Posoda

1. del

Ana Schnabl

Poletje 2003. 

Z denarjem, ki ga zaslužim s strežbo v ljubljanski kavarni v bližini železniške postaje, si kupim prvi resnično oprijeti obleki. Prva je v osnovi modra, a jo pokrivajo veliki rdeče-črni cvetovi, cvetovi orhidej, si mislim, saj so orhideje zares edine lončnice, ki jih znam prepoznati. Rože objemajo moje boke in mojo zadnjico, v nežnem loku prekrivajo moje prsi in na tankih naramnicah visijo z ramen, vse tja do kolen, kjer na elastičnem materialu poskakujejo skupaj z mojim korakom. Kadar oblečem tisto modro obleko, si lase spnem v nizko figo. Prvič se vidim takšno: odraslo, elegantno, lepo.

V drugi obleki pa, ki je čisto črna in čisto kratka in je tako nad prsmi kot pod zadnjico asimetrično zarobljena in jo pri dnu krasi le drobna pismenka za moč – ali noč ali poč, le kateri laik bi vedel –, nisem nežna, marveč pobalinska. Tista punca sem, ki te užali in v modnih supergah odkoraka stran in te iz daljave, pobitega, privoščljivo opazuje in strastno kadi. Dopolnim jo s spuščenimi, nepočesanimi lasmi, ki mi silijo v oči, a me ne motijo, saj me ne smejo. Stil je kajpak stil.

Vsako popoldne, ko po dolgih urah strežbe pridem domov, si nadenem eno od teh dveh oblek. Zaprem se v velikansko sobo, ki je starša nista nikoli do konca opremila in kjer je med ropotijo na steno naslonjeno veliko ogledalo. V njem se tedne in tedne spoznavam, v njem opazujem svoje neobičajno čvrsto in hkrati ranljivo telo. Dolgi, vitki roki, ki izraščata iz širokih, malce mišičastih ramen, razneženih z izrazitima ključnicama. Slok vrat in majhna ušesa. Gležnji ki so, če se v ogledalu opazujem frontalno, videti drobni, od strani pa robati. Kolena, iz katerih so se fantje v osnovni šoli norčevali, niso krompirjasta, ugotovim, motili so se, si oddahnem. Koščene prsi s kot kapljica oblikovanima dojkama, za katere ne potrebujem nedrčka, za katere ga pravzaprav nočem, pa čeprav mi rasteta smešno in vsaksebi. Meča, s katerimi bi lahko igrala dober nogomet, stegni, s katerima sem lahko dolgo plesala in dolgo tekla, stopala, ki so dolga in ozka in so jim zrasli predolgi kazalci. Nohti na dlaneh, ki jih imenujem za najlepši del svojega telesa, in dlani, ki si zveličavni položaj delijo in jih dvigujem pred obraz, jih odlagam na trebuh ali vrat – kot okrasek, poživilo. Pa tudi zadnjico se trudim videti, to nenavadno zadnjico, majhno, morda premajhno, oblikovano po ravno pravšnjih bokih, s katerih kaplja najstniška maščoba, bokih, zazibanih drugače kot vsa leta prej. Tudi po uro stojim pred tistim ogledalom in frfotam s tekstilom, ki ni le tekstil, temveč simbol moje prve, čeprav kot dih hipne in kot vreme začasne in neobstojne sprave z lastnim telesom, ki se preriva in razteguje in tudi krči v oblike, ki bodo postale ženske. Ki jim manjka samo še nekaj ostrine, saj globino vendar že imajo, si mislim takrat.

