Ne morem se domisliti niti enega svojega besedila, ki bi ga sama doživljala kot provokativno

Mojca Pišek (foto: Carlos David)

Intervju z Mojco Pišek, esejistko in popotnico

Ana Schnabl

Stritarjeva nagrajenka. Prejemnica nagrade čuvaj/watchdog za debitantko leta, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Literarna kritičarka. Publicistka. Dolgoletna Dnevnikova novinarka. Esejistka. Avtorica Knjige, ki smo jo vendar vsi prebrali (LUD Literatura, 2019), zbirke literarnih esejev in kolumn, ki jih preveva duh njenih nedavnih potovanj. Predstavljam vam – Mojco Pišek.

(Dvomim, da bi bila s suhoparnim uvodom zadovoljna. Poskusim še drugače, torej.)

Avtorica, ki jo v Delu najraje prebira moja tašča. Ki jo na istem mestu najraje prebiram tudi jaz. Piska, katere besedila si na Facebooku in Twitterju podajajo slovenski kulturniki in umetniki in se nad njimi malo zgražajo, se z njimi strinjajo, so zaradi njih malo besni. Avtorica, ki bi, če bi bila temnopolti moški z več denarja in orožjem, lahko bila N.O.T.O.R.I.O.U.S. Sicer tudi prva znanka, ki je imela longboard in dreadlockse hkrati, in ena redkih oseb, povezanih s kulturo, z Instagram profilom, na katerem se niti enkrat ni pojavila fotografija knjige s skodelico čaja/viskija/ipd. Oseba, ki že dlje časa potuje: Kanada, Severna Amerika, Mehika – pa tudi Tajska? Pojma nimam, kaj rada posluša, nekoč je omenila Future Islands, in pojma nimam, kaj rada jé. Vem pa, da je napisala sijajno zbirko esejev o knjigah, ki so v resnici eseji o življenju, identiteti in jeziku. Ker so dobre knjige (o knjigah) itak tudi to.

 

 

Kje si trenutno in kaj trenutno bereš?

Sem na Malti. Prebiram Blue Mind, poljudnoznanstveno študijo Wallacea J. Nicholsa o povezanosti človeka z vodo: morjem, rekami, jezeri, vodo v vseh oblikah, ne nazadnje s tekočino, ki je v tvoji skodelici čaja.

 

Precej očitno je, da je nekaj esejev prve polovice tvoje zbirke z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali nastalo na potovanjih. Si vedela, da bodo? Si hotela, da bi nastali eseji, ki bodo posredno ali neposredno povezani tudi s tvojimi potmi?

Nisem vedela, sem pa slutila, da bo v njih kakšna sled potepov, saj sem v času, ko mi je urednik Matevž Kos ponudil možnost, da izdam knjigo esejev, pretežen del časa že preživela na poti. Popotniška esejistika mi niti ne leži niti mi ne diši, zato me na koncu ne preseneča, da so nastali literarno, kulturno in osebno motivirani eseji, ki jih med vsem ostalim navdihuje tudi pot.

 

Kot bralko, ki tvoja besedila prebira že veliko, veliko let, me je razveselilo naleteti na neko drugo Mojco Pišek. Mojco Pišek, ki knjige premišljuje emancipirana od zahtev kritištva, torej brez vrednostnih sodb, absolutno odprto, meditativno in hkrati tudi nekolikanj osebno. Je to posledica »transplantacije« drugam, iz Slovenije?

Verjamem, da je. Če bi te eseje pisala doma, v Sloveniji, v kontekstu svojega prejšnjega življenja, bi bilo prvih pet esejev knjige, ki so nosilni, precej podobnih drugi, podporni polovici knjige, ki vsebuje že objavljena besedila, vsa po vrsti kulturnopolitična in lokalnoliterarna premišljevanja. Nisem prepričana, da bi mi znotraj mojega starega življenja uspelo aktivirati ta novi pristop k premišljevanju knjige. Konec koncev je za spremembo potrebna sprememba.

 

 

Je novost tudi posledica dejstva, da v esejih, na katere se navezujeva, ne premišljuješ knjig slovenskih avtorjev? Je v premišljevanju knjig slovenskih avtoric preveč kritiške prisile, da ne rečem odgovornosti? Je svoboda zate zunaj konteksta slovenske književnosti?

