Razreze na površini ali distorzije normalnosti

Agata Tomažič, Nož v ustih. Novo mesto: Založba Goga, 2020

Silvija Žnidar

Se vam je kdaj ob branju kakšne knjige utrnila misel, da ste padli v zgodbo z »neprijetnimi«, čudaškimi, celo nevšečnimi liki, z liki, ki v nekem specifičnem prostoru, narativno spleteni atmosferi ali mehurčku ustvarjajo napetost nelagodja ali celo bizarnosti? In ste ob tem ugotovili, da je ravno ta dinamika med antipatičnim, včasih bizarnim, sebi in drugim antagonističnim likom in situacijo, prostorom, v katerem se znajde, osnovno gonilo, ki izdela dovršeno, izvirno, dobro zgodbo? Kajti kdo pa pravi, da morajo literaturo sestavljati zgolj všečne pojave? Že na primer Daniel Kehlmann in Thomas Bernhard sta z nekaterimi sekvencami svoje proze dokazovala, da za fascinantnost teksta ne potrebujemo »junakov« s karakteristikami, ki jih nekateri (morda ne preveč posrečeno) imenujejo »odrešujoče«, ampak morda ravno nasprotno. Nekaj takega na naših tleh med drugim demonstrira tudi Agata Tomažič, ki je tokrat pri založbi Goga izdala še eno kratkoprozno zbirko z naslovom Nož v ustih.

Sicer ne gre za to, da bi Tomažič ustvarjala zgolj takšne like; ti se drug od drugega razlikujejo, spekter njihovih čustev, čudi, situacij, razpoloženj in karakteristik je razvejen. V nekaterih zgodbah se sprva hladen, prezirljiv osebek počasi razslojuje in kaže ranljivo jedro (»Darilo«), ponekod pripovedi zarežejo v boleče tkivo odnosov, v razpočenost, natrganost, nemoč same eksistence v neki danosti (»Mora«). A že z zbirko Česar ne moreš povedati frizerki je Tomažič pokazala, da ima žilico za piljenje proze nelagodnega, se pravi tega, kar se raje ne kaže v javnosti, kar se zakrije – za tiste esence človeškega bitja, ki se jih maskira, trenira z družbenimi normami, dekorumom, a ki nikakor ne izginejo, temveč vztrajajo kot neizpodbiten, ravno zaradi svoje »neizbrisljivosti« posmehljiv delček naše biti oziroma persone. Dodatna kvaliteta te pisave pa je še v premišljenem dovajanju humorja (ki se rad »odeva« tudi v črne odtenke) v samo podstat večine tekstov. Najbolj povedna v tem kontekstu je morda prav prva zgodba, »Nož v ustih«. Ta nas sooči s štirimi liki ob dokaj preprosti priložnosti – na nedeljskem kosilu fanta in punce pri njenih premožnih starših. Minimalistične interakcije (z dobro premišljeno simboliko, ki emanira iz slik družinske zgodovine, prestiža jagod itd.) med njimi v zaprtem prostoru pa kmalu razkrijejo njihove »majhnosti«, neprijetnosti, pritlehnosti. Formira se fronta med tremi bolje situiranimi in »tujkom« v tem miljeju, pri čemer se izkristalizirajo skorajda odurna, groteskna aroganca, vzvišenost in prezir bogate družine nasproti hčerinemu fantu, ki prihaja iz skromnejšega ozadja. Pri tem pa sam fant karakterno ni kaj bolj priljuden. Seveda na koncu morda izzove sočutje, ampak bolj zaradi dejstva oziroma specifične situacije, v kateri individuuma tretirajo kot nekakšno golazen – ne pa zaradi svoje persone. Sam namreč izpade prav tako klišejsko, deluje na način floskul, zaverovan v svoje ideale, ki ostanejo na površini (dobesedno na površini njegove majice, na kateri sta upodobljena srp in kladivo). In da ne bo pomote: takšna pisava, kot nam jo tukaj prezentira Tomažič, nikakor ni nekaj slabega, kvečjemu prinaša v slovenski literarni prostor dih svežine.