Ko postavam v hladni sobi – zunaj hrešči grozljiva vročina, zaradi katere moje roke, roke sezonske natakarice, utripajoče zatekajo –, se namreč ne učim samo, kako zdržati pogled nase – kako omiliti obsojanje in sram –, temveč se prvič učim zlasti, kako prenesti poglede, ki niso moji in bi zlahka bili tako obsojajoči kot pritrjujoči, tako naperjeni kot nevtralni. V tistem letu se prvič boleče zavem, da je vse, kar mi lahko sporočijo tuji pogledi, že vsebovano v mojem. Prvikrat doumem, da tuj pogled informira mojega in moj pogled informira tuje, intersubjektivnost, mi to imenujejo kasneje, in se zato na vse pretege trudim, da bi nad vsaj enim, drobnim členom krogotoka prevzela nadzor. Če bi se v tisti hladni sobi naučila svoje telo najmanj sprejeti in največ občudovati, si mislim takrat, bi me lahko najmanj sprejeli in največ občudovali tudi drugi. In uspeva mi, tisto poletje v pogledu na svoje telo najdem majceno zadoščenje in začutim majcen mir. Tisto poletje v svojem telesu in v pogledu nanj majceno uživam in prvič začutim, kako, ko me gledajo, uživajo tudi drugi.

(Telo je javni park, mimo ali skozi katerega se vselej sprehodi na stotine, na tisoče ljudi, ki vselej nekaj odlagajo ali polagajo.)

Tisto poletje tudi prvič seksam. Z le leto (morda dvema?) starejšim in nekaj centimetrov manjšim fantom. Nisem zaljubljena vanj, niti on vame, čeprav tega bodisi ne veva bodisi si ne priznava. Všeč so mu moje dolge vitke noge in ozek obraz in smisel za ironijo, meni pa njegova široka ramena in žalostne družinske okoliščine. Te podrobnosti mi zadoščajo, da mu v šotoru na reggae festivalu, v šotoru, v katerem spi tudi skupni prijatelj, ki, svetnik ali norec, ignorira najino dihanje, ekstatična ponudim, že skoraj vsilim svoje telo; mačka med gonitvijo, ki zadnjico boči v zrak, je vulgarna, a ne neprimerna asociacija. Moj prvi seks je pohoti navkljub ali pa ravno zaradi nje tako izjemno neudoben, izjemno hiter, izjemno temen in tih, izjemno kaotičen – o kaosu zjutraj pričajo kopica robčkov pred vhodom v šotor, podrta mizica v skromnem predprostoru, povešen krak šotora in izginuli prijatelj, ki sem ga ob reki našla komaj popoldne. Gre za zame dotlej najvišjo mogočo prilastitev telesnega užitka, za povsem materialno potrditev, da moje telo, da jaz!, užitek tako proizvajam kot dajem. Če sem do tiste noči nerodno, a vztrajno nastopala na sceni erotike, če sem, torej, prenašala tako svoje kot tuje poglede in se njihov naboj naučila uporabiti v svoj prid, jih predelati v svoj užitek, se s tisto nočjo seksualiziram, kar je zagotovo lepše in obenem grše, kot se sliši. Valuta mojega telesa, moja valuta!, se iznenada namreč tako zviša kot zniža: fikcijo pogleda (kar je erotika) dopolnim z realnostjo dotika (kar je seks) in s tem na eni strani izgubim nadzor nad zgodbo svojega telesa, nad zgodbo njegovih učinkov, zgodbo o moči in lepoti, na drugi strani pa pridobim izkušnjo detajlov, ki jih nisem zmogla predvideti v nobeni od svojih zgodb. Izgubim absolutno, nematerialno moč in pridobim ambivalenco, zdrsnem tja, kjer za svoj užitek izkoriščam in sem izkoriščana. Te novosti sem neizmerno vesela.

Po tisti noči z M, seveda, postaneva par. Seveda, še-ne-osemnajstletna seksualne fascinacije ne znam zdržati zunaj čustvenega razmerja in morda ima jezik, ki seks imenuje tudi spolni odnos, veliko s tem. To besedico, odnos, si težko zamišljam brez konotacije minimalne čustvene uglasitve. 

Uglasitev gor ali dol, v razmerju z M zagotovo ne trpim, mi pa je večinoma dolgčas, strašno dolgčas. Bela kava in trava in filmi, to je ves arzenal, ki mi ga ima ponuditi. Ne spomnim se, da bi kdaj šla, recimo, na sprehod ali na izlet ali v kino ali obiskala kakšen zanimiv objekt. Maksimum sta Mercator center za vogalom in obisk njegovega dilerja. Pogosto sva v družbi drugih in že tedaj se zavem, da je njihova funkcija zlasti mimikrija, z najstniškim hrupom naj bi zadelali najino izčrpano tišino. Jo poživili. 