Svoboda je, kjer si jo vzamemo. Od sodobne slovenske literature sem se odmaknila, ker sem se, takole epigonsko, naveličala podobe svojega plemena. Vendar pa ne vidim razloga, zakaj ne bi s podobno osebnim branjem pristopila k domači literaturi, ko me kakšno delo spet pritegne. Nekoliko sem odtujena od nje zaradi geografske oddaljenosti in pomanjkanja interesa spričo raziskovanja novih kultur, a komaj čakam, da me kak slovenski avtor povabi k dialogu. Raje bi rekla, da je svoboda zame ne izven konteksta slovenske književnosti, pač pa izven konteksta literarne kritike. Ko sem začela pisati eseje za knjigo, sem hitro začutila, da izgubljam stik s kritičarko, kakršna sem bila. S tem merim na svoje pogosto ostre, demonstrativne, performativne, na videz čustvene kritike, ob misli na katere mi je v tem trenutku predvsem dolgčas, podobno kot mi je (bilo) dolgčas ob knjigah, ki so tovrstne kritike navdihnile.

 

Morda še bolj kot knjige v prvi polovici zbirke premišljuješ branje, zlasti njegove užitke. Ti eseji so od užitka ob branju zadihani. Že nekaj let se sprašujem, kam se je v literarni kritiki izgubil užitek bralnega dejanja, zakaj je sramotno ali pa intelektualno leno zapisati, da je bilo branje neke knjige igra, da je gibanje besedila dogajalo. Mi lahko to prosim pojasniš ti, ki pa si se vendar posvetila užitku?

Vloga kritika je na neki način predpripravljena za študente primerjalne književnosti in sorodnih humanističnih smeri, ki se sredi študija začnejo ozirati po možnosti vstopa v literarni svet in začetka kariere v širšem knjižnem polju. Ker kritiko pretežno pišejo mlajši posamezniki, so razumljivo obremenjeni s tem, ali v svojih kritikah puščajo dovolj intelektualen vtis za svoje profesorje in dovolj naklonjenega literatom, do katerih gojijo strahospoštovanje. Do takrat, ko se kot kritiki in posamezniki do konca izoblikujejo ter otresejo duhovnega pokroviteljstva in bi lahko o knjigah končno pisali svobodneje, jih po navadi odnese v literarne, uredniške, mentorske, založniške, novinarske ali esejistične vode. Zarečen kruh, tako rekoč.

 

Bi bolj svobodni prijemi dosegli tudi več bralcev? Mogoče operacije z literarnovednimi pojmi večini bralcev pač nič ne pomenijo in jim tudi ne bodo.

Predvsem se mi zdi, da je literarno kritištvo pri nas v stalni in očitno trajni zablodi, da je brano in da ga kdorkoli upošteva. Na koncu dneva, pod črto, kritištvo ne vpliva na nič stvarnega v literarnem sistemu, je debata, ki je namenjena povsem sama sebi. S tem ni nič narobe. A da kritika postane živo literarno besedilo, polno vsebine in nians, je smiselno iz kritiškega diskurza izstopiti, se povsem sprostiti, ponuditi nekaj resničnega, na podoben način, kot to počne literatura. V 5000 znakih je to težko. Morda prav zato, ker je zame pretežko, danes raje pišem esej. Da je sproščenost vsekakor dober pristop h kritiki, dokazujejo nestatusni kritiki, ki s svojimi spletnimi aktivnostmi oziroma odzivom nanje kažejo, da ljudje svoja mnenja o knjigah radi preverjajo pri drugih.

 

 

Ko ravno omenjaš splet – čemu po tvoje služi frikcija med profesionalnimi kritiki in neprofesionalnimi, ki imajo svoje lepe IG ali FB profile ali bloge, trenje, ki zapise o knjigah razdeljuje na zveličane in pogrošne?

Egu in pa povsem legitimnemu kruhoborstvu, ki je v srčiki vsakega slovenskega družbenega konflikta.

