Mehkoben prehod

Beseda, ki najbolje opiše najnovejšo knjigo Katarine Gomboc Čeh, je »lična«. Minimalistično oblikovana tenka knjižica majhnega formata je odeta v nežno rožnato barvo in takoj daje slutiti o krhkosti, ki se bo skrivala med platnicami. Bolj kot za novo delo v celoti gre za poskus dvojezične predstavitve (pesmi in teksti so prevedeni v italijanščino) avtoričinega dela, saj kar tretjino zbirke predstavljata izbor in prevod pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ki so ji ga pri JSKD predlani izdali zaradi pridobitve naziva uršljanka leta 2017. Obenem pa je knjiga pričevalka njenega rezidenčnega bivanja v vasi Topolò/Topolove, ki jo je več kot očitno nagovorila s svojo gostoljubnostjo in odmaknjenostjo. Oba nova pesniška sklopa, ki sta nastala nekaj mesecev po enotedenskem bivanju na rezidenci, »V imenu vasi« in »Razlagalni slovar Topolovega«, sta logično nadaljevanje pesničinega izraza in predstavljata mehak prehod med njenim prvencem in že sluteno prihodnjo pesniško potjo.

Pesmi oklepa precej besedil, ki zasedajo tretjino knjige, kar je sicer razumljivo, saj se vsako ponovi še v italijanskem prevodu, a vseeno preveč odvračajo pozornost od samega pesniškega dela, ki je že tako okrnjen s poznanim materialom. Tisti tekst, ki res vsebinsko povzdigne knjigo, je avtoričin uvodni esej »Razkošje samosti«, v katerem doživeto in lirično opisuje svojo izkušnjo potovanja na rezidenco in nastanka pričujoče knjige. Iz teksta veje vonj po ta pravi kavi iz kafetjere, izmed vrstic se blešči modrina morja v Trstu, po prihodu v Gorico nas ovije vonj parfuma iz črnega popra. Avtorica neverjetno spretno izriše izkušnjo prvega sramežljivega spoznavanja s krajem, ki ji bo en teden nudil dom, svoje občutke in opažanja zapisuje suvereno in osebno, kar povzroči takojšnjo zaupnost med njo in bralcem. Sklop »V imenu vasi« je tako po formalni kot po vsebinski ravni precej podoben pesmim iz prvenca. Čeprav je bil prvenec bolj osredotočen na različne lokacije in potovanja, tu pa se pesmi ugnezdijo v eno samo vas, je jasno, da je središče avtoričinega upesnjevanja še vedno jezik kot tak, ki ponovno zavzema mesto glavnega motiva. V tem novem kontekstu vrhunsko izpade pesem »Zrno soli«, kjer zapiše, da bi njene besede »že prevod […] spremenil v / komajda spoznavno obliko sveta, / ki mi je tuja. / Če ne bi bilo ob pesmi mojega imena v latinici, / ne bi vedela, da je moja. / V japonskem jeziku ali jeziku ptic / je nikoli več ne bi prepoznala,« na desni pa uzremo prav prevod te pesmi v italijanščino. Pesniška subjektka se tudi sicer pogosto sprašuje o tvornosti in pomembnosti jezika kot takega, najbolj fascinira pesem »Prihod«, ki se ozira v neki mitski čas ustvarjanja skupnosti in iskanja jezika: »Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih / na pol, / kakor zemljo.« Govorka razume jezik kot dediščino in jezik kot nekaj, kar v svojem bistvu elementarno določa človeka in družbo, pa tudi zelo intimno, zato nikoli ne zapade klišejem.

Ob stiku z novim okoljem se v pesniški govorki zgodi tudi premik nazaj k naravi, ki obenem pomeni iskanje povezave same s sabo. Večkrat omenja idilično pokrajino, ki se ji pusti raziskovati in jo brez zadržkov sprejme, poseben čar pa pomeni tudi slaba internetna povezava, ki ji omogoča nekakšno novo svobodo v času nenehne prisotnosti in vklopljenosti. Čeprav je v svojem samotnem sprehajanju odrezana od sveta in na začetku prestrašena, spet najde pogum in vztraja negotovosti navkljub. In tu se rodijo najlepše, najnežnejše pesmi, ki svoj vrhunec dosežejo v »Razlagalnem slovarju Topolovega«. Slovar prinaša devet besed s pripadajočimi pesmimi, ki so včasih dolge le vrstico ali dve, vse pa delujejo kot magdalenice, kot sprožilci za vrnitev v njeno navdihujoče bivanje (gostoljubje, odrezanost, nered …). Ta del obogatijo ilustracije Elene Rucli, ki so mešanica barvnih ploskev in minimalističnih, s tenko konico ustvarjenih risb. Drobni trenutki, kot je odpiranje vrat in zajtrkovanje, dobijo s tem še večji pomen, pesniška govorka pa je učinkovito skrita v ozadje, zato se njeno prišepetavanje verzov skozi strani zdi kot uspavanka in budnica obenem. Knjiga, ki kraj v Benečiji pričara v vsej njegovi človeškosti in mehkobi, je konec koncev vredna branja, sploh v času trenutne družbene otrplosti, saj pesmi pobožajo, umirijo in ovijejo v mehke tkanine, med katere bi se lahko naselili vsakič, brez dvoma, vedno znova.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS