Uradniki naj se samozaposlijo, umetniki pa zasedejo pisarne

Arjan Pregl (foto: Tatjana Pregl Kobe)

Na prvo žogo z Arjanom Preglom

Mojca Pišek

Ime in priimek?

Arjan Pregl.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Slikar, pisec, ilustrator, (honorarni) docent za slikarstvo …

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Delovni dnevi se pri meni zelo razlikujejo. Kadar slikam, grem čim prej v atelje in sem tam večino delovnika. Trenutno se veliko vozim na univerzi v Novi Gorici in Mariboru, tam opravim ure in se vrnem pozno popoldne. Ravno sem zaključil knjigo ilustracij, ki sem jih delal doma, na pisalni mizi. Po četrti uri se ukvarjam z otroki in njihovimi aktivnostmi. Ko grejo oni spat, spet sedem za računalnik, berem, pišem, pripravljam razne materiale za učenje ipd. Vmes kaj objavljam in komentiram na družabnih omrežjih.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem?

Od leta 2004. Pred tem sem študiral. 

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Odločitev za šolanje na ALU je bila precej nenadna. Mislim, da je Freud rekel, da je treba pri manjših odločitvah dobro pretehtati vse argumente za in proti, pomembne odločitve pa so bolj intuitivne. V zadnjem letniku bežigrajske gimnazije sem se še odločal med ekonomijo in slikarstvom. O službi takrat (na srečo) še nisem razmišljal. Sem pa bil v stiku z umetnostjo vse življenje, tako da odločitev ni bila povsem nenavadna. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Motivira me to, da svojega dela zares ne ločujem od svojega vsakdanjega življenja. Razumem ga kot podaljšek svojega razmišljanja in delovanja v svetu in ne kot službo. Torej ne kot nekaj, kar moram delati zato, da lahko popoldne živim svoje življenje. Na Facebooku gledam različne meme o tem, kako grozen da je ponedeljek in se s tem na srečo niti malo ne identificiram. No, vsaj kar se tiče aktivnega ustvarjanja, kakšno administracijo ali manj kreativne dele svojega poklica bi vseeno lahko pogrešal.

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

Moj največji problem je, da moram trenutno delati preveč stvari naenkrat. Resda me zanima mnogo stvari (trenutno poleg slikanja zelo resno jemljem pisanje, ravno sem končal knjigo ilustracij …), a mnogo projektov sprejmem le zato, ker pač potrebujem denar, zato se mi čas še bolj drobi. Zdaj je večinoma tako, da se dogovorim za razstavo, ideje predelujem v glavi, medtem ko se ukvarjam z drugimi rečmi, par mesecev pred razstavo pa potem intenzivno slikam. Saj pri nekaterih tipih projektov to povsem deluje, a včasih bi si želel, da bi stvari tekle tako, da bi lahko raziskal še kakšno stranpot ipd. 

Kje vidite rešitve zanje?

Včasih sem precej več prodal in sem zaradi tega lahko tudi precej več slikal. To je tak rahel catch-22. Potem je prišla kriza in ljudje so v veliki meri nehali kupovati slike. Avtomobile zdaj menda spet na veliko kupujejo, trg s slikami pa se odpira zelo zelo počasi. No, tudi kakšne štipendije s strani Ministrstva za kulturo ne bi bile povsem odveč. Zdaj je starostna omejitev 35 let, dejstvo pa je, da finančno ni kaj bistveno lažje, ko si umetnik srednje generacije. Kot rečeno, jaz sem takoj po študiju prodajal precej več.

Česa se pri svojem delu bojite?

Tu so seveda »tradicionalni« umetniški strahovi: da mi bo zmanjkalo idej, da bom naredil povprečne stvari (teh se bojim precej bolj kot slabih), da se bo med idejo in realizacijo veliko izgubilo … Pa produkcijske zadrege so. Za kakšno idejo bi se mi zdelo potrebno izdelati recimo serijo velikih slik, kar pa za sabo povleče čas in denar, ki ju trenutno nimam na voljo. In zadrege, vezane na kakšne razpise. Ali bo nekaj sofinancirano od države, izveš sredi leta, mogoče celo po tem, ko si razstavo že izpeljal. V takem primeru poleg lastnega dela vložiš še veliko lastnih sredstev, potem pa za nazaj izveš, da projekt ne bo sofinanciran. 

Pa zboleti ne smem kot samozaposlen v kulturi.   