K zgodbam, ki svoje protagoniste rišejo na podoben način (če se navežemo na besede same avtorice: »Vse skupaj je spominjalo na čudaški, vnaprej naučen skeč«) spadajo še na primer »Pravična trgovina«, »Prava smer«, »Vrtni palčki« in »Organski odpadki«. Pri tem gre pogosto za dinamiko moči oziroma za dokazovanje premoči med liki, pa naj bo ta intelektualna, družbena, razredna itd. Neredko se tako vzpostavlja dialektika oziroma fronta med podeželjem in meščanstvom, med višjimi družbenimi sloji in nižjimi, med delavskim razredom in višjim (srednjim) slojem. K temu na strani tistega, ki se ima (bolj prikrito, v svojih mislih) za večvrednega, pogosto spada ohranjanje idealizirane ikone samega sebe, vpenjanje v družbeni dekorum, ki predstavlja nekakšen oklep nasproti drugim. Meščanka iz zgodbe »Drva« se tako ob prihodu v vas orientira in ravna po že vnaprej ustvarjenih, ponotranjenih predsodkih o kmetu, ki sicer tudi sam s svojimi šovinističnimi opazkami ne blesti, se pa po drugi strani ne zateka k pretenzijam, medtem ko protagonistka opravičuje njegovo vedenje z nekakšnim meščanskim, intelektualisitičnim pokroviteljstvom; ko navsezadnje kmet vendarle ne sovpade z njeno idejo družbenega občevanja, ga poniža z lažjo, ki ji daje občutek večvrednosti. V zgodbi »Vrtni palčki« se podobno začrta polarizacija med »bolje situirano« protagonistko in tremi moškimi, ki jo vsak dan motrijo s pogledi. Ker domneva, da gre za uboge delavce iz tuje države, jim ne želi očitati njihovega »neprimernega obnašanja«: »Le kdo bi jih imel srce poditi od tam? Sploh še ker je tobačni opoj najbrž njihova edina radost. Na tujih tleh, daleč od rodnega kraja, ki je bržčas v deželi z visokim deležem brezposelnih in nizkim indeksom človeškega razvoja, si služijo kruh s težaškim delom, ki jih počasi ugonablja.« Pravzaprav sama ne zmore razmišljati o njih drugače kot s konstrukcijo karikature (imenuje jih vrtni palčki), in ko se je nezmožna soočiti s problemom, ki ji ga predstavljajo, zgolj uporabi njihovo »metodo«, groteskno stopnjevano, moment prikritega gnusa in nelagodja pa pri tem izbruhne v bizarno vibrirajoči rušilni obliki, izteče se v nesmiselno zadoščenje v maščevanju. Popolna nereflektiranost neke (družbeno) kočljive situacije in lastne vloge v njej vodi v nelagoden, boleč iztek.

Nekatere zgodbe iz Noža v ustih tako delujejo kot razgaljevalke tega, kar brbota pod mirno, lepo kopreno. Podobo, ki se na koncu razkrije, bi morda najbolje zajel opis starke iz »Organskih odpadkov«: »Samo nekaj je bilo odveč, nekaj ni bilo prav … Nekaj, morda ustnice, preveč stisnjene v nekakšnem napetem pričakovanju; morda roka z žličko, ki je rahlo zadrgetala v nervoznem gibu; nekaj je bilo, kar je to podobo kazilo.« Vse lepo in prav, vse zlikano in zglajeno na površini, na videz, ki se kaže navzven drugim – ampak urejeno teksturo kazi drobna razpoka, distorzija, anomalija, ki napotuje na večjo »črno luknjo«, na smetišče človeške banalnosti ali celo banalnosti vsakdanjega zla. Adela iz »Pravične trgovine« se tako dojema in zavestno predstavlja kot liberalka, kar je nakazano na samem začetku zgodbe, ki že tudi napotuje na določen ironičen zasuk (»Adela je bila liberalna ženska. Svojo liberalnost je nosila kot oblačilo, ki mu je bilo že na prvi pogled videti, da je bilo kupljeno v prodajalni z blagom iz pravične trgovine«). Njena samopodoba svetovljanke, dobrodelnice, ki veliko potuje in prijateljuje s tujci ter prezira religijo, dobiva prizvok nekakšnega »šablonskega, kompulzivnega liberalizma«, ki vse, kar se ne usklajuje z njegovo držo (ki je vselej na samoumevno pravi strani zgodovine ali zgodbe), označuje kot »zaplankano«. Naracija pa na drugi strani razkriva to, kar se skriva za »bleščečo« masko – latenten gnus do tujega, pokroviteljsko držo do tistih, ki jih ima za manjvredne, »svetovljanstvo«, ki v svoji izvedbi ne pride v stik z realnim svetom. Odpor do tujega – in nezmožnost spoprijemanja z njim – doživi svoj vrhunec v zgodbi »Organski odpadki«, kjer dobi naracija razsežnost skorajda kriminalne burleske, prepleskane s črnim humorjem. Stara, na videz povsem neškodljiva gospa brez sramu in dvoma obračuna z vsiljivcem, kot gospod Erbežnik (prav tako ksenofob), ki v »Pravi smeri« brez usmiljenja pokonča voluharja, zajedavca: »[V] zabojnikih za smeti se znajde vse, čemur ne ve izvora.« Seveda pri tem ne ona ne gospod Erbežnik ne reflektirata lastne ali tuje pozicije v svetu, držita se vcepljenih, idealiziranih norm in niti do samega konca ne prepoznata svojih zablod.