Seksava veliko in vsakokrat enako in vsakič v njegovi sobi, v stanovanju njegove mame, na postelji, nad katero na okenski polici tiči lončnica, ki nama s svojimi suličastimi listi sili v lase in v obraz, pod oknom, ki razkazuje sive vrhove socialističnih blokov. Nekega dne ob izteku septembra predlagam, da na moji najljubši jasi za moj rojstni dan prirediva piknik, kamor bi poleg hrane vsak prinesel tudi svojo knjigo, pa se ne neha krohotati. Ko me konec oktobra med blokovskimi vrtički naposled zapusti, čutim neznansko olajšanje, pomešano z neznosno jezo, da me je prehitel. Dežujem z esemesi, da je prasec, čeprav tega ne mislim zares. Čeprav mi je v resnici vseeno.

December 2003. 

Strmim v plakatno reprodukcijo Hockneyevega Umetnikovega portreta nad tablo. Kako nenavadna izbira, si mislim, kako nenavadna profesorica. Ali pa, nasprotno, čisto navadna profesorica, čisto navaden človek, ki je obiskal galerijo Tate in se iz nje vrnil z lepimi dekoracijami za učilnico. Kaj je vendar bolj obetavnega in sproščujočega od bazena? Od kalifornijskega bazena, sklepam. Dobra poživitev bednega prostora, lepe barve, še posebej ta rožnati suknjič, čeprav se mi zdi slog mučno ploščat. Pa vseeno – če gre res za kalifornijski bazen, za odsev mučno ploščatega losangeleškega življenja, potem je smiseln tudi slog. Ali je Hockney želel, da ga doživimo kot mučno ploščatega? Je sploh kaj določenega želel ali je prizor pač zgolj naslikal, kakor ga je pač doživel? 

Najbrž se preveč obremenjujem. Z vsem se obremenjujem. Toliko stvari mi gre na živce, v dobesednem pomenu, toliko stvari se mi poseda na živce. V zavest. Tudi sošolka, ki še vedno ne ve, kdaj uporabiti past perfect continuous, mi gre na živce, zato ji odgovor napišem na listek in ji ga diskretno potisnem pred oči: I realised I hadn’t been studying enough, so I decided to organize my time. Primerno, se zahihitam in se znova zazrem v bazen. Za trenutek se rožnata in modra in zelena in oker zvrtinčijo in za trenutek ne vem, v kakšnem položaju je moja glava, niti ne vem, ali stojim ali sedim. Hrupno se oklenem mize in začutim, kako od zadrege zardim in mi lica nabreknejo v opravičujoč nasmešek. Hockney se hitro spet uravnovesi in prijem popustim. Tenses tečejo dalje.

Ker sedim v prvi vrsti na skrajnem desnem robu, me profesorica pred koncem ure pozove, naj razdelim delovne liste za domačo nalogo. S stola se poženem kvišku in se takoj zatem trdo sesedem vanj – pod popkom krč, ne, zaritje noža ali strel celo. Trup pritisnem ob kolena in delovne liste potisnem v sošolca, ki se skuša preriniti mimo mene. Razdeli jih, prosim, mu naročim, res me boli trebuh, dodam in pomislim, da se menstruacija še nikoli prej ni najavila z eksplozijo, s pokom in pokljanjem že, vendar ti pojavi nikoli niso silili v razdejanje. 

Prepognjena kot list tako čakam, da se deški – izzivalni – in dekliški – naveličani – glasovi poležejo, da vsi, ki mojega patetičnega položaja niso opazili, prostor zapustijo, in se trudim, da bi novi val bolečine, to razletenje svinca, potisnila, od koder je prišlo, nazaj v cev, proti kopitu, proti strelcu. Zagrabim gubo pod popkom in stisnem zobe in ravno ko v koži začutim nohte, k meni počepne prijateljica. Ana, ti pa nisi v redu, je zaskrbljena. Menstruacija, ji slabotno odgovorim. Pa saj sem pravzaprav vesela, da sem jo dobila, ker je zamujala, se skremžim. Mora biti pa res hudo, sklene in mi pomaga na noge. Čisto vzravnati se resnično ne zmorem, napenjanje kože trebuha pomeni napenjanje udarne igle, odpiranje grla pomeni dvig gladine slabosti, ki mi za hip zazvoni še v ušesih, zato ob prijateljici bingljam kot njena osebna vrba žalujka, kot njena infuzija, čeprav se počutim, kot bi infuzijo najprej potrebovala sama.