Kdo so za vas kulturniki?

Ker sem redno udeležen pri Twitter debatah, sta kulturnik in umetnik žaljivki. Zanimivo, da s strani ljudi, ki naj bi se zavzemali za »ohranjanje avtohtone kulture«. No, sam razumem kulturnike kot ljudi, ki se v širšem kontekstu ukvarjajo s kulturo: od umetnikov do producentov, organizatorjev, društev …

Kdo so za vas umetniki?

Ne bi ravno rekel vizionarji, ker bi to bilo pretenciozno, ampak vseeno ljudje, ki poskušajo stvari videti drugače, iz kakšnih drugih zornih kotov … po drugi strani pa ljudi prepričati, očarati (z lepoto, strašljivostjo, preprostostjo …) ali, če je nujno, šokirati s svojo vizijo. Meni najljubši umetniki vse omenjeno združijo. 

Aja, mimogrede, ko sem že omenjal splošno oznako umetnika, ki je danes razumljen kot brezdelni parazit. Pri tem me ne moti toliko dejstvo, da je to podoba, ki niti slučajno ne ustreza realnosti (velika večina umetnikov, ki jih poznam, dela ogromno, da pride skozi mesec). Bolj me moti to, da je premalo teh umetnikov, ki bi zares lenarili, ker se mi ravno to zdi ena dobra (ne pa edina) pozicija umetnika: da totalno neodvisno od prodaje razmišlja, sanjari, dela, če hoče, ne dela, če noče, opazuje družbo. Da je lenarjenje ključno za umetnost, sta seveda vedela že Kazimir Malevič, Mladen Stilinović … Znana je zgodba, kako je neki menih pisal nadrejenim, češ da umetnik, ki naj bi prišel naslikat fresko, cele dneve lenari, poseda, gleda naokoli, nič ne »dela«, namesto da bi vmes kaj pomagal na vrtu. Umetnik je bil Leonardo da Vinci, njegovo »lenarjenje« pa je bilo dejansko snovanje freske.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Likovnih (čeprav bolj razstav kot otvoritev), gledaliških predstav, zadnja leta tudi literarnih večerov. Zelo rad pa grem z otrokoma tudi na bralsko-pripovedovalske dogodke.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Zadnja leta je kar veliko študij pokazalo, da je sektor kulturnih industrij eden profitabilnejših. Da se vsak vložen evro večkrat povrne. To je recimo ena od zadnjih stvari, ki so po mojem pomembne za razumevanje kulture, mogoče so koristne le, ko minister za kulturo prepričuje ministra za finance pri razrezu proračunske pogače.

A bolj ključno se mi zdi nekaj drugega. Če vzamem definicijo iz SSKJ, da je kultura »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja«, ugotovim, da bi bila ta definicija do nedavnega resda skoraj dolgočasna formulacija statusa quo, danes pa ta »skupek vrednot« naenkrat še zdaleč ni več tako samoumeven: rasizem je postal skorajda moden, sovražni govor skorajda romantično pobalinska drža. 

Umetnost pa zato, da nam odpira nove svetove, nas sooča z novimi izzivi, ki mogoče v »realnem« svetu šele prihajajo. Tisti rek, ki se je v izvirniku sicer nanašal na naloge časopisa, potem pa so ga še velikokrat predelali za razne panoge, se mi zdi tudi na mestu: umetnost tolaži tiste, ki jim je težko, in trpinči tiste, ki jim je (pre)lahko. 

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Ker bi preveč »žive produkcije« propadlo, če bi jo prepustili »svobodnemu« trgu, pa seveda tudi za ohranjanje dediščine.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Prva naloga ministra po mojem je, da svoj resor vladi uspešno predstavi kot ključen in s tem dobi večji del sredstev. To pa lahko naredi, če ima jasno vizijo in je obenem (politično) močna osebnost. Sam lahko govorim o idealni kulturni politiki za tekočo produkcijo: da umetnikom omogoča čim bolj nemoteno delovanje in – tega zdaj ni toliko – da pomaga pri organizirani promociji v tujini.  

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

S celotno sistemsko reformo se nikoli nisem ukvarjal. Če bi imel jasne ideje (in bi me to delo zanimalo), bi šel v politiko. Imam pa kakšne manjše predloge, kako bi lahko stvari laže tekle za umetnike.

Ena stvar so razpisi. Danes so razpisne postavke vse bolj razdelane, točkovane, vsak detajl predpisan in ovrednoten vnaprej. Na koncu potem ni noben odgovoren za izbor projektov. Če bo šlo še malo v to smer, bomo lahko prijave na razpis počasi oddali kar v digitalni obliki, računalnik bo vse točke lepo seštel in izvrgel rezultat, katerih 20 umetnikov bo prejelo sredstva. Po mojem je to slabo. 

Sam bi komisije raje zastavil tako, da bi bile suverene, odgovorne, bolje plačane (zdaj se večina teh funkcij otepa, saj zanje dobiš drobiž, pa še velika večina prijaviteljev ti osebno zameri, da nisi izbral prav njih, medtem pa ti na drugi strani očitajo, da podpiraš le svoj »vrtiček«, kliko). Umetniki bi prijavili svoje projekte, določena komisija bi predloge pretehtala, sprejela odločitev in potem, če bi se kdo pritožil, zelo jasno argumentirala svojo odločitev. Komisije bi morale biti »vrednostno« raznolike in se menjati vsako leto.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Kot tisti vic, ko na eni strani puščajočega čolna eden ven meče vodo, drugi pa sedi na nasprotnem koncu in se mu posmehuje. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Nekatere pripombe so gotovo na mestu, saj je stvari vedno mogoče izboljšati. Določene stvari so s pozicije umetnika videti dejansko prav nerazumne, kot so že omenjeni razpisi, ki se zaključijo, ko je že pol leta produkcije mimo. Primer: lani sem se na nekem razpisu pritožil, a pritožbe še vedno niso razrešili, čeprav se zaključuje že razpis za naslednje leto. Če bi pa jaz zamudil le za en dan, bi moja prijava romala v koš. Ipd. A izjav, da uradniki na ministrstvu umetnikom namerno mečejo polena pod noge ali da so celo namerno zlobni, ne razumem. 

Po mojem bi bilo izjemno koristno, če bi se uradniki na ministrstvu za kakšno leto samozaposlili, umetniki pa bi zasedli pisarne. Ker je to precej utopično, bi si želel, da se prvi skušajo postaviti v čevlje drugih in obratno. Za uradnike bi se bilo mogoče zanimivo zamisliti, kako je, če nimaš plačanega dopusta, bolniške, kako težko je kakšno delo prodati na trgu, koliko je treba prodati na mesec in to vsako leto po dvanajst mesecev, tudi za čas dopusta in bolezni (pa tega še zdaleč ne mislim na neki »neoliberalen« način, da je le delo na trgu pravo delo, temveč le to, da bi uradniki dojeli ritem, ki ga ima umetnik, in zakaj je potem včasih tako jezen na nekatere poteze ministrstva). Na drugi strani pa sem bil enkrat tudi sam v neki komisiji, ki je podeljevala nagrade (povezane z določenimi sredstvi), in mi je bila tista izkušnja dovolj, da vem, kako stvari niso povsem preproste. Še celo ko sem pripravil slikarski projekt, pri katerem sem prosil razne kustose, naj izberejo imena vključenih umetnikov – sam torej z izbiro nisem imel popolnoma nič –, so mi nekateri umetniki očitali, da jih nisem izbral.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Bolniška je resna pomanjkljivost pri samozaposlenih v kulturi. V petnajstih letih delovne dobe sam nisem imel niti dneva bolniške. Pa ne zato, ker bi bil najbolj zdrav človek v Sloveniji. Po neki operaciji sem ležal 31 delovnih dni (in delal leže). Če bi se takrat zavzel, bi lahko dobil za en dan povrnjen denar za bolniško. Potem davčne ugodnosti podjetjem za nakup umetnin. Da se malo spodbudi prodaja. Razpise sem že omenil. Tu pa so še odkupi. Sam imam že dogovorjen odkup za nacionalno zbirko, a se že več let odmika, saj višina sredstev za odkupe na Ministrstvu za kulturo ni stalnica. Potem si kak drug resor uspešno pridobi več sredstev in jih za žive umetnike zmanjka. Na odkup (zelo velike) slike, katere kupnina je bolj ali manj enaka eni sami mesečni bruto plači visokega uradnika, čakam že tri leta. 

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Načelno že zdaj poskušam tako delovati. Mogoče bi si vzel več časa in bolj umirjeno razlagal ljudem, ki se jim zdi, da umetnost parazitira na poštenih davkoplačevalcih, zakaj se meni zdi, da ne.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.