Naj kritik tudi o(b)stane?!

(O /mladi/ kritiki in gerontofobiji kritikov)

Petra Koršič

Če neke zimske noči popotnik … drsi v preteklost …

 

Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim tudi o identifikacijskem bralcu, ki mu je branje v slast in se z vsebino identificira ter se loči od strokovnega, ki se čtiva loti drugače. Kako že, ne bi na tem mestu. Za domačo nalogo nam je bilo naročeno, da preberemo Strukturalno poetiko. Do kdaj, ni bilo rečeno. Prvo književno besedilo, ki smo ga morali prebrati in o katerem smo v šoli govorili, je bil Ep o Gilgamešu. Stari smo bili petnajst let.

Proti koncu študija smo ugotavljali, da je ravno gimnazijski čas obdobje visokih kognitivnih sposobnosti, da pa sta vseeno učni načrt in porazdelitev šolskega čtiva neprimerna. Kako nezreli smo bili za Božansko komedijo pri petnajstih! Pa zrelost niti ni bistvena, premalo izkušenj smo imeli. A ni bilo vrženo v črno luknjo, morda je šlo v veter, morda se je v koga usedel mali drobec. Morda se je komu odprl prostor in razširjeni pogled je videl drugačno obzorje. Še bolj intenzivno sem o tem premišljevala med hospitacijami in seveda ob izbiri snovi, ki naj bi jo gimnazijcem izpitno predavala.

Pri izobraževanjih o kritiki oziroma nekaj srečanjih z uveljavljenimi pisci se je občasno izpostavljalo čar mladega kritika. Ne le pesnika, tudi kritika se slavi mladega. Mladi – drzni – kritični. Nekako tako. Tudi z nagrado, ki naj bi ga spodbudila. Kompetentnost se predpostavlja z izobrazbo, razgledanostjo, sposobnostjo briljantnega besednega izražanja. Kako bi že rekel Heraklit? Da načitanost še ne zagotovi uvida, ker vse teče? Wallce Stevens pravi, da je izkušnja, vsaj ko gre za pesnika kakršnega koli obsega, dosti obširnejša od resničnosti. V Variacijah na poletni dan zapiše: »Mraz je biti večno mlad, / priti do tragičnih obrežij in pluti, / v safirjih, okoli skal, pobeljenih od sonca, / biti, za starce, čas njihovega časa.«

Vsaka generacija ima tudi svoje kritike. In kritiki morda res najbolje obvladajo svojo generacijo, o njej najlažje pišejo, prisluhnejo vsem glasovom in govoricam, da postane delo domačno, ob tem pa še prepoznajo (svoj?) »kod«. Prepoznati kod najbrž pomeni razumeti, ne nujno še dojeti.

Živo imam pred seboj enega od mnogih pogovorov s kolegom, uglednim kritikom, ki z dušo in telesom in izbranimi besedami, ki smelo izrišejo zapleteno stavčno strukturo, razlaga o nekem književnem delu, največkrat s poudarkom na posameznih verzih, ki so zanj izstopajoči. In pravi … berem, berem, ampak glej ta verz, ta me je res zadel – in ga citira. Kaj drugega to pomeni kot identifikacijo. Nekdo je napisal nekaj, kar želim sam povedati, a ne vem, kako, ne znam … ne znam tako dobro. Koliko dobrih verzov je že napisanih, ki čakajo na bralca … Če ponovimo za pesnikom: da postane knjiga. Torej nas prevzame nekaj »skupaj zloženega«, kar se nas dotakne, poboža nekaj v nas.