Pospremi me do stranišča in mi v roke potisne vložek. Vem, da jih nikoli nimaš s seboj, še dobro, da imaš mene, me poskuša razvedriti in za menoj zapre vrata.

David, ljubim te, piše na njih in piše samo to, saj za kaj drugega ni prostora. Napis je ogromen, če ne bi tičal v ženskem stranišču srednje šole, v tem pol-privatnem razdelku, kjer je ženska sama le s svojim golim telesom, ne pa tudi s svojimi mislimi, bi veljal za grafit. In pred tem anonimnim, a ljubljenim in verjetno povsem povprečnim Davidom, slečem hlače in vame huškneta vonj umedenega potu in še sveže krvi. Na hlačkah je ni veliko, ugotovim, ko sedem na školjko, pa vseeno dovolj, da je zapacala tudi hlače. Zatišje, ko desnico paranoično še zmeraj potapljam v gube medenice – če bom krč prestregla, ga bom morda zaustavila – izkoristim za sanacijo razlitja, z levico s trakovi toaletnega papirja popivnam pregib kavbojk in prekolnem džins, ta delavski material, v katerem se v hipu udomači vsaka tekočina, nato pa kri pobrišem tudi s spodnjic, belih spodnjic, ki jih je razpotegnjeni rjavi madež povišal v veteranske. Zares, povišal: ob drobnih madežih, ki jih na mojih spodnjicah skoraj brez izjeme pusti menstruacija in jih ni mogoče odstraniti z enim pranjem, marveč s številnimi, vsakič občutim zadovoljstvo: sprejemam jih kot najbolj intimen, a hkrati najbolj generičen dokaz, da želi moje telo, povsem brez moje intervencije in pomoči, kar naprej in naprej postajati žensko, da hoče vztrajati pri izbrani biologiji, pa če se bom znake odločila interpretirati kot ortodoksijo materinstva ali ne.

Čez okrasto liso prilepim štirizvezdični vložek, se oblečem in se preverim v ogledalu v skupnem prostoru. Lica in ustnice imam blede, oči zatečene, trepalnice zlepljene, konica nosu se vlažno, smešno, božično svetlika. Sem jokala? Čisto malo? Ne spomnim se, da bi, toda morala sem. Pomanem si oči in podrgnem lica, da bi nanje znova priklicala barvo. Do učilnice za filozofijo bo zdržala, si mislim in prsnico dvignem nazaj v njen značilni položaj. 

Arogantna sem in hladna, za mojim hrbtom govorijo vsi, ki jih srečam.

Noč po dnevu. 

Vročino imam. Visoko? Verjetno. 

Takšno, ki mi v zavest priklicuje Hockneyevo sliko, ki to ni, saj se slike ne gibljejo in ne kričijo in nimajo vonja. Tako visoko, da zidovi, ki jih vidim, zares jih vidim, ne stojijo, ampak migotajo, plavajo morda. Tako visoko, da blebečem njene zloge, piskam in brundam. Tolikšna je, da dolgo časa – morda pa samo kratek čas! – ne morem dvigniti glave, zavrtana v vzglavnik se mi zdi, prav kakor se mi zdijo zavrtani tudi moji udi. Tako visoka je, da nekajkrat pokličem mamo, toda mama me ne sliši. Tako visoka je, da se trudim zbežati iz lastnega telesa in za kratek čas se mi vendarle uspe poskriti v spanec. Za kratek čas.

(Spanec ali smrt, to sta poti iz lastnega telesa, premišljuje najstnica.)

Tri zjutraj je, ko se prebudim. Zidovi še zmeraj trzajo, čisto rahlo trzajo. Niso voda, ampak struna. Le omotična sem še, ne več nora, in za trenutek pogrešim norost, njen pregreti solipsizem. Tako rada sem vendar sama s seboj.

Zamenjati moram posteljnino, si rečem na glas, ko se kobacam na komolce, ne morem ležati v tej vlagi, v vsem tem, kar se je moje telo odločilo izvreči. 

Zamenjati moram posteljnino, se zaklinjam, ko se odkrijem in me zazebe, da se v hipu vsa nasršim in se sključim, kot bi se sključena laže bojevala z mrazom, ki je pravzaprav od mojega telesa. Počasi sežem v temo in na steni poiščem stikalo: pižama zmečkana leži ob vzglavniku, nosim samo spodnjice in moja koža je čudno porozna, ugotovim pod neizprosno lučjo. Le blazneži so goli, bolniki pa ne smejo biti, pomislim, in hitro oblečem volneni pulover, poveznjen čez nočno omarico. Zapika me, da se zdrznem in nato, na rjuhi, tik ob desnem stopalu, ki je skupaj z nogami splezalo više, proti vzglavju, zagledam čudno posedeno lužico krvi, čvrste krvi, ki sem jo s stegni pomazala še v odejo. Nekatere srage, razlite po notranji strani nog, vse dol do gležnjev, so sveže, druge osušene in nobene se ne zmorem dotakniti, čeprav bi jih lahko dosegla. 

Zavzdihnem samo: veliko je tega, kar se je moje telo odločilo izvreči. Luža se bo vpila v vzmetnico.

(Rorschachov test! In to v domači spalnici! Kaj vidite v njem, mlada gospodična? Zakon? Otroke? Skrbstveno delo in osamljenost? Kariero, izgorelost? Svobodo? Kaj ljubezni vendar?)

Ko vstanem, je pod mojo nožnico toplo in težko. Vrečasto. Nemudoma – okorno in zmedeno, kot bi mi nogi in roki pred komaj nekaj minutami prvič privili na telo, kot mlad kopitar –  stopim v kopalnico za sosednjimi vrati. Pozabim na rjuho in posteljnino. Luža se vpija v vzmetnico.

Vložek ni več vložek, vidim, temveč s krvjo prepojena razkrajajoča se capa, ki med spuščanjem hlačk pljuskne na tla. Lepilo naj ne bi nikoli popustilo, oglašujejo, tudi med močnim tokom naj bi bilo ženski udobno, prepevajo, kot da se nič ne dogaja, naj bi ji bilo, natolcujejo: seveda, v viharju poudarjanja bioloških razlik med spoloma se zdi skrajno važno nevtralizirati ravno – razliko. Tisto razliko, ki pa zase vendarle terja nekaj pozornosti, saj se, pravzaprav, vsakokrat javi prav kot dogodek.

Nobene gobe nimam, da bi počistila pljusk in mezenje, zadostovati bo – znova! – moral toaletni papir, ki ga navijem okoli dlani. Tekstura krvi je tokrat tekstura sperme, lepljiva, želatinasta, grudičasta, vleče se in noče na papir in v pičku mater, samo spala bi rada, a lahko samo spim, se razjezim in omot zabrišem v steno, bom zjutraj, whatever, pa se iz počepa sesedem na rit, what the fuck! kako to boli, pa me – znova! – ustrelijo v trebuh, kakor so me ustrelili dopoldne, le da se tokrat zdi, da me je naboj predrl in izstopil na drugi strani medenice, se prerinil skozi trtična vretenca in pristal nekje v ploščičastem zidu. 

Polulam se, polulam se po tleh, waddafak, waddafak, waddafak, in se z zadnjo kapljico objestnosti dvignem na školjko in lulam še vanjo in takrat se iz mene povleče

 

tisto.

 

Abjekt, je tisto imenovala Julia Kristeva, izvem leta kasneje.

 

 

Jutro po noči. 

Vodo spustim šele po tem, ko uspem tisto izbezati iz školjke. Izbezam ga z maminim prvim tupperwarom, njenim prvim izvirnim, zahodnjaškim tupperwarom – to ni neka bedna poljska roba! –, primernim za shranjevanje v hladilniku in zamrzovalniku in odpornim tudi na vročino. Niso bile poceni in niso bile cenene tiste posode, ki jih je bilo v paketu po šest, vendar tudi tisto, kar sem v najmanjši shranila, ni bilo poceni in ni bilo ceneno in tudi poljsko ne.

Mami ne povem, kaj se je zgodilo, obljubim si, da ji bom povedala kasneje, čez nekaj mesecev morda, zato upam, da me po manjkajoči vrhunski posodici ne povpraša (kakor me vselej povpraša po manjkajočih dežnikih in šalih). Pojasnim ji le, da sem ponoči imela vročino in da zares ne zmorem iti v šolo, da sem izmučena in zaspana, kar je eno in isto in mama razume in me v sveže preoblečeni postelji mehko pokrije. Pripravi mi čaj in v kozarec vode kane nekaj kapljic immunala, spet ti je padla odpornost, mi reče, če pa ne ve, da nič ni padlo v meni, temveč da je nekaj padlo iz mene. 

Preden odide v službo, zgodaj odhaja, mi v sobo prinese Balzacove Izgubljene iluzije. Da ti ne bo dolgčas, se nasmehne, Balzaca sem od nekdaj imela rada, pripomni. Nemo strmim v resnobni hrbet knjige, vse dokler ne zaslišim, kako zaloputne z garažnimi vrati. Iluzije sva zares izgubili obe; ona, ki ni nikdar postala sodnica, in jaz, ki sem o naravi užitka prezgodaj izvedela preveč – knjige zato res ne potrebujem, si mislim. V kopalnici si mukoma umijem obraz in se oblečem. Izpod vzglavnika izvlečem neprodušni paket, v katerem je tisto še zmeraj videti enako enotno. Ameriški proizvod, narejen na Kitajskem, me ni razočaral. Tisti razkroj je minimalen.

Morda zato, ker se je ves že zgodil.

Nisem naročena, povem medicinski sestri, ko napeta, prepotena in razbolela, kot bi bili moji nogi kraka vrtnih škarij, ki so jim popustili zaklopko, koleni vsako v svojo smer, sedim na robu klopi v čakalnici ginekološke ordinacije. Nekaj, če ne ravno čudaška drža, jo napelje, da me v ordinacijo povabi takoj, pred drugimi naročenimi najstnicami, nosečnicami, kapavičarkami, in se vzdušje takoj tudi potrudi sprostiti z nežnim povejte. Sklonjene glave se primem za trebuh.

»Krvavitev, huda,« rečem.

»Tudi dismenoreja?« vpraša.

»Tudi, morda,« zašepetam, saj ne vem, kaj diagnoza pomeni.

»Doktorica vas bo sprejela takoj, ko zaključi s pacientko pred vami. Boste kozarec vode? Bledi ste.« 

Vika me, čeprav sem mlajša od nje. Nikdar poprej me nobena zdravstvena delavka ni vikala. Mogoče, pomislim, smo pred vrati ginekologije vse ženske stare enako in veljamo enako. Porodni stroj, ki mora delovati, dokler pač več ne more.

Ne, stresem z glavo, to že ne more biti res, in ne, hvala, stresem še enkrat, vode ne bom.

Vrata se odprejo in vag–, ne, ah, ženski se izmenjava in tretjič jo srečam, svojo ginekologinjo z imenom mitološkega izvora, z imenom lepe ženske, ki so si jo veljaki, moški, izposojali. In res je lepa, moja ginekologinja. Izza široke sive mize me skozi dizajnerska očala gleda predirno, a prijazno. Kar pa vseeno ne pomeni, da bo z menoj izgubljala čas.

»Povejte,« slišim še enkrat. 

In zopet ničesar ne povem. Vse enostavno – pokažem. Iz nahrbtnika izvlečem vrhunsko posodico in jo, kot bi bila škatla piškotov, potisnem na sredino mize, čez študijske papirje, kartoteke in opomnike. Dlani se mi tresejo. Strmim navzgor, v figuro nožnice, razpostavljeno na polici za mizo, in zahlipam. V glavi pritisk, vreden intenzivnosti Hockneyeve slike, v želodcu trpkost, vredna Kristevine teorije. Abjekt, abjekta, abjektu, abjekt, o abjektu, z abjektom –

lepa Helena ravna previdno. Vrhunsko posodico si približa in odlepi pokrov in pazi, da se tisto ne bi razlilo čez rob, saj, kako bi to sploh zajezili, in se v temnordeče zagleda kot v dragulj in za trenutek začutim, da je ni več tu z mano.

