Konflikti so slab piar kulture

Nataša Bučar (foto: Urška Boljkovac)

Na prvo žogo z Natašo Bučar

Mojca Pišek

Ime in priimek? 

Nataša Bučar.

Poklic, ki ga opravljate, oziroma delovno mesto? 

Direktorica Slovenskega filmskega centra, javne agencije.

Kako je videti vaše delo na povprečen delovni dan?

Velik del mojega delovnega dneva je namenjen komunikaciji. V prvi meri s sodelavci, seveda pa tudi z ustvarjalci in akterji na področju filma. Zelo pogosto se moj delovni dan konča z enim od večernih filmskih dogodkov, pa naj bo to premiera ali strokovno srečanje slovenskih ustvarjalcev.

Od kdaj opravljate to delo in kaj ste delali pred tem? 

Vrsto let sem vodila filmske (Liffe, FDF, filmska distribucija …) in tudi nekatere gledališko-plesne projekte v Cankarjevem domu, nekaj let sem bila pomočnica direktorja Filmskega sklada, delala sem v službi za odnose z javnostmi Lutkovnega gledališča Ljubljana, krajši čas sem na Ministrstvu za kulturo vodila Direktorat za medije, tik pred nastopom sedanje funkcije pa sem delala v marketingu Mestnega kina Kinodvor.

Zakaj ste se odločili za ta poklic oziroma službo?

Ker imam rada film in kulturo nasploh, ker uživam v sodelovanju z najbolj kreativnimi in kritičnimi predstavniki naše družbe in tudi zato, ker verjamem, da lahko vzpostavljam most med področjem filma in filmarji ter državo in njeno birokracijo.

Kaj vas pri vašem delu motivira in veseli?

Stik z ustvarjalnimi ljudmi.

S katerimi problemi se srečujete pri delu?

Največji problem predstavlja pomanjkanje sredstev za področje filma.

Kje vidite rešitve zanje?

V manjših državah je zaradi majhnosti trga financiranje filma kot produkcijsko najzahtevnejše kulturne vsebine odvisno od proračunskih sredstev. Rešitev vidim izključno v tem, da država prepozna pomen filma ter zanj odmeri vsaj enajst milijonov evrov, kot je za razvoj kakovostne in raznolike filmske in AV produkcije na letni ravni predvideval NPK 2014–2017.

Česa se pri svojem delu bojite?

Edina bojazen, s katero se pred vsakim začetkom proračunskega leta soočam, je, da se bodo sredstva, namenjena filmu, še zmanjšala, kar bi že tako dramatično podhranjeno financiranje filma resno ogrozilo.

Kdo so za vas kulturniki?

Posamezniki, ki delajo širše na področju kulture. 

Kdo so za vas umetniki?

Ustvarjalci kulturnih vsebin.

Katerih kulturnih dogodkov se najraje udeležujete?

Predvsem filmskih, pa tudi dogodkov sodobnega gledališča, sodobnega plesa in posameznih koncertov.

Zakaj mislite, da potrebujemo kulturo? Zakaj mislite, da potrebujemo umetnost?

Kultura je naša identiteta. Brez kulture in umetnosti ne moremo govoriti o razviti družbi. Nujno jo potrebujemo tudi kot zrcalo družbe, v kateri živimo.

Zakaj mislite, da potrebujemo ministrstvo za kulturo?

Področje filma je sistemsko ločeno od Ministrstva za kulturo že od leta 1995, zato film potrebuje ministrstvo v nekoliko manjši meri kot druga področja kulture. Ministrstvo za kulturo potrebujemo predvsem kot svojega ambasadorja in zagovornika znotraj Vlade RS ter kot tistega akterja, ki  povezuje kulturo z drugimi sektorji države, predvsem z gospodarstvom, saj kultura prinaša številne gospodarske priložnosti.

Kakšen bi bil idealen minister za kulturo in kakšna bi bila idealna kulturna politika?

Odločen vizionar, ki razume kulturo kot ključno tkivo naše družbe, ki zna prisluhniti ustvarjalcem na področju kulture in v sebi nosi moč, s katero lahko pomembno zagovarja interese kulturnega resorja znotraj vlade. 

Kakšna bi bila idealna reforma kulturnega sistema?

Predvsem se mi zdi ključnega pomena, da reforme znotraj kulturnega sistema nastajajo v tesnem dialogu z ustvarjalci in drugimi akterji na področju kulture. 

Kako doživljate pogoste konflikte med ministrstvom za kulturo in kulturniki?

Konflikti, ki glasno odmevajo v slovenskem prostoru, delajo slabo uslugo predvsem na področju odnosa javnosti do slovenske kulture in kulturnih vsebin nasploh. 

Menite, da se kulturniki preveč pritožujejo nad delom ministrstva za kulturo in stanjem v kulturi na splošno?

Kulturniki opozarjajo na slabe ustvarjalne pogoje, v katerih delajo, saj so se v letih gospodarske krize drastično poslabšali. Na področju filma so se pogoji za ustvarjanje poslabšali predvsem v finančnem smislu, saj Slovenija po denarju, ki ga namenja filmu, sodi v samo dno regije. 

Če bi imeli možnost izvesti kulturno reformo, katera bi bila prva sprememba, ki bi jo uvedli?

Predlagala bi spremembo ureditve na področju filma in sicer v smeri oblikovanja Filmskega inštituta po vzoru tovrstnih inštitucij v tujini. 

Kaj bi spremenili pri svojem delu ali načinu delovanja, če bi s spremembo lahko izboljšali razmere v kulturi?

Več poudarka in bistveno več sredstev bi namenila področju razvoja scenarijev in razvoja filmskih projektov, kar bi okrepilo ustvarjalnost in generiralo več podpore filmski kreativnosti in ustvarjalcem. Pisci scenarijev in drugi avtorji bi tako lahko ustvarjali bolj stabilno in svobodno. 

O avtorju. Mojca Pišek (1985). Kup idej, kako spremeniti svet na bolje. Čemu ne začeti s slovensko literaturo.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.