»In vse je samo takšno, kot je«

Ivanka Hergold, Nož in jabolko. Ljubljana: Slovenska matica, 2019 (1. izdaja: Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980)

Ana Geršak

Predstavljam si, da med zagrizenim bralstvom slovenske književnosti ni bilo tako malo takih, ki so za roman Nož in jabolko prvič slišali šele ob njegovem ponatisu. Pa vendar bi težko rekli, da je bil roman dobro varovana »javna skrivnost«. Prav tako se ne zdi, da bi bil zares prezrt, vsaj ne ob izidu leta 1980, ko je bil deležen nemalo kritiških odzivov; res pa je, da se nikoli ni uvrstil na šolske bralne sezname ali v učbenike, to tako zelo slovensko priznanje kakovosti (po logiki: če te ni v učbenikih, očitno – nisi). Recimo, da je roman, v pričakovanju boljših časov, poniknil; škoda, da je bila takšne usode vsaj delno deležna tudi njegova avtorica.

Po besedah Bogomile Kravos, ki je avtorici in njenemu delu posvetila poglobljen članek v prvi lanski številki Sodobnosti, je Ivanka Hergold (1943–2013) »pisala […] iz sebe, iz svojega doživljanja«. Zdi se, da je bilo to doživljanje povezano z geografsko in kulturno dvosvetnostjo. V recenzijah, odzivih in predstavitvah tako romana kot avtorice se vztrajno ponavlja podatek, da gre za tržaško pisateljico koroških korenin. Omemba »izvora« bi v kakšnem drugačnem kontekstu zvenela kot zabavna interna slovenska šala, tukaj pa zadobiva precej drugačno težo. Ko se je namreč Hergold iz rodnega Slovenj Gradca v začetku sedemdesetih preselila v Trst, to ni bila le selitev iz slovenskega kulturnega okolja v italijansko; bil je tako rekoč prestop iz socializma v kapitalizem. Z vidika jugoslovanske oziroma slovenske književnosti pa je bilo oboje še vedno obrobje, čeprav je bilo glede na pričevanja v Trstu takrat prav živahno. Mesto v zalivu je v sedemdesetih letih doživljalo večji umetniški preboj, pravzaprav dovolj velik, da so mu v muzeju Revoltella nedavno namenili izčrpno tematsko razstavo. Vse od leta 1962 je deloval tudi Slovenski klub, namenjen ustvarjanju skupnega slovenskega kulturnega prostora. Obenem je bil to prostor očitnih in tudi skrajnih političnih delitev, ne le med pripadniki različnih nacionalnosti, temveč tudi znotraj italijanske države, kjer se je ravno v tem času osnovala skrajna levičarska skupina Brigate Rosse, odgovorna za ugrabitev in umor vodje krščanskih demokratov Alda Mora leta 1978. Vse večje politične tvorbe so pripadnike, simpatizerje in nasprotnike tako kot v vsakem večjem italijanskem mestu našle tudi v Trstu (med drugim je imela tu svojo frakcijo desno usmerjena mladinska fronta (Fronte della gioventù), ki jo je ravno v sedemdesetih vodil Almerigo Grilz s svojim nadvse italijanskim priimkom … a saj ima fašizem v Trstu dolgo, žal predolgo zgodovino).

Poleg političnega pa je bil tu še faktor mesta. Glede na zgodovino in geografsko lego se je Trst ponašal s svetovljanstvom (ki je bilo sicer bolj posledica cvetoče trgovine na račun »jugosov« kot vzdrževanja kake avstro-ogrske tradicije), multikulturnostjo, živahnim mestnim življenjem, trgovinami, kavarnami … z občutkom »biti drugje«, ki v jeziku Jan Morris »pomeni nikjer«. In prav v takšnem okolju se znajde protagonistka modernistično zasnovanega romana Nož in jabolko.

Pripoved o enem dnevu iz življenja Herte Jamnik je prežeta z ostro milino, zajeto že v naslovnem kontrastu noža in jabolka, ostrega, tudi nasilnega predmeta na eni in sadeža (spoznanja?) na drugi strani. Dvosvetnost oziroma ambivalenca je vpisana v samo jedro romanesknega dogajanja. Protagonistka se skozi dan sprehaja kot skozi sanje: prizori, ki jo spremljajo, so na meji doživetega in domišljenega, prehajajo iz skrajno čutnega, erotiziranega doživljanja okolice v podobe nasilja in smrti. Herta se giblje med svetovi. Na eni strani je resnični, konkretni dogajalni prostor – Trst, mesto na meji dveh kultur in dveh jezikov, v katerem učiteljica Herta naslovnice slovenskih čitank skrbno prekrije vsakič, ko gre mimo »gostilnice, kjer se navadno krepčajo mladi in stari fašisti«. Na drugi strani so spomini iz nekih daljnih, severnih krajev, kjer po zasneženih gozdovih, prepolnih težkih smrek, prebivajo nenavadne hibridne živali (»pol-lisica-pol-volk«, »pol-lovski pes-pol-jagnje«). Herta se na stičišču kultur dojema kot tujko, še več: kot takšno jo prepozna tudi njena družba, za katero je še vedno »Jugoslovanka«. Poleg družbene in kulturne oziroma jezikovne margine je tu še spolna: Herta se prepozna kot ženska v moškem svetu, a se s tem ne obremenjuje. Njen interni konflikt navzven ponazarjata družini predana Pamela Palestra in aktivistična/feministična sodelavka Tanja, vendar sta obe karikirani, pokvečeni skozi prizmo protagonistkinega notranjega glasu.

Herta je hkrati v prostoru in zunaj njega, vedno nekoliko odmaknjena od dogajanja, a še vedno globoko vpletena v dogajalne mreže; izmika se, a dlje kot vase ne more, ta notranjost pa je temačna, prežeta s strahom in negotovostjo ter nenehno željo po umiku, dovolj močno, da je ozaveščena, a dovolj šibko, da se ji ne prepusti. Roman se začne s prizorom iz sanj, ki uvaja vzdušje celotne pripovedi: Herta se mora skozi zasneženo pokrajino prebiti do postaje, da bi ujela vlak; sledi korakom nekoga, ki naj bi šel pred njo, a v resnici ni prepričana, da ta nekdo zares obstaja in ali je sploh kdaj stopil na to pot. Ko končno prispe na cilj, je postaja prazna, zapuščena – kot bi vsi ravnokar za vedno odpotovali; in Herta ostane sama z občutkom, da ji nekdo diha za vrat. Tudi kasneje prešteva prihranke, opazuje postaje, računa na beg. Ko v varnem zavetju doma pripravlja kosilo, jo obišče fantomski neznanec, ki zahteva ves njen denar. Materializacija strahu terja svoj davek, a tako kot do vsega ima Herta tudi do tega ambivalenten odnos. Neznano jo hkrati privlači in odbija, tako kot življenje, tako kot smrt, ki jo spremlja na vsakem koraku, v podobi soseda, ki je dan prej storil samomor in za katerega Herta piše pogrebni govor, v spominu na dojenčka, ki ji je v otroštvu padel iz rok in zaradi tega skoraj umrl … Herta se v vseh pogledih sprehaja po robu čustev, doživljanja, erotike, identitet (ženska, intelektualka, Slovenka, »Jugoslovanka«, žena … ki erotične trzljaje doživlja tako ob moških kot ob ženskah), zavesti (notranje in zunanje, lastne in tuje) in (geopolitičnih) prostorov. Je povsod in hkrati nikjer, ravno v tem pa je morda največji čar romana.

Nož in jabolko je zelo zanimivo, nemara kar izjemno delo, v katerem se patina preteklosti preliva z občutkom sočasnosti; tudi na tej ravni tekst ohranja svojevrstno ambivalenco.

V nasprotju s perpetuacijo diskurza o »pozabljeni mojstrovini«, ki jo je šele ponatis vrnil v literarno življenje, bi se bilo verjetno bolj produktivno vprašati, kaj je bilo na tem tekstu takšnega – no, ali celo: kaj je bilo na avtorici takšnega –, da se je debata okrog obeh razplamtela šele postumno? Morda se odgovor skriva prav med vrsticami njenega življenja in dela.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz stiske porojena pisava

    Jasna Lasja

    Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem.

  • S črto se da … vse

    Gaja Kos

    Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

  • Sodobni vodmatski stečki

    Muanis Sinanović

    Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo.

Izdelava: Pika vejica