Tudi v kulturi ljudi žene želja po prepoznavnosti, vplivu in finančni moči

Anja Radaljac (foto: Maj Pavček)

Na prvo žogo z Anjo Radaljac

Mojca Pišek

Ime in priimek? 

Anja Radaljac.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Prevajalka, kritičarka (gledališče, literatura), občasna kulturna novinarka, pisateljica. 

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan? 

Nekje od devete ure zjutraj do ene ure popoldne prevajam. Nato imam odmor za kosilo med prvo in tretjo uro popoldne. Če dopoldne nisem prevedla prevajalske norme, prevajam še kakšno uro. Nato običajno kakšno uro berem ali pišem kritike (ali druge tekste, ki jih moram napisati na rok). Zatem, okoli pol šeste ure, se posvečam leposlovnemu tekstu, ki ga imam trenutno v delu (trenutno roman in novela). Okoli sedme ure zvečer navadno končam z delom in večere preživim na sprehodih in ob gledanju filmov. Seveda kakšni nepredvideni projekti ta urnik spremenijo.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem? 

Kritike sem začela pisati med študijem, prevajam zadnja tri leta. Pred tem, prav tako med študijem, sem delala tudi kot kulturna novinarka in asistentka dramaturgije oz. dramaturginja. Prav tako v času študija sem delala še v Trubarjevi hiši literature, kjer nisem imela posebnega naziva, sem pa aktivno sodelovala pri pripravi in organizaciji kulturnega programa, ki sem ga tudi soustvarjala z moderiranjem in organizacijo dogodkov (npr. serija Urne zgodbe). Ko mi je potekel status študentke, so me v Trubarjevi hiši literature (oz. Mestni knjižnici Ljubljana) obvestili, da me ne bodo več potrebovali, ker je to, da bi zanje delala preko pogodbe, preveč zapleteno. Kar zadeva pisanje leposlovja: »pisati« sem začela bolj ali manj takoj, ko sem se naučila abecede; spomnim se, da sem si prve zgodbice izmišljala (in jih tudi zapisala in »ilustrirala«), ko sem bila še v vrtcu, nekje pri petih letih. Pravzaprav sem v otroštvu (nekje od enajstega leta dalje) in v najstniških letih pisala precej obsesivno, ob prostih dneh tudi po več ur dnevno. (Iskreno si želim, da bi imela tako čas kot tudi energijo, da bi to enako intenzivno počela tudi danes.) Mislim, da zaradi tega tudi nikoli nisem povsem ozavestila pisanja kot »poklica«, temveč sem to, da pišem, sprejela kot del svoje osebnosti. Da bi »rada izdala knjigo«, sem prvič pomislila nekje pri enajstih letih, da je leposlovje diskurz, preko katerega bi rada komunicirala z družbo in jo, v nekem smislu, tudi dograjevala, pa sem začela načrtno in zavestno razmišljati na začetku študija.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo? 

Potem ko sem ostala brez rednih dohodkov, sem intenzivno razmišljala, kje lahko sploh dobim kakršnokoli delo s svojo izobrazbo (komparativistka). Večinoma uredništva, radii, časopisi, kjer sem spraševala, niso ponujali ničesar rednega, predvsem pa ne česarkoli, od česar bi lahko živela. Imela sem veliko srečo, da sem pri založbi UMco po dveh začetnih prevodih dobila možnost rednega sodelovanja – to je bilo med drugim tudi edino redno delo na področju dela s knjigo, ki sem ga lahko našla, in za večino mojih kolegic_ov je situacija še bolj nejasna in se pogosto slabše »razreši«. Ampak v tem smislu se za poklic prevajalke, ki mu namenjam v bistvu največ časa, nisem odločila, temveč sem ga sprejela, ker sem ugotovila, da je to nekaj, kar znam početi in tudi lahko počnem. Poleg tega me prevajanje, ki je res mirno delo, pri katerem se ne izpostaviš prav zelo, pomirja – kar je vsekakor dodatna prednost. 

Kar zadeva pisanje kritik, sem jih začela pisati, ker sem si dejansko želela delati na področju literature. Pri stari garnituri Airbeletrine so tedaj iskali nove kritičarke_e; to je bila neka vstopna točka. Tedaj sem tudi naivno verjela, da lahko s kritiko dejansko izboljšamo leposlovje, da lahko kritika dialogizira z avtoricami_ji, da lahko dejansko morda spremeni neko stanje zavesti … zato sem to intenzivno počela. In mislim, da se je to dejansko tudi res zgodilo, ampak žal na način, da se je kritik – kritik, kakršne nisem pisala le sama, ampak nas jo je pisalo v tistem času, nekje med letoma 2011 in 2016, kar nekaj kritičark_ov – začela ukinjati, ker je bila prepoznana kot nekonstruktivna. Slovenski literarni prostor ni prostor, ki bi si želel dialogiziranja ali sprememb. Avtoricam_ jem, je všeč, da se lahko v Sloveniji relativno preprosto objavlja (npr. že na Hrvaškem je stanje zelo drugačno), založbam pa, da si zapolnijo program. Kar je seveda razumljivo, na neki način, ampak osebno po nekajletnem intenzivnem spremljanju slovenskega leposlovja mislim, da bi se morda morali soočiti z dejstvom, da je prostor premajhen, da bi lahko producirali toliko naslovov, kot jih produciramo, in imeli ob tem kvalitetno produkcijo. Mislim, da bi bilo na dolgi rok bolje, če bi se programi nekoliko zožali, obenem pa bi se projekti, ki bi ostali, bolje financirali.

In pisanje? Nekaj izjemno fascinantnega najdevam v izmišljanju, v nekakšni špekulativnosti, ki si jo lahko privošči leposlovno besedilo, v izumljanju svetov, ki korelirajo z našim in o njem nekaj sporočajo, ampak skozi literarne postopke, skozi jezik – tudi to. Igra z jezikom mi je izjemno zanimiva, vse se konstruira skozi jezik in v tem smislu se mi zdi, da je literatura čudovito odprt in svoboden prostor. Verjetno zato nimam posebej rada leposlovja, ki predvsem prenaša neke realitete v obliko (literarnega) zapisa – zdi se mi, da to odvzame literaturi ogromno moči. Bistvenega pomena se mi tudi zdi, da je umetnost, vključno z leposlovjem, prostor, ki omogoča izzivanje družbenih norm, stanja zavesti, ter lahko ponuja alternativne svetove in rešitve. V tem smislu je literatura neke vrste družbeni laboratorij. 

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli? 

Prevajanje me predvsem pomirja, prijetno, zelo nestresno delo je, vse teče zelo predvidljivo … v prostoru, ki se mi sicer zdi zelo kaotičen, stresen, živčen, v katerem vidim več problemov kot česarkoli drugega, je to zelo dobrodošlo. Seveda je dober tudi občutek, ko prevedeš nekaj, kar se ti zdi res dobro. Taka knjiga je bila recimo Iznajdba narave (Andrea Wulf), ki je izšla lani. (Literarne) kritike sem vmes nehala pisati (kakšno leto nisem napisala niti ene) ravno zato, ker me ni nič motiviralo. Zdelo se mi je, da je enostavno vseeno, kaj pišem, kako pišem, ker se absolutno nič ne bo spremenilo na boljše, ampak bom zgolj in samo vedno znova nekomu »trn v peti«, kar vodi v osebne diskreditacije, in to je predvsem utrujajoče in izčrpavajoče, kakšnega »višjega smisla« pa v tem početju v tem okolju nisem več videla. Zdaj spet pišem tudi kritike leposlovnih del – malo iz čistega veselja branja in komentiranja knjig (ki ga pa res ne vidim več zavezujoče), malo pa tudi zato, ker pripravljam obsežnejši kulturno-novinarski projekt, ki zahteva veliko branja (branje vseh slovenskih romanov, ki so z letnico 2018 izšli pri vidnih slovenskih založbah) in se mi zdi tudi s praktičnega vidika škoda, da nekaj preberem in potem ničesar ne napišem, če že ravno imam priložnost. Kar se tiče pisanja, je to preprosto nekaj, kar me priteguje in fascinira bolj kot karkoli drugega, kar sem kdaj počela. 

S katerimi problemi se srečujete pri delu? 