Spet: Naučili so nas, da je identifikacijsko branje prva stopnja branja in ostane pri laičnih bralcih. Strokovnjaki s področja književnosti naj bi to stopnjo prešli. A kaj dela kritik, ko ga nekaj premakne? Vzpostavi vez, besedilo ga nagovori, prevzame, torej se vzpostavi identifikacijska vez. Nekateri mladi kritiki ponavljajo za nekaterimi malo manj mladimi kritiki, da je pri kritiki pomembno, da bralec kritike izve, če je kritiku/pišočemu obravnavano delo »všeč«. Četudi le pri nekaterih, mi je žal, da se sporočanje zreducira na »všečkanje«. Naj na tem mestu izpišem svoje mnenje, da je všeč ali ne všeč za kritiko premalo. V rubrikah/medijih, kjer je jasno določeno, da se kritika podaja v trilestvičnih kategorijah, je nekaj drugega. Ko govorimo o literarni kritiki, govorimo o kritiškem besedilu daljšega obsega. Vzemimo na primer delo, ki je stilistično dobro napisano, vendar je »zateženo«, to pomeni resnobno, zahtevnih/večnih/esencialnih tem se loteva brez humorja, ironije, slikovitih primerov … ne vem, če mi je tako delo všeč, ne vem, če bi sama uporabila ta izraz, a je dobro, dobro napisano. Na primer Brezusodnost Imreta Kertesza. Kakor tudi … idejno dobro zasnovana dela morda niso enako dobro tehnicistično/stilistično izpeljana. To zanima kritika.

Da ne bi rekli, da branim zrelost in odvzemam mladim kritikom kompetenco zaradi umanjkanja izkušenj. Zdravnik zdravi, uspešno, ne da bi bil sam bolan. Podobno je pri kritiku. On je lahko empatičen (kakor avtor), a pomembno je, ali je le načelen in piše s pisalom, ali piše duh iz duše. Občutek imam, da prepričljivost nastane/se razgali v slogu.

»Poezija je najbolj cenjena na / dvoru, ker poganja tlako.« (Tomaž Šalamun)

 

Naplavljajo drobci lanske ponovoletne večerje z LUD-om Literatura. Kolega, ki organizira mednarodna gostovanja, spodbudi debato o feminizmu. Med drugim slišim drobec, ki zaskeli: Ob nastopih v tujini jih gostitelji opozarjajo: ali pri vas ni žensk književnic? Tako so selektorji/organizatorji primorani zadostiti klicu iz tujine in tja pripeljati še katero od predstavnic ž-spola, kot zajamčenje, da v Sloveniji tudi ženske pišejo. Kot ekskluzivo se še vedno dojema ustvarjalke književnosti, čeprav so že nekaj časa v Sloveniji pesnice zelo močne ustvarjalke in vse bolj neomajne. Smo še vedno sužnji zacementiranemu kalupu, kamor ne gre vse ali kamor se iz navidezne demokratičnosti (zbujanja vtisa več glasov, tudi glasu drugega) pridoda še kakšno ime, delo. Tako tudi pri nominacijah, po nagradah pa sežejo praviloma še vedno predvidljiva dela. Na področju kritike, ki je do pred kratkih veljalo za deficitarno, deluje mnogo oseb ženskega spola, tudi pregled seznama Stritarjevih nagrajencev je prej ko ne svetla izjema pri nagrajevanju na področju umetnosti. Je tudi to dejstvo prililo na ogenj, ki gori in ki osvetljuje slovensko pesniško prizorišče, na katerem že leta opažamo, da so (mlade) pesnice močnejše od moških kolegov? Koga skrbi feminizacija pesništva in literarne kritike in zakaj, niti nista vprašanji, na kateri bi bilo odgovoriti na tem mestu.