Se pa v zbirki srečamo tudi z drugačnimi konstelacijami posameznikov v odnosih, ki izpostavljajo ranljivost v intimi, ki portretirajo posameznika v točki, momentu neke osebne razlomljenosti, vsakdanje tragedije, znajdemo pa se lahko tudi v povsem vsakdanji, na videz irelevantni situaciji, ki sproži v liku nekakšen plaz. In če Tomažič suvereno obvladuje nepristransko družbeno portretistiko banalnosti in bizarnosti na mikroravni, potem lahko isto rečemo o ustvarjanju intimnih krajin. Kot zapiše Ana Svetel v spremni besedi, avtorici namreč leži literarno kreiranje »štimunge«, razpoloženja, izdelovanje prostorov, kjer se odvijajo neki kritični momenti posameznikov. Zgodba »Tisti, ki šteje« se na primer postopoma spušča v osebno tragedijo dveh zakoncev, ki ne premoreta prave moči za pobeg izpod tega »steklenega zvona«, »Naravna selekcija« upoveduje izgubljenost, melanholijo ženske v hladnem odnosu, ki na več načinov obtiči v območju jalovega, brezplodnega, »Nekaj moraš imeti rad« pa pokaže naravo ali organizem narave, skozi katerega se lahko ohranja spomin na nekoga, ki ga ni več, in tako dalje. Zanimiva v tem kontekstu je zgodba »Jajce«, ki je podoba človeka, ki v življenju vedno »potegne ta kratko«: neprestano in kar prepogosto se mu nizajo majhne, na videz trivialne nesreče. Vendar sam izbere sprijaznjenost, ker je manj boleča, zateka se k nekakšnemu fatalizmu vdanosti, kjer se tudi vsako izgubo jemlje kot zmago. Njegovo vodilo je namreč, da je »stabilen v svoji nesreči«. A kot je pravil Karl Kraus: »Stanje, v katerem živimo, je resnični zaton sveta: stabilno.« In večini teh zgodb je skupno to, da se liki oklepajo rešilnih bilk stabilnosti, ki pa naznanjajo kaos ali pa ga po drugi strani dobro zakrivajo.

Agati Tomažič je tako s tem delom uspela še ena dovršena, zanimiva kratkoprozna zbirka. Z minimalističnim, jedrnim pripovednim pristopom, izdelanim simbolizmom ustvarja suverene, nesuhoparne študije odnosov in posameznikov znotraj specifično določenih dogajalnih prostorov. Po eni strani nam daje like, ki so kot variacije Čehovove Kneginje iz istoimenske zgodbe, ki so skorajda narcisoidno zaverovani vase in svoje nazore, kar skušajo projicirati na svet in vsiljevati drugim, po drugi pa polnokrvne like vsakdanjika, ki so razpeti med razna razpoloženja, emocije, v čemer se tudi razgalijo. Zgodba »Dekle brez bisernega uhana« se sicer sklicuje na Vermeerja, a celotna zbirka se na koncu razprostira kot galerija oziroma kabinet kuriozitet – vsega, kar morda na prvi pogled spregledamo, ko govorimo o ljudeh.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vojna je brezobrazna

    Aljaž Krivec

    Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

  • Sanjačevo slovo od izsanjane dežele

    Jasna Lasja

    Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!

  • Delikatna ljubezen

    Martin Justin

    Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

Izdelava: Pika vejica