Kako bi konkretno pomagala filozofija?

Barbara Vogrinec Švigelj, Pomagala bi filozofija, KUD Apokalipsa, 2020

Katarina Majerhold

Barbara Vogrinec Švigelj je z Mojco Zvezdano Dernovšek, Luko Agrežom, Anjo Ibrčič in Draženom Šumigo napisala Priročnik o izkušnji osebnostne motnje (Založba ZRC, 2021), saj se zadnja leta ukvarja s pomočjo ljudem v duševnih težavah. Sicer pa je knjiga Pomagala bi filozofija, ki je njen prvenec, prav tako usmerjena v pomoč drugim, predvsem t.i. ranljivim skupinam. Knjiga je pravzaprav zbirka njenih predhodno objavljenih esejev v času od 2015 do 2019, v njej se loteva različnih aktualnih družbenih tem (kot so zaposlitev mladih in starih, brezdomstvo, starostniki) in meni, da bi pri reševanju njihovih težav pomagala filozofija italijanskega filozofa Umberta Galimbertija, kakor jo predstavi v knjigah Miti našega časa in Grozljivi gost: nihilizem in mladi. Galimberti namreč meni, da mišljenje, ki ljudi vodi v preizpraševanje tako njihovih temeljnih stališč kakor k ustvarjanju novih, inovativnih in tudi bolj premišljenih sodb in argumentov spremeni tako, da postanejo boljši, bolj etični in estetični (saj je delati dobro tudi nekaj lepega). Bolj etični in estetski so zato, ker so spoštljivi, saj s spoštljivostjo pride tudi upoštevanje raznolikosti, drugačnosti in nekonvencionalnosti, k čemur spodbuja ravno inteligentno premišljevanje o sebi, svetu, drugih. 

Galimberti avtorico na splošno vodi pri premišljevanju o sodobnih družbenih temah in ta se pridružuje njegovemu mnenju, da živimo v času nihilizma, ko se zdi življenje nesmiselno in neznosno, zaradi česar naj bi ljudje postajali vse bolj destruktivni, še posebej avtodestruktivni. Izhod iz nihilizma pa Galimberti vidi v tem, da se ljudje poglobijo vase in tako začnejo spoznavati sami sebe. Se pravi, da se prepoznavajo v tem »kar vsak od nas v resnici je« in da se smisel najde v pogledu, »ki pomeni premik iz krščanske kulture v grško«. Ali kakor pravi tudi sama avtorica, ko sodobni mladi ali stari človek posluša filozofa, » … ki ne poskuša drugega kot spodbuditi ga k temu, da premišljuje – se sprašuje o tem, kar samoumevno je, kar počne on sam in je, kar se počne v svetu, ki ga obdaja. Spodbuja ga torej k nekemu početju, ki se mu reče tudi avtonomno spreminjanje samega sebe (svojega jaza), spreminjanje v smislu, da postajaš boljši, boljša različica samega sebe, boljša v smislu, da si sposoben skrbeti tudi za druge, se pravi ne le zase, za svoje lastne potrebe, ampak tudi za potrebe drugih – drugih ljudi, skupnosti, pa tudi vseh drugih živih bitij in vsega naravnega okolja, v katerem z njimi sobivamo. Tako kot je spodbujal Sokrat …« Z Galimbertijem kot osnovno filozofsko popotnico etično-estetičnega in v želji pomagati sebi in drugim, se Vogrinec Švigelj loti udejstvovanja pri filozofskih krožkih v knjižnicah, domovih za starejše, domovih za brezdomce in drugje. 

Knjižica Vogrinec Švigelj je napisana poljudno z namenom, da bi nagovorila čim širši krog bralstva (kakor to sledi iz različnih navedenih medijev, v katerih so bili prvotno objavljeni kratki teksti, npr. v Delu, Kralji ulice, Naš čas, Vzajemnost). A tisto, kar je kljub poljudnosti in priljudnosti pomanjkljivost tekstov je, da so napisani povsem splošno in brez konkretnih predlogov, kako je pomagala filozofija v večkrat omenjenih primerih, npr. pri demenci ostarele gospe, trajno brezposelnemu moškemu, brezdomcu ali komu v duševnih težavah, ki jih večkrat omeni v svojih tekstih. Edino, kar omeni kot zgled je že omenjenega Galimbertija, katerega osnovno tezo tudi večkrat ponovi. A to je tako splošno, da ne vemo kako natančno bi si omenjeni lahko pomagali, saj Vogrinec Švigelj izhaja iz predpostavke, da bi ljudem zadostovalo že filozofiranje (pravzaprav v celotnem tekstu avtorica omeni le Galimbertija in Sokrata kot filozofski referenci). 

Kot filozofinja in filozofska svetovalka bi ob takšnih primerih omenila na primer vsaj Seneko, Cicerona, Lukijana, ki so veliko pisali o starosti in tudi pešanju spomina ter ostalih stvari, ki pestijo starost, Adriaana Hoogendijka, ki je veliko pisal o filozofskem svetovanju in coachingu za menedžerje in za kariero, Petra Raabeja in Tima Le Bona, ki svetujeta v okviru kognitivno vedenjske terapije za osebe z duševnimi težavami. Prav tako bi lahko pri tem omenila, da na primer Raabe uporablja štiri-stopenjsko metodo (problem-rešitev problema-izobraževanje-transcendenca), Hoogendijk pa šest-stopenjsko metodo pri svojem delu. Te omenjam zato, ker menim, da si v navedenih primerih Vogrinec Švigelj omenjeni ne bi mogli sami prebrati knjig in se sami usmeriti na pot filozofiranja oz. premišljevanja – to delo bi morali opraviti s pomočjo filozofskih svetovalcev, ki bi jih lahko primerno usmerili v njihovem premišljevanju. 

Kajti dejavnost, o kateri piše in s katero se ukvarja Vogrinec Švigelj, strokovno imenujemo filozofsko svetovanje, specifično pa se umešča svetovanje Vogrinec Švigelj v t.i. kontinentalno filozofsko svetovanje, ki se od anglosaksonskega razlikuje po tem, da ni toliko usmerjeno v komercialno dejavnost. Ta razlika se opazi na primer tudi že pri tem, kako se pri obeh vrstah filozofskega svetovanja imenujejo tisti, ki poiščejo pomoč pri filozofskih svetovalcih. Namreč, filozofski kontinentalni svetovalci te imenujejo obiskovalci, anglosaksonski pa klienti. In tudi sicer o sami komercialni in menedžerski dejavnosti Vogrinec Švigelj nima precej dobrega mnenja in čeprav pravi, da bi morala filozofija bolj poseči tudi na področje menedžmenta, da bi menedžerji delali bolj na etičnem prodajanju, kakor prodajanju z zvijačami, kakor nekajkrat omeni, pa spet ne poda nobenih konkretnih predlogov kako bi filozofija pomagala menedžerjem in pripomogla k bolj etično-estetično-osmišljenemu svetu. In to je, kakor že rečeno, bistvena pomanjkljivost knjige Vogrinec Švigelj, čeprav si lahko predstavljamo, da so bili teksti namenoma napisani tako poljudno zaradi ciljne populacije, ki so jim bili namenjeni. 

A vseeno povejmo kaj je filozofsko svetovanje. Kakor sem zapisala v članku »Filozofsko svetovanje v času koronakrize« (2021) se filozofsko svetovanje osredotoča na spoznanje lastnega svetovnega nazora ali »prvi aksiom«, po katerem se klient v življenju ravna in v okviru katerega skuša videti izvor lastnih misli in čustev. »Na ta način si klient pridobi znanje o lastnem vedenju, odločitvah in izkušnjah ter da je, ko je treba, sposoben vplivati na ta konceptualni okvir s pomočjo kritičnega in kreativnega mišljenja, ki je temelj filozofije. … Filozofija je tako relevantna za vsakdanje življenje zato, ker lahko vsakdanje dogodke, dejanja, misli, čustva, načrte, upe in hrepenenja interpretira kot ‘izjave’ o nas samih in svetu.  Lahko jih interpretira kot posledico in izraz koncepta o lastni identiteti; kaj je za klienta smisel življenja; kaj je dobro, pravično, srečno življenje; kaj pričakuje od sebe in od drugih in podobno –  ta posameznikova stališča o sebi in svetu imenujemo svetovni nazor, filozofija življenja posameznika«. A filozofsko svetovanje se ne ukvarja le s spoznavnimi vidiki klientovega življenja, ampak tudi s čustvi in vedenjem. »Filozofska svetovalka Schuster trdi, da ‘mora filozofski svetovalec pristopiti k filozofiranju s klientom na osnovi njegovih izkušenj in razpravljati o klientovem problemu tudi z uporabo empatije’. Tako klient med kritično dialoškim mišljenjem ne pridobi in uporablja le veščin in znanja logike ter kritičnega mišljenja, ampak se lahko nauči vstopiti v svet izkušenj prek spoznavanja in razumevanja čustev – lastnih in tujih –, kar stori z uporabo empatije in sočutja«.  

Vsaj malo v zagovor pristopa Vogrinec Švigelj pa lahko omenimo, da je razlika med obema vrstama filozofskega svetovanja tudi v tem, da anglosaksonski pristop uporablja metodo pri svojem delu, kontinentalni pa se ji večinoma izogiba, saj se ne želi ukalupljati v nobene modele misli ali šole in da je njena knjižica prijetno branje, ki ga odlikuje to, da avtorici beseda lepo in jasno teče.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Katarina Majerhold je diplomirala in magistrirala iz filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Študirala je tudi v tujini (Danska, Norveška). Ukvarja se s filozofijo ljubezni, čustev, filozofskim svetovanjem in etiko, občasno tudi s pisanjem scenarijev za igrane in dokumentarne filme za RTV Slovenija. Občasno piše poezijo in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

  • Vse v istem hipu, v istem telesu

    Andraž Jež

    Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku … →

  • Trije šaljivi kralji, resnež in odrešilni joker

    Urban Vovk

    Vse pozne obiskovalce ponedeljkovega pogovora z nominiranci za nagrado fabula – tokrat so jo podelili že sedmič, drugič zapored pa je ostala “doma”, v rokah … →

Izdelava: Pika vejica