem.
Življenje poteka med naključno izbranimi citati iz
Mojstra Eckharta (»Bog daje vsem stvarem enako
in vse stvari so enake, kakor iztekajo iz Boga.«)
in citati iz Freak Brothers: »We sniffed up a whole
year’s of coke in two days.« Potem pride ura,
ko se otroške igre končajo. Še zadnji obupani vzlet
svetlobe, preden začne bleščava ponikati in se
razpuščati. Če bi bil stvarnik, bi bil na Zemlji vedno
v vseh krajih predvečer. Brez časa, z upognjenimi
plitvimi oblaki, ki jih v daljne dežele potrpežljivo
razpošilja blagi veter. Izmučeno listje se bliža
zasluženemu spancu. Sonce se dotika plešočih vrhov
dreves in otroških krikov in razpihanih las. Vonj
po dimu vstopa v predpriprave na večer. Vid pošilja
zadnja sporočila spominu. Težki prameni toplega zraka
so se zunaj polegli po travi. Reka si jemlje barvo
od neba. Svetloba na asfaltu postaja bakrena, izposojena
od železniških pragov. Otroci proučujejo svojo prvo
mrtvo veverico, nenavaden dar poletja. Šli bomo
na sprehode, ko bo noč začela izdihovati hladno sapo.
Očem se počasi in previdno približujejo zvezdne
konstelacije, letalski koridorji. Mehanične kresnice
se prižigajo in ugašajo visoko zgoraj, v temi.
Ne morem jim določiti smeri in oddaljenih ciljev.
Ne znam si prebrati usode z dlani. Okolica je prepredena
z visokofrekvenčnim cvrčanjem. Osvetljen asfalt in
transformatorska postaja odsevata v kovinskem
okenskem okvirju. »Tako kot na nebu, tako tudi na zemlji.«
Nemirno se stresajo in utripajo slike na televizijskih
ekranih. Zadnji pogovori sosedov, pokanje stikal.
»Lahko noč, se vidimo jutri. Ne govori preveč.
Dotakni se me in zaspi. Se vidimo jutri.«

II.
Plaho približevanje poznemu avgustu. Nihče mu ne
uide. Nihče se mu ne more izogniti. V Kaliforniji
ni letnih časov. Tukaj so letni časi. Koruza je že
zdavnaj zrela. Slive sijejo v temni modrini na drevesih
in pod kožo skrivajo sladko zelenorumeno meso.
Azurna, skrajno mirna in izčiščena svetloba pokriva
opoldneve nad morjem. Visoki vzdihi vetra se kot
prozorna tančica lepijo na kožo. Tonske lestvice
srebra spijo med drevesi. Nevidni valji burje
gladijo večer. Za njo bosta pristopila melanholija
in pojenjajoči požar. Ko sem bil mlajši, je bil to
moj najljubši letni čas. Upal sem, da bom spoznal
novo ljubezen. Kmalu bom imel rojstni dan. Star
bom enainštirideset let. Fernando Pessoa je pri štiridesetih
zgledal bolan, poražen in osamljen. Tih mož z očali
in brez klobuka. Vesolje je prilagajal svojemu obupu.
Cesare Pavese je pri dvainštiridesetih naredil samomor.
»Katera leta so nevarna? Koliko časa bi rad živel?«
Dnevi izginjajo. Temne misli se spuščajo v njihova
svetla središča od nikoder. Jutra se od njih narahlo
zatresejo in vzvalovijo. Hodi in ne bodi pozoren.
Si na romanju. Predstavljaš si, da nihče nikoli ne
bo odšel. Fizično telo je agent duha in njegovo
zrcalo. Fizično telo je stroj in odsev duha. Smrt
je temna podlaga, ki jo potrebuje ogledalo,
da lahko sploh kaj vidimo. Zasilni izhodi,
tolažbe. Viseči mostovi med dnevi. Markirane
poti v temi. Prepisana prihodnja teozofija. Še je
poletje. Vsa popolna kulisa sveta je bila narejena
le za nas, samo za nas. Majhen zajec ždi v travi
avgusta, zaščiten z otroškimi rokami. Majhno
življenje raste v tebi avgusta, zaščiteno z mojimi
rokami. »Koliko let bi rad živel?« Blag jutranji hlad
in osamljena golota v ogledalu. Prazne, udobne
srajce na obešalnikih, ki čakajo, da jih napolni telo.
Tleskanje žaluzij in Ornette Coleman. Pop hiti iz
drugega vesolja. Svojega sina je posedel za bobne,
ko je imel dvanajst let. Moj sin je v tebi, in tebe ni doma.
