Od muminističnega optimizma do osamljenosti, obsesij in blaznosti

Nada Grošelj

Intervju s prevajalko Nado Grošelj o kratkoproznem prvencu "Poslušalka" Tove Jansson

Iva Klemenčič

Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že od malih nog je risala, slikala, pripovedovala in pisala. Po svetu je zaslovela z zgodbami o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenske bralce je navdušila tudi s Poletno knjigo, romanom o babici in vnučki, ki skupaj preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Odslej lahko v slovenskem prevodu beremo tudi kratkoprozni prvenec priljubljene avtorice, zbirko zgodb z naslovom Poslušalka. Iz švedščine jih je v slovenščino prelila Nada Grošelj, ki avtorico in njeno delo natančneje predstavlja v intervjuju.

 

Tove Jansson večina pozna po zgodbah o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenski bralci zelo radi segajo tudi po Poletni knjigi, toda pisateljičin opus je veliko obsežnejši. Kdaj je začela pisati tudi za odrasle?

Prve kratke zgodbe, namenjene odraslim, je Jansson napisala že precej pred prvo knjigo o muminih. Njena prva pripoved o muminih, Mumintrolčki in velika povodenj, je izšla leta 1945, kratke zgodbe za odrasle pa je začela objavljati že leta 1934. Med letoma 1934 in 1940 je skoraj vsako leto objavila najmanj eno zgodbo, ampak samo v revijah. Po izidu Mumintrolčkov se je podala v muminski maraton in napisala še osem samostojnih knjig o teh izmišljenih bitjecih: sedem daljših pripovedi, tako rekoč romanov, in eno zbirko kratkih zgodb.

Šele leta 1968, ko so bile napisane že vse knjige o muminih z izjemo Novembra v Mumindolu, je izdala prvo knjigo za odrasle. To je bil napol avtobiografski roman Kiparjeva hči. Leta 1970 je izšel November v Mumindolu, njena morda najbolj odrasla – in meni najljubša – knjiga o muminih, ki mogoče ni ravno črna, vsekakor pa v njej prevladujejo odtenki sivine. November je dokončala poleti 1970, septembra istega leta pa se je lotila prvih zgodb, iz katerih je pozneje zrasel njen kratkoprozni prvenec za odrasle, Poslušalka. Sledile so številne knjige za odrasle – romani, kratkoprozne zbirke, drame in drugo. To ne pomeni, da je mumine črtala iz svojega življenja in ustvarjanja; z njimi se je ukvarjala še ves čas, saj so bili svetovno slavni, o njih so nastajale risanke ter gledališke ali lutkovne predstave, leta 1974 je bila uprizorjena celo prva muminopera. Libreto zanjo je napisala Jansson sama, prav tako je o muminih pisala scenarije za televizijo, lutkovne igrice, pesmice … Ostali so del njenega življenja.

 

Poslušalko lahko po tvoji zaslugi beremo tudi v slovenskem jeziku. Gre za zbirko osemnajstih kratkih zgodb. Kako je javnost sprejela Jansson, ikono otroške književnosti, kot avtorico del za odrasle in katera dela so naletela na najboljši odziv?

Po več kot petindvajsetih letih ukvarjanja z mumini si je resnično želela razvijati še druge teme in sloge pisateljevanja in seveda slikanja, ki je bilo njen osnovni poklic. Začela je raziskovati duševna in čustvena stanja, ki so skrajno nasprotje »muminističnemu« optimizmu. Pred izidom Poslušalke je bila razumljivo živčna, skrbeli so jo odzivi bralcev, ki bi utegnili pričakovati novo »muministično« knjigo, pa tudi zbirke kratkih zgodb so se prodajale razvpito slabo. Toda knjiga je bila naravnost presenetljivo lepo sprejeta – povpraševanje je bilo tolikšno, da je v začetku leta 1972 doživela že tretji natis. In ker je bila Jansson takrat že slavna kot stvarnica muminov, je njen novi način pripovedovanja spodbudil množico recenzij, med katerimi je bila večina zelo pozitivnih in nobena izrazito negativna.

 

Kot si omenila, je večina zgodb o muminih polnih vedrine in lahkotnosti. O zgodbah v Poslušalki bi lahko rekli, da so njihovo popolno nasprotje.