Če je življenje boljši del literature, se za hip spet zatecimo od dejanskega življenja v metaforo. Blaž Lukan v Duhovih polisa s kritiško ostjo zapiše: »Mlado telo je najbližje bogu, pravijo, / zato se lahko združi z njim. […] Brez strehe nad glavo so nebogljeni, / ne znajo si postaviti šotora, niti bivaka, / od mraza so pretreseni in strah jih je grmenja. […] A lastijo si duha, / duha po gnitju.« Če si dovolim te verze svobodno potegniti na polje literarne kritike, dobim grotesken povzetek vsemogočnosti vladajoče maksime centra moči, ki se večno obnavlja prav s tem, ko stavi na mladost in jo poveličuje, slavi. Čeprav v javnih pogovorih s književniki nemalokdaj slišim, da jim je najbližje književnost generacije, tudi cikel literarnih večerov Kritika do nacga, Prevod na oknu in Zaodrje na odru (v okviru Literature v živo, LUD Literatura), na katerih svoje izbore antologijskih pesmi predstavljajo pesniški kritiki, prevajalci in uredniki, potrjuje, da »sebe v času« še najbolje razumemo, da nam najbolj pride do živega. Prav primer prvenca Veronike Dintinjana Rumeno gori grm forzicij potrjuje, kako to ne drži. Res dobro knjigo so na pot pospremile trasirajoče besede Uroša Zupana, kasneje je prejela tudi nagrado za najboljši prvenec leta, a kritik, ki jih je dobila, niso spisali njeni generacijski kolegi. Zrelo pesniško govorico so pod drobnogled vzeli zreli kritiki. Je njena poezija prezrela za generacijske kolege? Mar zato, ker je Dintinjana izdala relativno pozno in ima poleg pesniškega še drug poklic? Morda zato, ker tedaj Mlade rime še niso bile tako razvejane in ni imela svojega kroga? Niti ni pomembno. Pomembno je nekaj drugega. Da bi na Slovenskem že začeli dopuščati preteklost, da bi dovoljevali videti popkovino, ko se ne bi obnašali, kot da smo prišleki, ki smo zavzeli prostor in čas in smo vsemogočni. Česar ne poznamo, tako se obnašamo, ne obstaja, ne samo za nas – ne obstaja in basta. Na podelitvi Stritarjeve je pred leti Vladimir Gajšek nagrajenca povprašal po Mitji Mejaku. Pa nisem ravno prepričana, da smo vsi maloštevilni zbrani vedeli, za koga gre. Kakor koli, čas, v katerem živimo, res zapoveduje večno mladost, kako pa je z njo, ve Dorian Gray.

»Kolo, ki se obrača, se vrača in vrača, po suhem, slanem obrežju.«

 

Res je, da so mnogi kritiki kritiki samo, ko so mladi. Ni pa vedno tako. Nekaj redkih vodi ta posel s polnim delovnikom, nekateri morda vztrajajo vsaj na polovičnem. Ne le Jasna Vombek (uvodnik, december 2013), tudi ožji del upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov je že lani podalo predlog v premislek, da društvo ne bi bilo tako samozatiralsko in bi ustanovilo še (zasluž/e/no) nagrado za kritike (kjer bi se med kandidati za vztrajnost upravičeno znašel Matej Bogataj in še kdo drug). Na splošno pri nas delujemo razdruževalno, ne pa povezovalno; če nagrado potrebujemo, si jo pač naredimo, če si želimo literarnih čajank, jih ne obiščemo, ampak ustanovimo svojo itd. Zato se ne poznamo, zato se ne priznavamo. In roko na srce – prestolnica se obnaša monopolistično in ošabno. Majhni smo, delamo pa se zanikrne.

Precej edinstven pojav medgeneracijskega dopuščanja, druženja in spodbujanja goji srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, festival Pranger, ki je lani praznoval 10. rojstni dan. Ko se je po prvih nekaj letih izčrpal s tedaj najopaznejšimi in renomiranimi kritiki, ni podlegel kolobarjenju … Razvejal je tipalke in si drznil definicijo kritika postaviti pod vprašaj. Med vabljenimi kritiki selektorji zadnjih let so bili premišljevalci o poeziji, nekateri so se javno na začetku debate deklarirali za nekritike. Prav zato morda, torej zaradi samopremisleka in samokritike, je simbolično zagrmelo in so se razprla tla. Dve plati istega kovanca. Kakor vzameš. Zev je nekaterim govorila, konec je, kdo pa so to za eni kritiki?, drugim pa predstavlja edino avtonomno cono in štiridnevni letni azil, kjer se zares govori o pesmih, o zbirkah, o verzih, o poeziji. In se, tudi zaradi pahljače različnih pogledov na poezijo, ustvarjajo (anti)magnetizmi. Festival se je s Kozjanskega zasidral v Rogaški Slatini, in če že ni povsem zraščen z lokalno okolico, doprinese pa gotovo k temu, da vključuje poleg drugih tudi na štajerskem koncu delujoče premišljevalce o poeziji in posledično, čeprav ni nujno, je pa bolj verjetno (ko že omenjam zgoraj naše slabo poznavanje neljubljanskih pesnikov in pesnic), literate. K dinamiki prispeva tudi generacijsko neomejevanje selektorjev. Z leti, tako se kaže, Pranger postavlja na pranger vse, ne le pesnike. Tudi kritike, pred dvema letoma moderatorje. Kot zvesta (razen prvo leto) spremljevalka festivala se sprašujem, kdaj bo na pranger postavil še obiskovalce. Najbrž bi organizatorji znali povedati, da so vsi dobrodošli, sama pa bi nujno dodala »s kulturnimi, spoštljivimi in umestnimi intervencijami«.

Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste.

 

Mira Mihelič je za Sodobnost leta 1979 zapisala: »Pri nas pa je dostikrat tako, da so kritiki slepi za napake svojih prijateljev, delo vseh drugih pa odklanjajo; imamo tudi kritike, ki kratko malo odklanjajo vse po načelu: Če vse okoli sebe pokosim, ostanem edino jaz velik.« Medtem ko se nekateri sprašujemo o zmožnosti kritike, o sposobnosti prenikanja v literarna besedila, o preseganju vatlov, s katerimi izmeriš literarno umetnino ali pa obrtniški izdelek – kakor je to hudomušno kritično v pesmi Ocenjevalci upesnil Dane Zajc, ki je leta 1979 za isto številko Sodobnosti zapisal: »Besede ocenjevalcev in kritikov so kot ose, ki se prilepijo na jabolko in ga preluknjajo. Ga skrijejo očem, ga naredijo neužitnega, ga skisajo, ga segnijejo.« –, drugi popolnoma mirno zamahnejo z roko in mnoga priznana literarna dela v javnem govoru označijo za »slaboumno« književnost, in to brez pojasnila, ali pa ocenjujejo festival, obiščejo pa ga dve devetini, pavšalno vrednotijo literarni večer, a ne argumentirajo itd. Če je to kritika, že zna biti, da je, saj se imajo za kritike, kot kritike jih tudi drugi priznavajo, potem (mladi) literarni kritiki manjkajo ure kulturnega dialoga in poglabljanja vase, da bi se ošabnost vsaj malo omilila.

Da bi rasli kot veliko in razvejano drevo: da bi iztegovali svoje veje ne le v višino in čez široko obzorje, temveč da bi vse bolj rasli tudi navzdol, h koreninam in na zemlji. V naši kulturi pogrešam spoštovanje. Ne pogrešam drznosti, ki jo mlademu kritiku vedno zaželeno pripišejo, ne pogrešam izdelanih pavšalnih mnenj, repetitivnih označb, besed, ki jih govorijo različna usta, a misli ena glava, ne pogrešam shematizacij in izmer – pogrešam argumente, predvsem pa pogrešam zgodbe! – kaj se ti je zgodilo tam spodaj, kritik, ko si proniknil ali pa preprosto stopil skozi priprta vrata v literarno besedilo. Pogrešam živo govorico, skromno v svoji majhnosti. In to, žal, tudi na prej pohvaljenem Prangerju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Stojala za prah pravi:

    Ob vsem tem lepršavem nakladaštvu imam nekaj vprašanj:

    – kako razumete/definirate literarno kritiko / katere so vaše literarno-teoretske reference/kaj si mislite o študiju primerjalne književnosti oz. o komparativistiki kot znanosti/kakšna so vaša epistemološka izhodišča pri obravnavanju literarnega dela?

    Brez odgovora na to vprašanje je vsako hvaljenje pesnikov, kritikov, mladosti, vsakršno govoričenje o generacijah in kulturnem dialogu odveč, vsi argumenti potegnjeni iz zraka ali riti in v praksi vse debate opletanje s praznimi presežniki, ker je vse to aribitrarno, tako tudi vaše mnenje o tem, kaj naj bi bile “kulturne, umestne in spoštljive” intervencije.

    Vem, da bo morebiten odgovor nezadosten, saj nezadostnost odgovorov šele omogoča nakladancije kot je zgornje (in skoraj ves slovenski literarni prostor je samo nakladancije, resni ljudje pa se večinoma izselijo ali pa se v ta prostor nočejo vpeti).

