Zapisana pesem je kalejdoskop

Letošnji oktobrski cikel poezije in glasbene improvizacije v Gromki ob petkih v okviru Literature v živo prinaša glasbo kot odgovor na branje poezije v živo. Avtorjevo upodabljanje zapisanega besedila v živo, s svojim glasom, izbrano melodijo in želeno interpretacijo, je enkratno in neponovljivo doživetje, saj pri dogodkih v živo neizprosno nastopi tudi element presenečenja, nenačrtovanega. Pri ciklu Glasbena improvizacija slika poezijo je načrtovano, da glasbenik improvizator že predhodno prebere napisane pesmi, ki jih bo v Gromki slišal, tako da si vnaprej ustvari vtis o poeziji nekega avtorja in v grobem začrta zvočno pokrajino, ki jo bo morebiti upodobil. Zakaj morebiti? Zapisana pesniška beseda se tudi tokrat izkazuje kot kalejdoskop. Kakšno sličico bo bralec videl in kako jo bo občutil, je odvisno od njega samega, od zasuka njegove dlani in takratne naravnanosti. Ko poslušalec ali glasbenik pesem sliši iz ust avtorja, z avtorjevim glasom, lahko zaživi povsem drugače, kot ga je obiskala pri tihem zasebnem branju. Glasbenik improvizator zaradi definicije svoje dejavnosti lahko s svojo gibkostjo odgovori pravkar slišanemu.

V petek, 18. oktobra, bo s saksofonsko improvizacijo na branje Gašperja Torkarja in Ane Pepelnik odgovarjal Boštjan Simon. Vabljeni!

Za vtis s prvega dogodka, ko sta Alenki Jovanovski in Karlu Hmeljaku z glasbeno improvizacijo odgovorila Italijan Mimo Cogliandro, ki je prisluhnil le melodiji glasu, saj slovenskega jezika ne razume, in Marko Lasič, sta tu razmišljanji pesnice in glasbenika.

Alenka Jovanovski: »Sodelovanje z Markom in Mimom je bila zame prva izkušnja sodelovanja z glasbeniki. To je trenutek, ko naenkrat od zunaj zagledaš tisto, kar pišeš, vendar to obenem ni kritika in niti nima besedne oblike; izraženo je na neki precej bolj prvinski ravni. Emocije, domišljija, sinergija. Žal mi je, da ne obstaja noben posnetek, da bi skladbo poslušala celovito, ker sem si zapomnila samo koščke. Na začetku mi je zvenela meditativno, Marko s bobni, pa s tolkali na tleh in z gongom, pa Mimo z raziskovanjem globokih leg, z enimi takimi hecnimi toni, v katerih je bilo veliko zraka. Čisto sem se osredotočila na ta vtis, zato mi je del skladbe ušel. Bilo je tudi eksplozivno, močno. Karlov del sem poslušala pozorneje, kot rojevanje nove galaksije. Ne znam govoriti o glasbi. Vsekakor pa – lepa, tudi človeško lepa izkušnja, ta-več-kot-bralni-večer. Bi še ponovila in delala z njima.«

Marko Lasič: »Kot glasbenik lahko trdim, da imata poezija in improvizirana glasba vsaj nekaj skupnega. Izražanje čustev in občutkov. Ko sem prebral obe pesniški zbirki, se mi je hitro ustvarila slika, kakšna glasba bi meni ustrezala zraven. S tem mislim najbolj na to, kako čustveno obarvana glasba. Sicer pa bi vsakdo poezijo podoživel na svojstven način. Ker se mi je zdela Alenkina poezija bolj resna, sem si zamislil, da bi k njej sodila bolj temačna glasba. Ko pa sem jo poslušal v živo, mi je njeno branje sprožilo malce drugačne, svetlejše občutke. Tako sva z Mimom malce spremenila načrt in razvila improvizacijo iz temne v svetlejšo, bolj živahno. Karlova poezija mi je pričarala popolnoma drugačne občutke. Vse skupaj sem zaznal kot igro besed. Zato sva z Mimom improvizirala bolj igrivo. Ko sem v živo slišal, kako Karlo bere, sem začutil, da se monotonemu načinu branja prilega tudi bolj linearna, manj dinamična glasba. Mislim, da poezija in improvizirana glasba absolutno sodita na isti oder.«