Avgust. Umivam si roke in si pljuskam hladno vodo v
obraz. Rad se umivam z mili, ki dišijo po pomarančah,
lipi in praproti. Rad hodim skozi oblake parfuma,
ki diši po mirti in ga nikoli ne nosim na koži.
Kot otrok sem hodil v cerkev in vohal kadilo.
Ko se bojim, da bom umrl, začnem moliti in
izgovarjam besede, ki sem jih pozabil. Če avgusta
plavam v bazenu ob oblačnem vremenu, se moja silhueta
pozna samo na temnomodri keramični črti na dnu
bazena. Izumrla prazgodovinska ptica, ki v enakomernih
presledkih širi svoja zakrnela krila, ali Gormleyjev
angel. Če plavam, ko sije sonce, se zlata pajčevina
neprestano pomika po dnu. Ko se odrinem od stene,
mi za predolgimi nohti ostajajo zračni mehurji.
Mlade ženske so včasih poleti uprizarjale
za nas nenapovedane predstave. Stavile so na
telo in niso vedele, da bodo izgubile. Podnevi
v napol praznem bazenu berem svojo starost z
njihovih obrazov, ki sem jih prepoznal, a se ne
morem spomniti njihovih imen. Nisem stavil
na telo. A izgubljam. Burt Lancaster je v
Swimmerju preplaval vse privatne bazene
v nekem okrožju v Connecticutu. Bil je star
več kot štirideset let. Občudoval je svoje
iluzije in telo in indijansko poletje – in izgubil.
Nič od indijanskega poletja. Stave pripuščene
prihodnosti. Še vedno leni in raztezajoči se
avgust. Mačka z dlako barve raja. Nebo se
odpira in zapira. Samodejni demiurgovi refleksi.
Meglice nad gorami z vseh strani. Oblaki brez
pozlate in nacefranih oranžnih robov. Bližajoče
se sivo mrmranje v daljavi kot oddih, ki prinese
trenutno opustošenje in nov začetek. Motnje v
električni napetosti. Če ugasne luč, bo odteklo
življenje. Tvoj trebuh narahlo stresa dišeče rjuhe.
Rad sem stavil sam s sabo, pod neko
obcestno svetilko, ki je vedno brlela in ugašala
kot postromantika v mračni predavalnici.
Nad oblaki visokooktanske eksplozije nenehno
spreminjajoča se mesta duhov, razsvetljena pokrajina,
rentgenske slike, negativi, členovite veje se pripravljajo,
da se bodo po dolgem času rokovale v temi. Črn
tovornjak bo zapeljal skozi pokrajino in noč. Avgust.
Stvari, na katere mislim: vonj kruha, vonj bencina,
vonj dima, kava. Odcvetele in osipajoče se zavese dežja,
viseči vodni vrtovi. Bitje ure. Odštevanje in prištevanje.
Ni absolutne tišine. Nikoli. (Mogoče v smrti.)

III.
Enakomerno brnenje skritega življenja v pršeči
belini, kot da se valijo piščanci. Božja sapa.
Dvojna kri. Tvoj trebuh narahlo stresa bližnji
zrak in mojo roko. Namazan z zelišči. Plitvo
dihanje, ko ugasnem luč. Noge ločene z
blazino. Za hip zgodnja jesen. Novoangleško
zlato. Bela barva, kalejdoskopi, slike,
ki so se začele pogovarjati v temi. Vstal bom,
odprl okno in spustil v sobo noč in komarje.
V sadovnjakih teža prezrelega sadja. Zemlja
dobiva svoj obilni obrok. Med nami tremi
koža in plitko dihanje, in ko se zdani in zvedri
in vrne svetloba – otočki za učenje samote,
zapuščena igrišča, visoka trava, ki je zrasla čez noč,
zarjavele gugalnice. Opustošenje in mir. Jesen
v avgustu. Hudobne šoje so se prenehale spreletavati
med drevjem. Življenje jemlje zalet v prostem teku.
Siv tlak na nebu. Sunki prebujenega vetra.
Ravne linije dreves na severu. Oddaljeno
ščebetanje ptic. Pa spet vrnitev nočnega in pacifiškega
zraka, kot bi se vrnil moj davni november v Kaliforniji.
Cikorija, zlatice, bela kumina, marjetice, vrane,
povožene žabe, ki so včeraj prišle iz mlak.
Vse zamrznjeno. Zibajoče se luže na asfaltu,
v katerih se ogledujejo drevesa in sobota.
Tudi to zamrznjeno. Pozabljene kaplje polzijo
z listja in padajo na tla. »Kakšen človek bo moj
sin?« Podaljšana roka nevihte in utrujajoča nežnost
do sveta, ki se izmika prijemu. Cesare Pavese,
viden od znotraj. »Ali bi se imel rad, če bi se srečal?«
Valovanje zraka v sobi. Pasovi jasnine na zahodu.
Nov večerni spektakel. Utrujajoča nežnost do
sveta. Vijolica bo počasi odcvetela. Zeleni
lesketajoči se listi hibiskusa se svetijo na balkonu.
Premišljuješ, ko se otrok v tebi počasi umirja.
Najin strah je najprej senca. Nenadni udari v telo,
besede, zataknjene v grlu, ki se lahko vnamejo
in gorijo, tudi ko spiva. Če se zgodi, da zdaj
izgubiva otroka, ni mogoče storiti nič, samo
ponovno čakati in se ne utruditi od čakanja.
Oprano perilo. Odprti kovinski tulci dišečih
palčk. Mila z vonjem po figi. Tehnične težave
na angleških televizijskih programih. Dobro je,
da stanujejo tu tudi knjige, zložene po prilegajoči
se bližini. John Constable na gladkih straneh. Mirni
potoki in mlini in nagrmadeni oblaki, podobe,
ki bi jih rad gledal, ko se zamislim in tonem v
spanec. John Constable. Nekoč je bil svet takšen in
v njem so živeli ljudje. Na hitro prelistane strani
popoldanskega dremeža. Hoditi po poletni travi,
se dotikati tal z bosimi nogami. Vedno se vračati
k isti ženski in z mrzlimi prsti iskati njeno toplo
telo. »Ali se človek ubije, ko se neštetič zruši v
ljubezni?« Cesare Pavese, viden z mojimi očmi.
Kristali sladkorja na slivah. Nobenega pridelka na
vrtu. Polži, debeli kot konjske fige, v vlažnih kotih.
Obgrizeni jajčevci, zarjavel paradižnik, krompir,
ki čaka, da ga izkopljem s staro motiko. Avgust
in Beth Gibbons, ki mi poje o jeseni. Napeve,
počasne kot dvigovanje morja. Klavirsko ozadje
se, kot sipine vode na vetrobranskem steklu,
guba v zvočnikih. Vsaka glasba ima svoj letni čas.
Vonj naribanih kumar in divka. Oddaljeni cerkveni
zvonovi. Vrnitev volje, ko se dvignejo megle.
Nenadno približevanje pokrajine skozi prozorne
kristale. Vsako pomlad si rečem: »Zapomni si.«
Potem pozabim, in ocean presahne za mojim
hrbtom. »Kakšen človek bo najin sin?«

IV.
Ko je bil oče v bolnišnici, sem si želel,
da bi nekoč videl mojega otroka. Transfuzije
krvi. Nepremično ležanje. Upadla pljuča.
Kardiogrami in sporadične meritve pritiska.
Tako blizu živimo, da smo se prenehali
sporazumevati z besedami. Tako blizu umiramo,
da se dotikamo samo še v mislih. James Schuyler
in Kenneth Koch ne bosta nikoli vedela za to pesem.
Czesława Miłosza bodo pokopali v kripti cerkve na Skalki.
Avgust in zamolčane besede samemu sebi: »Spomni
se vsega, kar se je nakopičilo v tvojem telesu,
in ne piši hermetične poezije. Ne zavijaj se v simbole.
Ne išči zasilnih izhodov, ne osramoti se z begom
pred resničnostjo.« Kako govorimo, ko si upamo
govoriti? Avgust. September. Oktober. Ustaljene
barve v mesecih. Rad imam mirne in tihe in
nežne pesmi. Rad imam mirne in tihe in nežne
ljudi. Ničesar ni mogoče dobiti prek vrste.
»Kakšen človek bo najin sin?« Preden se konča
poletje, bom še enkrat plaval v bazenu. Veter nad
grobovi. Tople dlani, zagozdene v odprtih knjigah.
Bleščeči se popoldnevi, poslani z drugega sveta.
Veter ponavlja svoj prastari govor. Udarci kladiva
bodo za vedno ostali v včerajšnjem večeru.
Ograja peskovnika je popravljena. Mivka pokrita
z odpadlim listjem. Tvoj trebuh kot polna luna,
priraščena k telesu, ponoči sije v temi. Moje roke
niso nikoli utrujene. Nezadržno se bliža čas.

(2004–2011)