 

V eseju »Lp, Mojca« obravnavaš razmerje med pisanjem v materinščini in v izposojenem jeziku. V uvodu eseja naznaniš, da je bil eden od razlogov za odločitev za potovanje tudi učenje drugih tujih jezikov poleg angleščine. Si dejansko začela z učenjem novega jezika? Katerega?

Najprej sem se, začenši v letu 2016, dve leti intenzivno posvečala italijanščini. Osvojene osnove tega romanskega jezika so me opogumile, da sem se lotila še španščine in portugalščine. Učenje kot zabava in vstopnica v tuje kulture. Potovanja si ne morem predstavljati in osmisliti, ne da bi se skušala med bivanjem v nekem jezikovnem okolju tega jezika tudi naučiti.

 

Kaj dela angleščina, v kateri, sklepam, preživiš večino svojih dni, tvoji (pisateljski) zavesti? Ne sprašujem po slogu, po jeziku kot takem, ampak res po zavesti. Kako se je preoblikovala?

Predvsem se mi je izjasnil pogled na slovensko družbo, njene posebnosti, probleme, travme. Z jezikovne, kulturne in prostorske distance se vzpostavi tudi potrebna čustvena distanca, s katere so, za čuda, zadeve videti sila preproste.

 

 

Je z bivanjem v drugih jezikih tako kot z bivanjem v različnih odnosih, se pravi, da vanje izlegaš specifične vsebine, specifične Mojce Pišek, ki v slovenščini morda nimajo enakega dometa?

Zagotovo, v angleščini sploh ne morem artikulirati lokalnih slovenskih nevroz, in ker jih ne morem izraziti oziroma zanje nimam sogovorcev, jih tudi več ne čutim. A bolj kot jaz, ki mi drug jezik daje svobodo, me fascinira, kako določene zgodbe enostavno ne prenesejo potovanja iz enega v drug jezik. Problemi, ki se nam v ozkem mentalnem horizontu, ki ga pogojuje med drugim tudi jezik, zdijo kompleksni in epski, so povsem trivialni. Kako bi lahko recimo svoji prijateljici v ZDA razumljivo razložila osamosvojitveni mit Slovenije ali pa zgodbo o tem, kako je kultura pri nas zajetno subvencionirana, a kljub temu neprestano v vojni z državo? Kdo so tu junaki in kdo žrtve, kdo je protagonist, kdo antagonist? Absolutno nejasno bi jim bilo, zakaj narod že 30 let na ramenih nosi narcističnega vojaškega poveljnika in kaj pravzaprav hočejo slovenski kulturniki, ko pred ministrstvom razstavijo instalacijo, ki namiguje na masaker.

Predvsem je slovenske zgodbe nemogoče razložiti, če skušaš opustiti moralizem. Brez moralizma vse slovenske zgodbe razpadejo v brezupen kaos, nesmisel in dolgčas. Že v slovenščini, kaj šele v drugem jeziku. Mislim, da bi moral biti obvezen del državljanske vzgoje v Sloveniji ta, da vsakega Slovenca za dve leti pošljemo v eksil. Ali pa če bi se za leto dni kot družba začeli pogovarjati v tujem jeziku, recimo angleščini. V eni generaciji bi pozornost preusmerili z namišljenih na prave probleme in se spremenili v progresivno družbo izkoriščenih potencialov.

 

V drugi polovici knjige nastopajo tvoji izrazitejši literarno-družbeno kritiški teksti, ki se nanašajo na slovenske kulturne izdelke in slovensko kulturo. Ton je tu drugačen, pravzaprav čisto drug – obešenjaški, provokativen. Takšen je tudi v tvojih drugih publicističnih besedilih, ki jih lahko trenutno spremljamo v Delu in pa v Outsiderju. Ta ton je postal tvoj brand. Po naključju ali po dizajnu?

Ne morem se domisliti niti enega svojega besedila, ki bi ga sama doživljala kot provokativno. Drži pa, da med pisanjem kakega kdaj začutim, da ga bodo mnogi doživljali kot provokativno. Kar verjetno pomeni, da slovenske bralce ali specifično publiko, ki so ji besedila namenjena, dobro poznam, naj ji je to všeč ali ne. Ne pripadam nobeni strani, nobeni interesni skupini, nobenemu omrežju ali kliki. Ne sodim ne levo ne desno ne gor ne dol. Zato si lahko dovolim, da oblikujem tiste poglede in mnenja, ki jih drugi ne smejo ali nočejo zastopati ali pa jih ne zmorejo oblikovati, ker opazujejo preveč od blizu.