    “Dušo in iz duše”, “z dušo in telesom”, “živa govorica”, “skromnost v majhnosti”, “poglabljanja vase”, ob takih sintagmah se praktično naježim. A nismo ravnokar prešli iz stoletja, ki je zastavilo neke spoštovanja vredne antihumanistične koordinate na tem ali onem filozofskem ali teoretskem področju? To vehementno obnašanje literarne srenje v naši plemenski skupnosti kot da so neka velika buržoazija iz 19. stoletja s svojimi kanapejčki in jezikanjem, se mi zdi naravnost smešno.

    In v takem okolju nobenega skupnega izhodišča ne more biti, nobene debate, recimo, če zdajle izjavim, recimo, da je Uroš Zupan povprečen pesnik, Matej Bogataj in Goran Dekleva pa dolgočasna besedomrsca.

  • Stojala za prah pravi:

    Da ne bo tako čudno izpadlo.

    Ko rečem “nakladancija”, to zame ni vrednostna sodba, ampak ciljam predvsem na pomanjkanje jasno razberljivih kriterijev, ki bi se lahko izkazali tudi v obravnavi posameznih primerov kritike, ki se zdijo avtorici problematični.

    Ker čeprav zgornji tekst po mojem do neke mere uspešno odpre neko problematiko in vzpostavi zanimivo kritiko, se po mojem nič ne transformativnega odvije tudi če zgolj pogrešimo argumente ali zahtevamo od kritika, da poda svojo zgodbo, še vedno ostane odprto vprašanje od kod prihajajo ti argumenti in če iz kritika, to po mojem ni dovoljšen odgovor.

    Ta trenutek nakladamo bolj ali manj vsi, ki napišemo kakšno kritiko.

    Mislim, da tudi pri kritikih, ki neko kanonsko delo brez pomislekov označijo za “slaboumno”, obstaja neka razberljiva osebna investicija in je za tem neka argumentacija, na tej točki pa se pojavi vprašanje, če želimo tej argumentaciji slediti ali ne. Verjetno bomo to ali ono naredili v skladu s svojimi interesi.

    Po drugi strani pa je morda res, da je takšna investicija nujna, ampak, da se izpelje dovolj subtilno, morejo biti najprej pojasnjeni kriteriji in naša miselna izhodišča jasno opredeljena: pomen preteklosti in tradicije je tu zelo važen.

    Seveda nihče ne visi v luftu, čeprav od tam ponavadi potegne argumente, zaradi te ali one zamere do tega ali onega avtorja, do te ali one ideologije romanov ali zaradi lastne nečimurnosti in jeze. In tu bi se morda dalo lažje opredeliti kriterij; razumeti od kod avtor in kritik dela govorita, kaj si v mislita, tudi čez manifestirane argumente (četudi ti sami površno govorijo o razmerju med manifestnim in potlačenim). Za to pa se je tudi treba zavedat, da sam ne visiš v luftu.

    Tu se tudi postavi vprašanje vrednosti komparativistične izobrazbe, njenih pogojev možnosti itd., ravno tako pa tudi definiranja tega, kaj sploh literarna kritika je izven tavtoloških akademskih posredovanj, ki načeloma ustvarjajo samo binarizme, takšne kot so navedni v uvodu med kritičnim in očaranim branjem recimo. V tem primeru se debata že premesti na nesmiselnost nasprotij subjektivno-objektivno, ki so jo izven literarnovedni krogi že večkrat razbili (na kakšne načine in kako protislovno med seboj, je pa že neko drugo vprašanje).

    Vprašanja poglabljanja vase, investiranja duše ipd. pa v tem smislu dobijo drugačen značaj, oz. so drugotnega pomena oz. so te lastnosti pika na i, seveda če jih ne razumemo substancialistično.

    Če smo pošteni, moramo priznati, da dialog včasih ni možen in je zahteva po njem zahteva po zamejitvi nekih stališč pod lastne miselne matrice. Hrbtna stran je prosto zagovarjanje nakakšnih “kognitivnih svobod” ipd. Verjetno rabimo več razdruževanja kot združevanja, ampak doslednega, resničnega razdruževanja, ki ne bo samo služil kot socialna mimikrija, češ, da se nekaj dogaja. Šele to morda lahko odpre kakšne možnosti dialoga. In zagotovo bo tako manj pritožb čez neumestne intervencije ipd. Razumeti, da ne prihaja do razumevanja.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki