Dušan Čater je znan kot pisatelj nekega svojskega stila, kar se je najbolje pokazalo vsakič, ko se je ta stil – v odsotnosti boljših pridevnikov – poimenovalo enostavno čatrovski (pa naj je šlo za klepetavi pijansko-kokainski ringelšpil Ata je spet pijan ali pa za halucinatorni Flash Royal). Za njegov novi roman Ekstradeviško pa se nasprotno zdi, kot da stil Čatrovih pisateljskih začetkov pušča za sabo, kot da želi biti čim bolj realističen popis življenja, ki se razteza prek treh obdobij, petdesetih in osemdesetih let ter sodobnosti.

Avtorica, ki jo v Delu najraje prebira moja tašča. Ki jo na istem mestu najraje prebiram tudi jaz. Piska, katere besedila si na Facebooku in Twitterju podajajo slovenski kulturniki in umetniki in se nad njimi malo zgražajo, se z njimi strinjajo, so zaradi njih malo besni.

Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Beseda, ki najbolje opiše najnovejšo knjigo Katarine Gomboc Čeh, je »lična«. Minimalistično oblikovana tenka knjižica majhnega formata je odeta v nežno rožnato barvo in takoj daje slutiti o krhkosti, ki se bo skrivala med platnicami.

Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci.

Bil disident v svoji vasi videl kako so naenkrat postavli ograje verige in žice kjer so prej bile restavracije in so posebni ljudje čisti in svobodni ležali mučeni na makadamih

V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

Se vam je kdaj ob branju kakšne knjige utrnila misel, da ste padli v zgodbo z »neprijetnimi«, čudaškimi, celo nevšečnimi liki, z liki, ki v nekem specifičnem prostoru, narativno spleteni atmosferi ali mehurčku ustvarjajo napetost nelagodja ali celo bizarnosti?

tvojo fotografijo sem si z žeblji nabila na vagino, da zdaj vsi tisti, ki penetrirajo vame, v resnici nabijajo v nebo tvojih ust

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi.