Odtujenost bivanja kot prikaz bolečine

Trideset let po romanesknem prvencu Nervous Conditions (1988) se Tsitsi Dangarembga, zimbabvejska pisateljica, aktivistka in filmska ustvarjalka, znova vrača k protagonistki Tambudzai – Tambu. V Nervous Conditions je skozi prvoosebno pripoved Tambu, najstnice, ki v obdobju med šestdesetimi in sedemdesetimi leti odrašča na ruralnem podeželju in se šola v misijonu, prikazala Rodezijo (današnji Zimbabve), takrat še pod britansko oblastjo, po kateri je divjala državljanska vojna. V romanu To objokovano telo (prevedel ga je Andrej E. Skubic), sicer tretjem in zadnjem delu trilogije, je Tambu v srednjih letih, živi v Harareju ob koncu tisočletja in se poskuša postaviti na noge. Vse je naredila prav – dosegla visoko izobrazbo, se usposobila, dobila ugledno službo v oglaševanju, a tudi to v tem novem svetu ni dovolj. Sistem jo vedno znova izda – vrti se na mestu, išče rešitve in se neumorno trudi preprečiti zdrs na družbeno in osebno dno, medtem ko v njej divja psihološka bitka, s katero prevprašuje lastno vrednost in mesto v svetu. »Skrbi te, da ti bo začelo hoditi po glavi, da bi vse skupaj končala, saj nimaš ničesar, zaradi česar bi se splačalo vztrajati: niti doma, niti službe, niti podpore družinskih vezi. Taka misel te preplavi z lepljivim blatom krivde. Iz sebe ti ni uspelo narediti popolnoma ničesar, pa vseeno lahko tvoja mati zdrži v še bridkejših razmerah, kot so tvoje, zabita v tisti svoji revni vasi. Kako si z vso svojo izobrazbo nazadnje končala v še večji stiski kot tvoja mati?«

Že na samem začetku je Tambudzai v nezavidljivem položaju. Potem ko je dala odpoved v ugledni oglaševalski službi zaradi nepravične obravnave, zaznamovane predvsem z očitnim rasizmom in seksizmom, živi v samskem domu za mlade ženske, a jo mečejo tudi iz tega – zanj je namreč že prestara, mlajše stanovalke pa so vedno bolj nastrojene proti njej: »Zvečer se zdi, kot da je samski dom še tesneje prekrižal roke zoper tebe.« Po več neuspešnih razgovorih za stanovanje najde najemodajalko, ki jo vzame pod streho. Tambu živi iz rok v usta, njeni prihranki hitro kopnijo, zelenjava z vrta mai Manyanga, kjer jo rabuta, pa brez začimb nima kaj dosti okusa. Ostalim sostanovalcem se izogiba in tudi v trenutkih njihove najhujše stiske, ko bi od nje pričakovali aktivno držo in sočutje, tega ne pokaže. Shine, edini moški sostanovalec v hiši, namreč posili Mako, ki se k sostanovalkama Berthi in Tambu obrne po pomoč in sočutje, a ji Bertha odvrne le: »›Ti ni grozil? Ti ni govoril, da te bo spet poiskal? Mako, če povprašaš vse ženske v svoji službi, pravzaprav vse ženske sploh, razen mogoče Tambudzai tule, ti bodo povedale, da mora to prenašati skoraj vsaka od njih.‹ […] Bolj ali manj v istem hipu se tudi ti zaveš, da ne moreš ukreniti ali reči več ničesar, saj se je stvar že zgodila.«

Tambudzai je od dogajanja, v katero je sicer aktivno vključena in v njem prisotna, popolnoma odmaknjena – je prisotna, a ne prisebna. To je še dodatno poudarjeno prek drugoosebnega pripovedovanja, z nagovarjanjem Tambu kot »ti«, posredno pa s tem tudi nagovarjanjem bralca_ke. S tem neposredno izpostavi distanco, ki jo Tambu drži tako do dogajanja okoli sebe kot tudi do same sebe, svojih travm in bolečin, ki občasno odprejo svoja široka usta in jo povlečejo vase. Zdi se, da je takšna odtujenost in pasivnost pravzaprav edini način, prek katerega se Tambu lahko sooča s krutostjo družbene resničnosti, ki je pretežka, premočno zaznamovana z vztrajnostjo nasilja in spominov na vojno, po drugi strani pa ujeta v zanko patriarhalnih in kapitalističnih nazorov, ki vladajo s trdo roko.

Naposled Tambudzai končno dobi službo – ta ji sicer ni po godu niti zanjo ni usposobljena, vendar je nuja obojestranska: Tambu potrebuje zaslužek, šola, kjer bo učila biologijo, pa nujno potrebuje učiteljico. A situacija je vse prej kot rožnata – vsakdanji stik z učenkami (šolo obiskujejo samo ženske) jo potiska v vedno globlji obup, saj jo njihova nevednost in neobremenjenost z zgodovino in nasiljem (rojene so bile namreč tik pred koncem državljanske vojne ali po njem) opominja na lastno bolečino, ki jo tlači globoko vase. Počuti se izdano, občutek razočaranja in jeze pa se v njej kopičita do onemoglosti. Telo tega ne more zdržati in Tambu eno od dijakinj brezumno pretepe, »skoraj umori«, da posledično izgubi sluh na enem ušesu. Zaradi psihičnega zloma mora v bolnišnico, a tudi ko je dovolj stabilna, da gre živet k sestrični in njeni družini, je njena stiska jasno prikazana prek prividov: v mislih jo spremljajo hijene, ki se hihitajo in tulijo, mravljinci, ki ji plezajo po hrbtu, na neki točki pa se ji pred očmi pojavijo tudi drobne, pokvečene ženske – njena mati.

Od psihičnega zloma naprej se ji ti motivi stalno pojavljajo v mislih v trenutkih, ko začne toniti »v tisto stanje, ki ga zloslutno prepoznavaš: stanje, v katerem je uspeh nemogoč«. To v njej vedno znova vzbuja tesnobo, vprašanje, »kdo zmore in kdo ne, komu uspe in komu ne«, pa predstavlja velikansko težo, ki jo bremeni skozi celoten roman. Smeh hijen zlovešče vstopi v pripoved vsakič, ko se bliža nov val tesnobe in strahu, na drugi strani pa to upodablja vreča koruznega zdroba, ki jo je Tambu prejela od mame, ko je bila še v bolnišnici. Ne glede na to, kako globoko v omaro jo zakoplje in da jo nalašč pusti v stari sobi ob vsaki selitvi, vreča zdroba najde pot nazaj do nje. Edini način, da se zdroba znebi, je, da ga zakoplje v »jamo, globoko kot grob«.

Že od začetka romana slutimo, da bo ključna točka za Tambudzai vrnitev v domačo vas, saj je že od prvega poglavja jasno, da se vrnitvi in soočenju z materjo in družino izogiba. Službo je izgubila, ostala brez bivališča, moža in otrok nima, nima skupnosti, ki bi ji pripadala. Sramuje se svoje usode, počuti se krivo, a hkrati izdano, saj novi družbeni sistem, ki na prvo mesto postavlja kapital, ne omogoča spodbude in uspeha, ki si ga je predstavljala. Obljube novega režima, ki je prevzel oblast po državljanski vojni, so zvodenele, zavladal je postkolonialni kapitalizem, nasilje pa je postalo manj nazorno in očitno, a je zaradi tega še toliko bolj psihološko uničujoče. Prek Tambujine nemoči in obupanega iskanja kakršnekoli možnosti je prikazana kruta situacija, v kateri so se v urbanem Zimbabveju znašli ženske ter temnopolti in mladi izobraženci, ki kljub izpolnjevanju vseh na papirju potrebnih pogojev za uspeh tega ne morejo doseči.

Ko končno spleza na zeleno vejo (oziroma se tako vsaj zdi), to doseže na absurden način – njena šefica, Tracey, je prav ta, zaradi katere je v oglaševalski službi dala odpoved. Bili sta sošolki in nato sodelavki, imeli sta enako stopnjo izobrazbe in sposobnosti, a je Tracey vedno dosegala več zgolj zato, ker je belka. Tambu to pogoltne in sprejme ponudbo, saj se ji končno obeta uspeh. Ta služba jo tudi pripelje nazaj v domačo vas, a razlogi za obisk so izključno kapitalistične, izkoriščevalske narave, Tambu pa je popolnoma odtujena od dejstva, da se je vrnila k svoji družini, ki jo bo podkupila z denarjem in izkoristila za svoj »uspeh«, s katerim bi se jim rada dokazala.

Na koncu se uresniči to, kar smo od začetka slutili – in tej očitnosti lahko pripišemo edini večji minus sicer izredno natančno, eliptično, a poglobljeno izpisanega romana. Prav mama je tista, ki Tambu sooči z njenimi etično spornimi dejanji, posledično pa se mora z njimi in sama s sabo soočiti tudi Tambu sama. Teža koruznega zdroba je na njenih ramenih pustila preglobok odtis, hijene pa so se hehetale predolgo in preglasno, da bi jim lahko ubežala. Tsitsi Dangarembga na primeru individualne, izredno osebne in psihološko naravnane zgodbe ustvari podobo, ki odslikuje zimbabvejsko družbeno resničnost. Ta je vseskozi vpletena v pripoved, a zgolj kot drobne opazke in komentarji, ki jih moramo pozorno spremljati, da nam pokažejo pravo sliko. Kapitalistična maska napredka za seboj skriva rasizem, seksizem in širšo diskriminacijo, ki tudi v postkolonialni družbi še naprej vladajo, le da imajo zdaj drugačen obraz.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.