Največji problem je bila dolgo zlasti negotovost, odsotnost socialne varnosti. Trenutno se kar precej zanašam na možnost rednega prevajanja, ampak seveda za to nisem podpisala nobene pogodbe, nikjer nisem uradno zaposlena. Če pogledam lanskoletne dohodke mi, če ne bi imela plačanih prispevkov, ne bi uspelo priti skozi mesec. To je gotovo največji problem. Drugi problem je apatija, ki se me je, čisto iskreno, polotila v tem prostoru. Kot sem zapisala: ne vidim načina, da se dosežejo spremembe, ker stanje, kakršno je, večini akterk_jev v bistvu ustreza. Trenutno slovenski kritiški prostor bolj ali manj propada. Če so (domače) knjige še pred petimi leti dobile v povprečju vsaj tri kritike ali več, zdaj mnoge sploh niso pokrite. Da ne govorim o tem, da je pojavnost kritik, ki spominjajo na promocijske zapise, trenutno precej visoka. Takšna besedila nimajo po mojem mnenju nobene funkcije, razen promocijskega dela za založbo, ki kritičark_jev za to ne plačuje. Kritičarke_ki od svojega dela ne morejo živeti, ampak pogosto izberejo opravljanje dela, ki bi ga v resnici morala izvajati PR služba založbe. (Ki je vse večje slovenske založbe niti nimajo, kar je nov problem.) Pri pisanju je največji problem ta, da je onemogočeno, da bi poklici, kot sta kritik_čarka ali pisatelj_ica, dejansko doživeli neko polno profesionalizacijo, saj so vselej potisnjeni na rob nečesa obstranskega, nečesa, kar ne more biti v fokusu zanimanja posameznice_ka, ker to večinoma preprosto ni izvedljivo. Osebno mi za pisanje ostaja veliko manj časa, kot bi si ga želela. 

Kje vidite rešitve zanje? 

Uh. Rešitve bi morale biti sistemske – tako ali drugače, ampak znova: ne verjamem, da za to dejansko obstaja interes. Glede prevajanja se mi zdi recimo problematično, da je edina oblika dela mogoča preko posamičnih pogodb, brez zaposlitve, brez socialne varnosti – podobno kot za številne druge poklice (tako v kulturi kot drugje). Zdi se mi, da polje literature tu posebej »pade skozi«, podobno kot polje vizualnih umetnosti. Glasbenice_ki, igralke_ci, ampak, gledano širše, kulturne_i novinarke_i, urednice_ki, lektorice_ji ipd., imajo, vsaj uradno (kar trenutno sicer ne pomeni nujno prav veliko), možnost rednih zaposlitev – zakaj prevajalke_ci te možnosti nimamo? Še tolikanj hujše se mi zdi v primeru poklicev, kot sta prav kritik_čarka in pisatelj_ica, pri katerih niti z rednim delom preko pogodb, kot rečeno, ne moremo priti do polne profesionalizacije. Kje je rešitev za to stanje? Verjetno je odvisno od dejavnikov, ki to stanje povzročajo. Deloma je to gotovo vprašanje razporejanja denarja znotraj kulturnega sektorja; gledališki prostor je denimo izjemno dobro financiran in tam dejansko poznamo popolno profesionalizacijo zaposlenih, prav tako tudi finančno varnost (vsaj igralk_cev in dramaturgov_inj). Deloma pa gre seveda za strukturna mesta, ki jih neko področje – in ljudje, ki se v njem udejstvujejo – zavzema. Zanimanje za literaturo je načeloma majhno, posvečene ji je malo medijske pozornosti (vedno manj) in v tem smislu obstaja nekje na družbenem robu; kar obstaja na robu, težko doseže polno profesionalizacijo. 

Česa se pri svojem delu bojite? 

Bojim se, da svojega dela ne bom več mogla opravljati, ker ne bo nikomur več potrebno in ne bo zaželeno. Bojim se tudi, da s svojim delom – tudi s pisanjem – ne bom mogla ničesar spremeniti; kakor sem ugotavljala na primeru literarne kritike, ugotavljam tudi na primeru leposlovja; stališča, ideje in besedila, ki izzivajo normativ, so trenutno zelo hitro izločene. Zdi se mi nezdravo, da ne zahajamo več v argumentirana dopisovanja in debate, kot se je to dejansko počelo v preteklosti – občutek imam, da se kritičnost trenutno zelo zlahka odpravlja – kar je v splošni »postfaktičnosti« seveda pričakovati. Le čemu naj služi argumentirana kritika v časoprostoru, kjer je bolj od argumentacije pomembno čim glasneje kričati – in s pravega mesta/pravega kroga? Bojim se apatije in nemoči ter izčrpanosti, ki so posledica trenutnih družbenih razmer in vztrajnih sistemskih težav in zagat (kot je denimo razporejanje sredstev). 

Kdo so za vas kulturniki? 

Polje kulture vidim zelo široko – kulturnice_ki so po mojem mnenju osebe, ki sodelujejo v umetniških procesih drugih oseb (nimajo v teh procesih kreativne vloge, npr. lektorice_ji v gledališču), ki komentirajo, kritizirajo ali drugače nagovarjajo umetniško produkcijo, pa tudi ljudje, ki se ukvarjajo s pripravo t.i. popularne kulture, npr. razvedrilnih oddaj, pogovornih oddaj, kulturni_e novinarji_ke ipd., skratka vsi_e, ki pripravljajo in/ali se posredno poklicno ukvarjajo s kulturnimi vsebinami. 

