Ko-ko-koliko zanimivega!

Janez Bogataj in Marko Kočevar, Kokoška Fani o Sloveniji. Ljubljana: Založba Hart, 2020

Gaja Kos

Čeprav je vsebina knjige Kokoška Fani o Sloveniji vsaj na videz zapakirana v zgodbo o popotni kokošji junakinji, jo bomo seveda našli na policah s poučnimi knjigami. To ob imenu avtorja, ki je priznan etnolog, profesor in publicist, seveda tudi prav nič ne preseneča. Bolj v kontekstu domače poučne mladinske literature (tale je sicer zlahka tudi za odrasle) preseneča ime Delovega karikaturista Marka Kočevarja, a spet ne pretirano, če vemo, da je prav on avtor ideje in podobe kokoške Fani, ki je predtem kokodajsala tudi po knjigi za mlajše Barbare Hanuš Križkraž – Slovenijo spoznaš (in zbirki nalog Križkraž – po Sloveniji se igraš), ki ju je prav tako izdala založba širokega spektra Hart. Knjiga bi imela prav lahko tudi naslov Kokoška Fani po Sloveniji, saj nam o deželi na sončni strani Alp ne pripoveduje z distance, pač pa se po njej aktivno potepa, jo vonja in okuša.

Knjiga se prične s kratko legendo, ki pojasnjuje kokošjo obliko Slovenije, nadaljuje pa s sedmimi čudesi naše male deželice. Še prej nam avtor pojasni, kaj lahko od knjige pričakujemo: »Zato se bomo s kokoško Fani v nadaljevanju sprehodili po izbranih čudesih, značilnostih in posebnostih Slovenije ter vam poskušali odkriti njeno kulturno dediščino ter oblike sodobnega ustvarjalnega prizadevanja njenih prebivalcev.« Kaj je Bogataj uvrstil med sedem čudes Slovenije? Izbor je precej raznolik, med sedmerico se namreč znajdejo edinstvena geografska lega Slovenije, Kras, kočevski pragozd, najstarejša trta na svetu, Bled, Plečnikova Ljubljana in … narodno-zabavna glasba! Ko nam Bogataj predstavlja izbrana čudesa, nam spotoma postreže s kupom bolj, pa tudi manj znanih zanimivih podatkov; po tej plati je knjiga primerna tako za mularijo kot tudi za odrasle, v angleški oziroma tujejezičnih različicah pa bi bila lahko zanimiva tudi za tuje obiskovalce naše države. Drugi del knjige – »Še nekaj posebnosti Slovenije« – sestavlja osemnajst poglavij, ki so spet precej raznolika; avtor se pomudi pri arheoloških najdbah, termalnih vrelcih, avtohtonih živalskih vrstah, kulinariki, bloških smučeh, panjskih končnicah, idrijski čipki, Predjamskem gradu, kurentih, prazničnih običajih, jezikovnih posebnostih, bolnici Franja in marsičem drugem, na koncu omeni še nekaj izdelkov in izdelovalcev, ki so s svojo inovativnostjo in kakovostjo Slovenijo postavili na zemljevid sveta (Lek, Elan, Pipistrel …). Pikolovska bralka bo rekla, da bi se dalo kakšen stavek (npr.: »Do naravnih in kulturnih vrednot parka, še zlasti pa Triglava in sosednjih gora v Julijcih, je v Sloveniji poseben odnos«) z uredniško intervencijo/predlogom izpeljati bolj gibko, a takšnih primerov le ni veliko. Kot razberemo iz zaključnih stavkov, Bogataj in Kočevar na temo Slovenije še nista rekla zadnje besede, kokoško Fani namreč še naprej daje radovednost: »Njeno predstavljanje zelene, zdrave in ustvarjalno aktivne Slovenije je s tem končano. Vendar le za krajši čas, saj bo izkoristila prvo najbližjo priložnost, da vam odkrije in predstavi še nove posebnosti te raznolike dežele, in prepričani smo, da bo tudi takrat zadovoljno pritrjevala s svojim značilnim KO – KO – KO!« Trojici ostaja, majhnosti Slovenije navkljub, vsekakor na voljo še veliko – na ravni bolj panoramskega pogleda po deželici, sploh pa v iskanju posameznih zrnc, torej posameznih področij, posebnosti, dosežkov ipd. Format knjige je na prvi pogled simpatične, skoraj žepne velikosti, kar je po eni strani zelo priročno, po drugi strani pa to pomeni tudi precej majhen font, ki utegne povzročati težave bralcem z ne najbolj ostrim vidom.

Pred koncem se seveda spodobi še reči še kako besedo o naslovni junakinji, dobrovoljni in radovedni kokoški Fani. Dejstvo je, da je v besedilo vtaknjena le tu in tam, toliko, da nas avtor spomni na njeno prezenco in da upraviči naslov, sicer pa se osredotoča predvsem na podatkovno izčrpnost (najpomembnejši podatki oziroma pojmi so v besedilu zeleno poudarjeni, kar nam omogoča brzinski pregled vsebine posameznega poglavja). Pač pa je Fani glavna zvezda barvitih ilustracij, ki jih ni malo in si največkrat stran polovično delijo z besedilom. Že zaradi simpatičnega glavnega lika vse delujejo vedro, celo hudomušno, tu in tam tudi precej špasno. Nekatere so res domiselne (v poglavju »Ko ko ko – to še ni jezik!«, v katerem Bogataj kot posebnost izpostavi dvojino, je npr. Fani upodobljena pred velikim ogledalom, s perutjo kaže na svojo podobo, v oblačku nad njeno glavo pa piše: »Midve!?«), druge prikazujejo kaj od opisanega, kar bi si brez njih nepoučen bralec težko predstavljal (npr. kurenta, butarico itd.), nekatere pa besedilo tudi dopolnjujejo oziroma nadaljujejo (Bogataj npr. zaključni stavek poglavja »Raj sredi raja« – »Tudi kokoška Fani se je odločila za vzpon na Triglav, kjer jo je ob prvem vzponu čakalo zanimivo doživetje …« – pušča odprt, tako da šele na ilustraciji vidimo, kaj ima v mislih: krst planincev z udarci z vrvjo). S Kokoško Fani o Sloveniji smo torej dobili v podobi zelo simpatično in po vsebini razgibano knjižico o Sloveniji, ki lahko služi širokemu krogu bralcev – bodisi kot spodbuda za odkrivanje še nepoznanih kotičkov, dobrot ali doživetij bodisi kot poučno branje za na kavč. Kokoška Fani je bolj za prakso, nekateri pač ostajajo teoretiki!

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

  • Konci, takšni in drugačni

    Gaja Kos

    V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

Izdelava: Pika vejica