Pomlad, poletje, starost, smrt in večno petje

Boris A. Novak, Lunin koledar. Novo mesto: Goga, 2020

Veronika Šoster

Z merjenjem časa je človek vsaj malo poenostavil vrveči kaos okrog sebe, s koledarji pa je čas poimenoval, ga razporedil, popredalčkal in konec koncev udomačil. Podobno je poskušal z besedo, a ta je vedno ostajala neugnana, igriva, polna možnosti in svobode, zato je pričujoči Lunin koledar, praznična pesniška pratika mojstra Borisa A. Novaka, čudovita zmes pesniške besede in sistematičnega časomerstva. A čas je po ljubljenju s poezijo bolj prožen, nenavaden in neulovljiv; NOVakovski KOLEDAR ne prinaša le 365 ali 366 dni, saj ima v njem vsak teden vsaj 12 dni, mesecev pa je kar 17, kot zapiše v enem izmed začetnih koledarskih vnosov (decembru sledi še pet mesecev, in sicer undecimber, duodecimber, tredecimber, quattuorodecimber in quindecimber). Podobno kot obstajajo stara slovanska imena za mesece, Novak uvede imena mesecev po NOVakovskem koledarju, kjer je lahko januar pijanuar, maj objemaj, smehljaj, mlaj, pa kaj, december pa recimo decembrrr. Tudi dnevi v tednu dobijo vzporedne dni, četrtek je lahko podčetrtek ali nadčetrtek, petek bosopetek, nedelja snedelja ali prednedeljek, pa tudi tu na koncu sledi še več dni, kot so osmek, devetek, desetek in enajstek. Že samo s poigravanjem s standardi razkosavanja časa in časovnih enot Novak odpira vprašanje, kaj sploh pomeni razporejanje na dneve in mesece, in ponovno navdušujoče razgrinja pomene zvenov in zvene pomenov. Igra se z besedami in jezikom, pesmi so pogosto sproščene in razigrane, kar ni nič čudnega, »kajti pesnik je zaljubljen v besede. / Zato so tudi besede zaljubljene v pesnika.« Očaranost nad besedami primerja z otroškim navdušenjem, in to je tisto, kar pri pravem pesniku nikdar ne zamre, kot se lepo kaže v Luninem koledarju.

Knjiga je sestavljena kronološko, vsak koledarski vnos ima svoj datum, veliko jih ima posvetilo, skozi celotno knjigo pa sledimo tudi luninim menam, kot se za lunin koledar pač spodobi. Tematsko gre za raznovrstno knjigo, v njej najdemo vse mogoče, tako kot se vse mogoče zgodi v roku enega leta. Lunin koledar je prav toliko univerzalen, kot je oseben, saj res ponuja »pesem na dan« (včasih celo več pesmi na dan), a hkrati je nezadržno povezan s pesnikovimi spomini na domače, na preminule ali še živeče prijatelje in znance, na takšne in drugačne boje in preizkušnje. Upesnjuje izgube, bolečino, strast, hvaležnost, radost ali otožnost, ničesar ne olepšuje, ničesar ne dela na pol, temveč se vsakemu čustvu preda do konca, da lahko med verze zajame prav vse njegove odtenke. Nekaj pesmi poznamo že od prej, pa naj gre za ep Vrata nepovrata ali za Novakove druge pesniške knjige. V delu naletimo na ogromno pesniških oblik, s katerimi smo se lahko seznanili že v njegovih delih Oblike sveta (1991), Oblike srca (1997) in Oblike duha (2016), ob raznih sonetih, madrigalih in francoskih baladah tudi na manj znane, kot sta kronogram in proga, pa tudi na nekaj takih, ki jih je pesnik izumil sam. Poznavalec pesniških oblik ne razočara, njegove rime so sveže, tekoče, skoraj neopazne, ko to hočejo biti, spet drugič so uporabljene z namenom komičnega učinka ali svobodno prekršene. Lunin koledar je dragocen tudi kot pričevalec pesnikovega družinskega, prijateljskega, sodobniškega kroga, saj veliko dni zaznamujejo obletnice rojstev ali smrti vseh naštetih. Tako najdemo družinske člane, največkrat mamo in očeta, partnerko Moniko, pa drage prijatelje, kot sta Svetlana Makarovič in Josip Osti. Nemalo je spominskih dni za vse preminule sodobnike, znance, prijatelje in sopotnike, kot so Maruša Krese, Aleš Debeljak, Tomaž Pengov, Jure Detela, Berta Bojetu Boeta, Metka Krašovec, Taras Kermauner, Ciril Zlobec, Dane Zajc, Tomaž Šalamun … Vsi ti vnosi so dragoceni zaradi osebne in preudarne pesniške obdelave, ki rodi res tenkočutne pesniške bisere, ki posebej zazvenijo ob vsakoletnih obletnicah. V pesmih se kaže Novakovo predano družbeno delovanje, knjiga ima močan človekoljubni pečat, med drugim se izreka o begunski krizi, o vojni v Bosni, o žrtvah holokavsta, o ponujanju pomoči in o zavzemanju za šibkejše in zatirane.

Seveda ima pomembno vlogo v koledarju skrivnostna luna, ki jo srečamo v prav vseh njenih fazah. Lunini koledarji načeloma predstavljajo natančen položaj nebesnih teles in razlago, kako ta vplivajo na naše življenje, in tudi tu srečamo različne pojavnosti in učinke delovanja lune, kot je plimovanje. Včasih se luna s soncem lovi po nebu, včasih odseva na vodni gladini, ob luninem mrku pa počiva. Ko je mlaj, gre celo na zabavo, pogosto zaziba v sanje in postane sanjska barka lunaparka. Ko je v ščipu, ni samo polna, ampak kar popolna, kot nekje zapiše Novak. Poleg lune je v knjigi čutiti močan vpliv narave, predvsem letnih časov. Začne se z zimo, ki je »ta prava«, saj je zasnežena in mrzla, iz čudovitih in nežnih pesmi sije belina, z neba padajo mehke krpe, kosmi krhke vate, kajti »snežinke so stopnice, / po katerih se oko vzpenja v nebo«. Sredi te kristalne idile se išče tudi toplina ljubezenskega stika. Z marcem nastopi spomladansko čiščenje, pesem pa se ne pusti motiti: »Dolgo časa sem čutil zimo / v sebi in okrog sebe, / zdaj, ko hočem napisati zimsko pesem, / pa pesem zeleni, kajti v deželo je prišla pomlad.« Dneve razburka muhasto vreme, vsepovsod pa se odpirajo cvetovi – tako tisti pravi kot tisti pesniški, recimo pesem o bitju, ki opazuje čudovit prizor (»tiha bohotnost vonjev lip, divjanje vinskih trt, / nad krošnjami dreves pa krošnje zvezd: strmel bom gor, / jaz, ki bom večno žível, v svoj raj, svoj večni vrt …«). V brezčasnosti poletja se v pesmi prikrade morje: »[…] obala, / kjer me pelješ za roko, odseva toplino, / valovi še plivkajo, pena je bala / na svatbi valov in čeri, in fino // je biti ob tebi, vsi dnevi so slani, / večeri pa sladki, na širni terasi / kavarne, od koder je morje na dlani.« Julijsko noč razsvetli kresnica, »mali leteči kres«, branje Luninega koledarja pravzaprav močno spominja na poslušanje šumenja školjke, ki nas popelje na daljna potovanja, a nas vedno vrne na obalo. Sledi prehod v jesen, umiranje lepote, zorenje barv in »resnica časa, resnica slehernega hipa«, dan se krajša, ptice odletijo na jug, dokler se leto spet ne prevesi v zimo, ki je »do popolne beline zamrznjeni čas«. A pesnik čisto na koncu pojasni še alternativo petih letnih časov, ki jo omenja na začetku knjige, in sicer so to »pomlad in poletje / in starost in smrt in večno / petje«. Vse, kar gradi pesnika, gradi Lunin koledar, to utekočinjeno verzno mesečino, veščino, milino. Prva slovenska praznična pesniška pratika, sama po sebi edinstvena knjiga, tako podarja pesem za vsak trenutek, do večnega petja in še dlje.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Delikatna ljubezen

    Martin Justin

    Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

  • Preveč kovčkov in mraza za enega človeka

    Lija Gantar

    Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

  • Konci, takšni in drugačni

    Gaja Kos

    V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

Izdelava: Pika vejica