Res je, te zgodbe govorijo o osamljenosti, obsesijah in celo pogrezanju v blaznost, čeprav moram opozoriti, da se teh tem vsaj narahlo dotaknejo tudi zadnje knjige o muminih. Zbirko Poslušalka prevevajo zamolki in nedoločnost, v celoti ustvarja občutek napetosti in nelagodja, pri nekaterih zgodbah lahko sklepamo celo na porazen konec, na primer na protagonistov zdrs v blaznost ali v hudo fizično nevarnost. Vendar to niso tradicionalno zgrajene zgodbe, ki bi prinašale zaokroženo fabulo z ekspozicijo, zapletom, zaključkom – zlasti zaključek ostane odprt. Verjetno lahko vidimo avtoričin pisateljski credo v odlomku iz pisma, ki ga risar v »Črno-belem« piše svoji ženi, čeprav risar ne govori o besedni, temveč o likovni umetnosti: »Namigniti je veliko pomembnejše kot prikazati. V svojih slikah vidim kos resničnosti ali neresničnosti, ki je bil naključno izrezan iz dolgega in brezupnega dogajanja, tema, ki jo rišem, se nadaljuje v nedogled.«

 

V več zgodbah so glavni junaki umetniki. V »Črno-belem«, ki si ga že omenila, beremo o risarju, v »Pismu idolu« spoznamo pisatelja, v »Ljubezenski zgodbi« kiparja. Ob branju nehote prepoznavaš pisateljico, sicer tudi slikarko, ali vsaj misliš, da jo. So zgodbe nastale na podlagi avtoričinih lastnih doživetij ali so plod domišljije?

Vsekakor vsebujejo tudi avtobiografske elemente – iz njih se na primer jasno izriše avtoričina fascinacija nad samotnimi, divjimi skalnimi otočki na severu in nad severnim morjem, ki je čisto drugačno, kakor si ga morda slikamo mi na osnovi Jadrana. Prav tako nekateri liki delijo njeno potrebo po osamitvi, v kateri je najlaže ustvarjala. Kratko zgodbo »Dež«, ki opisuje predsmrtne misli in smrt stare žene, lahko povežemo s smrtjo njene ljubljene matere. Tudi razmišljanja in čustva njenih umetniških protagonistov so tako občutljiva in pretanjena, da je morala vložiti vanje veliko sebe. Tak primer je zgodba »Črno-belo«, še bolj pa morda »Ljubezenska zgodba«, v kateri se glavni junak naravnost zaljubi v kiparsko upodobitev ženske zadnjice iz rožnatega marmorja. S kakšno tankočutnostjo opiše avtorica njegove občutke: »Uokvirjena s temnimi barvami in v hladni dnevni luči je bila podobna biseru z rožnatim leskom, luč je marmor zagrinjala in prežarjala in slikarju se je zazdelo, da je ta lepa zadnjica najbolj čutni in najspoštljivejši simbol za žensko, kar jih je kdaj videl. […] Ta zadnjica bi bila lahko simbol večnosti.«

Toda kljub vidni vlogi besednih in likovnih umetnikov je paleta njenih likov zelo pestra, med njimi najdemo predstavnike obeh spolov in vseh starosti, od predpubertetnih otrok do umirajoče starke. Tudi v »Veverici«, izrazito navdihnjeni z avtoričinimi lastnimi izkušnjami, je protagonistka vendarle precej drugačna od nje že po fizični plati, saj je čokata in močna, medtem ko je bila Jansson zmeraj suhcena.

 

Prav »Veverica«, v kateri se glavna junakinja, ženska poznih srednjih let, iz neznanih razlogov umakne na osamljen otok, je bila avtoričina najljubša zgodba. Lahko v njej prepoznamo Klovharun, otok, na katerem je Jansson preživela skoraj trideset pomladi in poletij?

Drži, vzor za samotni skalni otok, kjer se odvija »Veverica«, je njen ljubljeni Klovharun. Koča, v kateri živi protagonistka, ima štiri okna, ki gledajo v vse smeri neba, prav tako kot hišica na Klovharunu. Tudi razstreljevanje skal na otočkih ali v njihovi bližini, ki je osrednji motiv »Eksplozije« in pomemben dejavnik v »Raztovarjanju peska«, so menda navdihnile razstrelitve na Klovharunu. Avtorica si je že v zgodnji mladosti izoblikovala svoj sanjski otok – povsem divji, gol, celo brez vira pitne vode, na samem robu arhipelaga – in Klovharun, kjer bi se jaz zanesljivo počutila neznansko slabo, je bil zanjo pravi zemeljski raj. Nazadnje se je morala posloviti od njega, ker sta se s partnerko postarali in nista bili več kos fizičnim izzivom.

 

Skop opis protagonistov gre pogosto z roko v roki z opisom situacij: v nekaterih zgodbah nam pisateljica poda vsaj delček ozadja, denimo v »Črno-belem« in »Otroški zabavi«, v drugih, kot sta na primer »Tiha soba« in »Lucievi prijatelji«, nas dobesedno vrže v dogajanje in se moramo znajti sami, razvozlati, kdo je kdo in kako se zgodba konča.

Res smo pogosto vrženi v dogajanje brez sleherne predpriprave in si moramo bele lise zapolniti sami. Na primer: kaj se pravzaprav dogaja v »Tihi sobi«? Postarana brat in sestra prideta v stanovanje hospitaliziranega znanca po osebne stvari, ki jih potrebuje v bolnišnici, vendar ne vemo, v kakšnih odnosih sta z njim in kako dobro se dejansko poznajo. Tudi dogodek, zaradi katerega je znanec pristal v bolnišnici, ni nikjer jasno opisan, čeprav lahko sklepamo, da gre za poskus samomora: »›Ali moreš to dojeti?‹ je rekla. ›Sploh ne razumem, zakaj je to storil. Pa še tako star je. Pri taki starosti tega ne naredi skoraj nihče.‹« Tudi pri drobnih izsekih iz posameznikovega – ali še raje posamezničinega – življenja, občutenja in razmišljanja, kakršni so »Spomladi«, »Vihar« ali »Predlog za uvod«, ne izvemo niti protagonistkinega imena niti česa drugega o njej, niti njenega poklica ali zaposlitve. Prav tako na primer ne vemo, kakšni spomini na lastna dejanja in nedejanja povzročajo nespečnost pri neimenovani ženski v »Predlogu za uvod«.

 

Ne le skopi opisi protagonistov – pisateljica uporablja tudi ekonomičen, minimalističen izraz. Je tako tudi v njenih drugih delih za odrasle ali je Poslušalka izjema?

Po pravici povedano sem od njenih del za odrasle prebrala le še kratki roman Poštena sleparka iz leta 1982. Mislim, da bi zaradi psihološke prodornosti in tlečega nelagodja, kar napetosti, ugajal vsem, ki jim bodo všeč zgodbe iz Poslušalke. In tudi tu najdemo zamolke in ekonomičnost. Piska je besedila načrtno reducirala in trebila, tako da so njene knjige postajale vse tanjše, njen ideal kratke zgodbe je bil kompaktno besedilo, ki ga avtor lahko zaobjame z roko – seveda metaforično.

 

Katero od zgodb bi sama izpostavila, katera te je najbolj navdušila?

Moja najljubša zgodba je »Črno-belo«. Posvečena je ameriškemu pisatelju in ilustratorju Edwardu St. Johnu Goreyju, ki je na perorisbah pogosto upodabljal nelagodje vzbujajoče prizore v viktorijanskem in edvardijanskem okolju. Okoli takega ilustratorskega projekta se suče tudi zgodba »Črno-belo«. Protagonist, risar, na koncu postane obseden s svojimi ilustracijami za sicer povprečno antologijo grozljivih zgodb. Ob ustvarjanju naposled najde pot vase, v skrivne vzgibe nelagodja, ki ga dušijo in ki si jih vse dotlej ni hotel priznati niti sam. Živi namreč v hiši, ki jo je v celoti načrtovala njegova žena, arhitektka Stella, in ta hiša je podobna Stelli sami: svetla, spokojna, minimalistična, odprta vsem pogledom, brez slehernega zasebnega kotička.

Njen soprog to z razumom sprejema kot popolnost: »Ko je prišel v njuno sobo večer, so ga sprejela pridušena, zastrta svetila; steklene stene so noč sicer odzrcalile, vendar so jo držale v razdalji. Stopila sta na teraso in v grmičju so se prižgali skriti žarometi. Tema se je odplazila, onadva pa sta povsem brez senc obstala drug ob drugem in pomislil je: Popolno je. Ničesar ni mogoče spremeniti.« V resnici pa to prazno odprtost, svetlobo, nepopisanost vse teže prenaša. Če hoče ustvarjati, potrebuje temo, zaprtost, skritost, zato se mora odseliti v popolno nasprotje njune hiše: v staro, zapuščeno, temno podrtijo. Tam na lastno presenečenje spozna, da je zanj utelešenje pristne groze prav njuna hiša, agresivno svetla arhitekturna kreacija njegove žene: »Vznemirjala ga je zgolj deseta pripoved v antologiji. Vse pogosteje je mislil na to edino pripoved, v kateri je avtor usmeril svoj strah v dnevno svetlobo in ga vsem pravilom v brk zaprl v lepo, običajno sobo. Deseti pripovedi se je približeval vse bolj in bolj, povsod je je mrgolelo, in nazadnje jo je sklenil pokončati z risanjem. Predse na mizo je položil nov bel list papirja, vedel je, da mora dati podobo edini res grozepolni pripovedi v vsej antologiji, in vedel, da jo lahko ilustrira samo na en način. S Stellino dnevno sobo, popolno sobo, v kateri živita drug z drugim.« Ta pripoved se mi zdi sijajna, obenem pa dihotomija črno-belo pusti v meni skrajno estetski vtis, podobno kot nekatere beneške pustne maske.

 

Si pri prevajanju Poslušalke naletela na kakšne posebne izzive?

Besedišče, ki se uporablja med švedskimi govorci na Finskem, ima seveda tudi posebne izraze, ki se razlikujejo od tistih v »švedski« švedščini in so predstavljeni v posebnih slovarjih, na srečo dostopnih na spletu. Včasih pa se kakšen tak izraz na spletu ne prikaže, kljub še tako prizadevnemu iskanju. Zgodilo se je že, da sem našla razlago šele na kakem švedskem forumu. Predvsem pa so moja Ahilova peta pomorski izrazi. Jansson je tako kot njeni junaki ljubila morje in čolne, zato mimogrede suvereno navrže kak pomorski izraz, ki požene prevajalca v raziskave po spletu. Na računalniku imam še zdaj shranjeno shemo jadrnice in njenih sestavnih delov, ki sem jo našla na neki slovenski strani. Največji problem je seveda, če slovenščina ne premore ustreznice ali če je ta preveč strokovna, nerazumljiva večini bralcev.

 

Se lahko morda v prihodnje veselimo prevoda še kakšnega njenega dela?  

Kratkoročno imam v načrtu drugi zvezek njenih zbranih stripov pri založbi Sanje, prvi zvezek je izšel pred kratkim. Ti stripi imajo zanimivo zgodovino, kajti že od vsega začetka so bili namenjeni odraslim. Zato v njih zazveni nekoliko jedkejši, vendar še bolj komičen ton kakor v knjigah: v četverici iz prvega zvezka denimo satira leti na nepovabljene goste, načrte, kako hitro obogateti, priročnike za samopomoč, življenjski slog bogatih in slavnih, vegetarijanstvo, romantiko, moderno umetnost in še kaj. Sčasoma je avtorica k striparstvu pritegnila brata Larsa in mu naposled povsem prepustila ustvarjanje na tem področju, medtem ko se je sama posvetila drugim zanimanjem – slikanju, pisanju za odrasle. V stripih, zbranih v prvem zvezku, pa še lahko občudujemo njena lastna avtorska dela. Dolgoročno bi se rada s kakšno založbo dogovorila tudi za prevod kratkega romana Poštena sleparka.

O avtorju. Iva Klemenčič se je po študiju novinarstva in nemškega jezika s književnostjo posvetila učenju švedskega jezika. Zaključila je vse tri letnike lektorata na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kot večkratna štipendistka Svenska institutet je študirala tudi na Švedskem: na Visoki šoli v Kalixu in Univerzi v Uppsali. Za zdaj je edina, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ujeti negibnost trenutkov, onemogočiti minevanje

    Silvija Žnidar

    Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

  • Upam na take male kratke stike, da človeka malo zmede

    Ana Schnabl

    Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

  • Ko je pesem lažja od tebe, potem si vsaj malo svoboden. Vsaj za trenutek, včasih

    Domen Slovinič

    Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Izdelava: Pika vejica