 

 

Za Delo pišeš redne kolumne, pretežno o slovenskem kulturno-političnem dogajanju. To počneš od drugod, from abroad. Kakšne so prednosti tvojega položaja?

Berem iste novice in zgodbe kot Slovenci doma, analiziram, premišljujem in vrednotim identične podatke in dogodke ter v tem smislu nesporno še naprej živim v slovenskem kulturnem in družbenem okolju. Res pa je, da ne hodim na družabne večerje z umetniki in direktorji institucij, ne minglam na zakuskah po razstavah in ne utrjujem svojih socialnih vezi z neskončnim posedanjem po kavah.

To ustvarja dva učinka. Prvi je ta, da do materije vzdržujem zdravo distanco. Drugi pa je ta, da moja neodvisnost nekatere bralce bega, saj je v slovenskem kulturnem okolju neobičajna. Vsakdo sodi na natančno določeno mesto, na katerem se ga tudi da obvladovati. Kulturni novinarji imajo sploh pogosto strogo odmerjeno mesto v kulturnem sistemu in lahko hitro ostanejo brez dela, če se lotijo posameznikov s preveč vpliva, denimo vpliva pri njihovih nadrejenih.

 

Kulturniki se po socialnih omrežjih pogosto pridušajo nad tvojimi kolumnami, češ da že lep čas nisi več njihova prava zaveznica. Toda – ali mora biti kulturna novinarka ali kolumnistka zaveznica kulturnikov? Če vprašam drugače – čemu si zavezana?

Temu, da težko in pogosto zapleteno resnico bralcem ponujam spoštljivo. Morda sem na to tudi najbolj ponosna: da v nobenem od mojih besedil ni mogoče najti elementov napada na osebo, da skušam še tako demonske pojave in osebnosti pojasniti, osmisliti, počlovečiti. Da se k instituciji napada na osebo in demonizaciji ne zatekam niti, ko to počnejo vsi ostali, morda celo upravičeno. Tipičen primer: predsednik vlade. Ponosna sem tudi na to, da v večini svojih medijskih zapisov med vrsticami ponujam rešitve. Ali vsaj vržem kak rešilni obroč.

 

Mar ni v tem, da neki skupnosti nastavljaš ogledalo, tudi velika mera strasti, da ne rečem ljubezni?

Šla bom še korak dlje. Moje delo, ki ga imam najraje, poganja iskrena želja, da bi mi ga nekega dne preprosto zmanjkalo, ker bi vse zakrpali, vse uredili.

 

 

Ker je kulturno okolje dobro omreženo, je seveda tudi bolj izpostavljeno t. i. cancel culture. Takoj ko se pojavi kakšna ideja ali razmislek, ki ni v spregi s splošnimi mesti, vsi precej hitro poskočijo.

Mislim, da se nama kulturniki kot izdatno kritični kažejo preprosto zato, ker je večina najinih prijateljev in stikov na družbenih omrežjih tako ali drugače aktivnih v kulturi in sva zato zaradi algoritemskih funkcij obe pod varljivim vtisom, da so kulturniki bolj občutljivi na resnico kot pripadniki drugih družbenih skupin.

 

Bi lahko potemtakem sklenili, da si au pair za slovensko reč?

[Smeh.]

 

In za veličastni konec: imaš pri sebi tudi kakšno knjigo slovenske avtorice ali avtorja?

Z mano na Malti so ameriški eseji Katje Perat, ki jih prebiram zelo počasi in užitkarsko.

O avtorju. Ana Schnabl je dvakrat nagrajena pisateljica, avtorica kratkoprozne zbirke Razvezani, prevedene v srbščino in nemščino, in romana Mojstrovina, ki se mu prav tako obetajo prevodi. Piše svoje tretje delo. Živi v Kamniku s fantom, dvema psicama in mačkom Lievom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Živimo v neskončni sedanjosti

    Žiga Rus

    Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

  • Upam na take male kratke stike, da človeka malo zmede

    Ana Schnabl

    Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Izdelava: Pika vejica