Kdo so za vas umetniki? 

Umetnice_ki so osebe, ki ustvarjajo izvirna umetniška dela na kateremkoli umetniškem področju. 

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete? 

Izvzemši umetniško produkcijo – gledališče, filmske projekcije – se najraje udeležujem diskusij o literaturi. 

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost? 

Kultura je povezovalno sredstvo, ki ustvarja povezave med ljudmi, jih združi ob nečem, kar jih priteguje, zato se mi zdi kultura pomemben gradnik skupnosti. Umetnost družbo izziva in pomeni prostor izumljanja novih prostorov, kontekstov in kreativnosti. Mislim, da umetnost potrebujemo za odpiranje diskurzivnih polj, za lucidne vpoglede v družbo, inovacije in družbene spremembe. 

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo? 

Osebno bi uvedla ministrstvo za umetniške prakse, ker se mi zdi slednje mnogo pomembnejše podpirati. Razumljivo je tudi, da umetnost, kakor jo sama razumem, ne more preživeti na trgu, ker bi naj delovala mimo njega in tako ali drugače vzpostavljala nove kontekste in uvide, ki ne morejo biti množično podprti, zlasti ne morejo biti množično podprti vnaprej. Kultura kot sredstvo povezovanja je pogosto tudi zelo splošno podprta in jo je mogoče financirati tudi na druge načine – zlasti bi se zdelo smiselno, da bi ministrstvo tu podpiralo povezovalne prakse z dodano vrednostjo, ki vendarle vsaj nekoliko segajo k umetniškemu. Trenutno ministrstvo financira tudi institucije in programe, ki so daleč od tega, da bi jih bilo smiselno podpirati z državnimi sredstvi oziroma bi jih bilo mogoče ali bolje financirati drugače. Ministrstvo za kulturo je še vedno v nekem smislu posrednik med interesi davkoplačevalk_cev (ki financirajo »kulturo«) in kulturnic_kov in/ali umetnic_kov. Gre za neke vrste dvojno zanko: trdno verjamem, da potrebujemo umetnost kot transformacijsko in inovacijsko silo, a po drugi strani tisti, ki jo financirajo, v veliki meri tovrstne transformacije in/ali inovacije na družbeni ravni ne želijo. V tem smislu demokracija nekako zataji – potrebovali bi ministrstvo, ki bi dejansko ščitilo interese umetnosti kot družbeno koristne panoge, ampak bi verjetno moralo presojati mimo splošne presoje/predstav. 

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika? 

Osebno ne verjamem v »idealno« to ali ono – ministrica_er za kulturo in kulturna politika sta odvisna od danih družbenih razmer; ne verjamem, da je v skladu z demokracijo (seveda se lahko pogovarjamo tudi o tem, ali bi lahko imeli primernejši politični sistem) smiselno, da bi s pozicije umetnice in/ali kulturnice govorila o tem, kako bi v »idealni« družbi »idealno« uredili kulturno politiko. Trenutno se mi zdi predvsem pomembno, da bi se v Sloveniji kulturna politika – kot marsikatero polje znotraj kulture in tudi umetnosti, kot rečeno – profesionalizirala. Dobro bi bilo iti v smeri večje zaščite umetnosti znotraj kulture in večje enakopravnosti med različnimi državno podprtimi polji. 

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema? 

Podobno kot zgoraj: v »idealno« ne verjamem. Trenutno bi bilo dobro zagotoviti enakopravnost med različnimi umetniškimi polji. Sicer mislim, da je to bolj vprašanje družbenega dogajanja – vsekakor tudi dogajanja znotraj samih umetniških polj – kot pa konkretno politično vprašanje. Z nekaj več konkretizacije: težavo vidim denimo pri podeljevanju statusa kulturnika: plačevanje socialnih prispevkov ravno pisateljice_i težko prejmejo/mo, četudi je naš položaj izjemno ranljiv. Težavo vidim recimo tudi v tem, kako se ocenjuje kvaliteta del – štejejo objave v medijih, ki jih je trenutno vse manj in številni kvalitetni naslovi sploh niso več kritiško pokriti, in/ali nagrade, katerih podeljevanje se je večkrat problematiziralo (recimo ob Jenkovi nagradi, ko je predsednik DSP Ivo Svetina izjavil, da pride v poštev/pretres tako ali tako le cca 25 knjig, od katerih lahko žirantke_ji preberejo le 5-7 naslovov, ali pa nagradah za prozna dela in esejistiko, katerih statistika kaže na izrazito seksistično podeljevanje nagrad, tudi v zadnjih letih, ko smo pri kresniku, denimo, imeli predvsem močne romane pisateljic, ki pa za svoje delo niso prejele nagrade). Ne zdi se, da so medijska prepoznavnost, kritiška sprejetost in nagrajenost del kriteriji, ki podajajo neodvisno sliko o kvaliteti del. Seveda je treba upoštevati, da ista merila veljajo tudi za podeljevanje štipendij: pogosto gredo finančna sredstva, nagrada in družbena prepoznavnost v ozko družbeno skupino srednjeletnih in starejših moških ustvarjalcev, ki pišejo sredinsko, idejno meščansko orientirano literaturo. (Seveda obstajajo izjeme pri podeljevanju – nikjer ne piše, da ni kdaj tudi besedilo prav takega družbenega predstavnika najboljše v nekem izboru in/ali da ni nobena nagrada nikoli podeljena pravično.) Reforma kulturnega sistema, ki bi se mi zdela smiselna, bi vsekakor morala upoštevati realije trga in medijskega prostora, kakršne so denimo te, ki jih navajam, in delovati v večji neodvisnosti od njega.

