Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

Pesnik, kantavtor, pisatelj in prevajalec Matej Krajnc se lahko pohvali z obširnim pesniškim opusom, ki nastaja od leta 1988. Pričujoča zbirka London je že njegova 52. po vrsti, a vendar se zdi, da se njegove praviloma tanjše knjižice poezije, ki izhajajo zelo redno, včasih kar izgubijo in niso vedno deležne kritiškega in bralskega pretresanja, ki bi si ga zaslužile, zato je pohvalno, da ga je letos izpostavil festival Pranger, kjer so pod drobnogled vzeli njegovo knjigo Ojstrica (2019), nato pa je Dejan Koban London izbral za izid v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe.

Čeprav je vsebina knjige Kokoška Fani o Sloveniji vsaj na videz zapakirana v zgodbo o popotni kokošji junakinji, jo bomo seveda našli na policah s poučnimi knjigami. To ob imenu avtorja, ki je priznan etnolog, profesor in publicist, seveda tudi prav nič ne preseneča.

Modni trend didaktičnih biografskih stripov je v drugi polovici leta 2020 dosegel vrhunec, saj so skorajda drugo za drugim izšla kar tri tovrstna dela. Damijan Stepančič je orisal Baragovo misijonsko življenje med Indijanci (o čemer sem že pisal), Boštjan Gorenc pa je ob petstoti obletnici rojstva Adama Bohoriča opisal jubilanta in druge reformatorske pisce (o čemer bom še pisal) v likovni interpretaciji Jake Vukotiča (1982), ki je skupaj z Žigom X Gombačem (1976) tudi soavtor tridesetih znamenitih in imenitnih (ob katerih smo za nameček dobili še novo skovanko - znamenitni) mož in žena, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače pisali slovensko zgodovino.

Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že od malih nog je risala, slikala, pripovedovala in pisala. Po svetu je zaslovela z zgodbami o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenske bralce je navdušila tudi s Poletno knjigo, romanom o babici in vnučki, ki skupaj preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Odslej lahko v slovenskem prevoduPreberi

Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti.

Predstavljam si, da med zagrizenim bralstvom slovenske književnosti ni bilo tako malo takih, ki so za roman Nož in jabolko prvič slišali šele ob njegovem ponatisu. Pa vendar bi težko rekli, da je bil roman dobro varovana »javna skrivnost«.

Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, aPreberi

Z merjenjem časa je človek vsaj malo poenostavil vrveči kaos okrog sebe, s koledarji pa je čas poimenoval, ga razporedil, popredalčkal in konec koncev udomačil. Podobno je poskušal z besedo, a ta je vedno ostajala neugnana, igriva, polna možnosti in svobode, zato je pričujoči Lunin koledar, praznična pesniška pratika mojstra Borisa A. Novaka, čudovita zmes pesniške besede in sistematičnega časomerstva.

Zanimanje za nefikcijske stripe narašča, navdušeno bralstvo skrbi za dostojno prodajo, novinarji izpostavljajo »možnosti zapostavljenega medija« in ta resničnostna matrica dosega tudi domače ustvarjalce. Nedavno ji je podlegel Izar Lunaček s stripovsko predelavo svoje filozofske doktorske disertacije Vrnitev ciklizma in popularna kultura z naslovom Sveto in smešno.