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki? 

Menim, da gre za spor, ki ni drugačen od sorodnih konfliktov na drugih področjih; ministrstvo je osrednji financer kulturnega polja, kulturno polje preprosto želi več denarja. Prepogosto se debate vrtijo okoli višine odmerjenih sredstev, premalo se ukvarjamo z vsebinami programov in vlogo umetnosti v družbi. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno? 

Delo ministrstva je od vlade do vlade nekoliko različno, primeri, ko se kulturnice_ki pritožujejo, so različni, zato ne bi generalizirala. Zahtevki po »več denarja« se mi zdijo nereflektirani in sama ocenjujem, da je težava zlasti v razporejanju sredstev, tudi znotraj polj – že na področju literature so sredstva vsekakor razdeljena tako, da nekaj založb vzdržuje primat na svojem področju. Kulturno in/ali umetniško polje ne delujeta drugače od drugih: tudi tu ljudi žene želja po prepoznavnosti, vplivu v prostoru, finančni moči ipd., za dosego tovrstnih ciljev pa se pogosto poslužujejo nekaterih problematičnih metod in načinov delovanja, kot jih poznamo z drugih področij, npr. korupcije, izločevanja, sodelovanja na podlagi osebnih interesov, prevar, nelegitimnega delovanja ipd. Mislim, da umetniškega/kulturnega polja ne moremo dojemati kot posebnega polja s posebnimi, lucidnimi, dobromislečimi, naprednimi … ljudmi, ki bi rade_i delovale_i le dobro, pravično in klicale_i k več svobode in pravičnosti. To je družbeno polje kot vsa druga in ljudje, ki v njem sodelujejo, prav tako delujejo na različne načine in z različnimi interesi. Nekatere druge pritožbe – npr. spremembe pri statusu kulturnice_ka – seveda vidim kot smiselne in nujno potrebne, ker je treba med financerjem in izvajalcem seveda vedno stremeti k temu, da se ohranjajo delovni pogoji takšni, da je mogoče v njih delovati dobro in na profesionalni ravni. To trenutno absolutno ni možno na vseh umetniških področjih in nekateri izmed razlogov za to so seveda tudi stvar konkretnih odločitev ministrstva. Na teh točkah se mi zdi nujno podajati argumentirano kritiko in iskati ustrezne rešitve. Ampak spet: ne brez samokritike.

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Gotovo bi se najprej ukvarjala z vprašanjem notranje razporeditve finančnih sredstev – trenutno so področja med seboj povsem neuravnovešeno financirana, kar pomeni, da nekatera področja sploh ne morejo zares profesionalno delovati, medtem ko se na drugih – na primer v gledališču – pogosto financira tudi projekte, ki so povsem komercialni in nimajo nobene dodane vrednosti, ki bi jo bilo smiselno zaščititi z državnimi financami. 

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi? 

Živela bi od pisanja leposlovja, ker bi bili honorarji – podobno kot režiserski honorarji v gledališču – dovolj visoki, da bi bilo to mogoče.

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

  • Konfliktov bi bilo manj, če bi ministrstvo promptno odgovarjalo

    Mojca Pišek

    Pri delu me motivira, da področju knjige pomagamo preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

  • Za vse probleme in rešitve vemo že od 90-ih

    Mojca Pišek

    Sama sem razočarana nad slovenskimi kulturniki, saj menim, da prevečkrat neutemeljeno in vse povprek kritizirajo ministrstvo. Vsak namreč vidi le sebe in svoje pridobljene ugodnosti in pravice, ne zanima pa jih, kaj bi bilo dobro za kulturo kot celoto.