Lepa Helena se zdrzne in si popravi očala in vrhunsko posodico naglo zapre, da tisto zaniha čisto do roba. Tudi kri ima noge, nima jih samo vino.

»Saj veš, za kaj gre, kajne?« me obotavljivo vpraša.

Pokimam in gledam v naročje, v prste, ki se prepletajo, kot bi se vezli. V prekleto Vidkovo srajčico.

»Te še zmeraj boli, še krvaviš?«

Dvignem oči: »Iz ure v uro me boli manj, krvavim pa še vedno. Kako dolgo še bom?«

»Še kakšen dan ali dva, ne bo več hudo. Če bi krvavela dlje od tega, pridi spet.« 

Nič nimam zate, mi sporočajo njene razprte dlani, ki lebdijo v zraku nad mizo in za katere se zdi, da zadržujejo težo, ki se bo zdaj zdaj zgrnila name. »Kakšen mesec se ne naprezaj. Redno jej, veliko pij, pa spati moraš tudi, mogoče bi lahko jemala tudi kakšne minerale. Mlada si še, za tvoje telo je to šok. Za vsako telo je, no.«

»Vse bom,« opazujem njeno desnico, ki se spusti pod mizo, na stegno menda. 

No, in? Helena? Še kaj? Še kaj o bolezni in zdravju? A lahko zdaj kar vse o resnici, ti lahko zdaj vse povem? S pogledom zdrsnem do njenega, sivega pogleda, čeprav bi moral biti plav. Začeti hočem. 

Jaz, rečem. 

Meni, nadaljujem. 

Zmedena sem, se popravim. 

Sapo zajamem, da bi se zagnala, da bi planila naprej, pa vidim, iz njenih oči jasno razberem, da prostora za takšne izpovedi ni. Ostaniva pri dejstvih, ne napredujva k vidikom, me moledujejo njene pepelnato zastrte oči. Lahko ti pomagam, a le, kadar gre za dejstva, Ana, ta so vselej enaka, Ana, ne morem pa obravnavati perspektiv, ki jih je na tisoče, veš, Ana, prav toliko, kolikor je žensk, veš, Ana. Prosim te, Ana, zadrživa se lepo tu, kjer so prostornino že zdavnaj določili. Ana.

»Žal mi je,« reče in se obrne proti sprejemnici, od koder odmeva ropot nove pacientke, »na kontrolni pregled pridi čez deset dni. Če se kaj zaplete, pa, seveda, prej.«

Če se kaj zaplete. Kaj še pa bi se moralo zaplesti, se sprašujem, ko se od zdravnice poslovim in zapustim ordinacijo. Zatečem se v stranišče pri čakalnici. 

Kar – je to že ›kogar‹, Helena? – je ponoči splavilo moje telo, strpam v straniščno školjko. S papirnatimi brisačami za roke odstranim ostanke in vrhunsko posodico sperem. Vrhunsko se spira, drži, vrhunska kakovost.

Vrhunsko zabrišem sledi.

Leta zatem.

Obljube nisem držala. Nisem se zaupala ne mami ne komu drugemu. No, lažem, za dogodek sem povedala najboljši prijateljici, približno dvanajst let zatem. Povedala – beseda pomeni preveč. Omenila sem ji le, kakor bi omenila kakšno drugo podrobnost. Da nimam modrostnih zob, da imam rada vodo, da imam najraje morje. Pri omembi sem ostala tudi potem, ko me je spraševala, kakšna izkušnja je to bila. Zamahnila sem z roko. Saj vse skupaj ni bilo nič, saj sem vendar preživela, mar nisem?

Faux pas.

Spontanemu splavu sta odmerjena jezika izgube in obžalovanja in iz njiju si nisem mogla izbrati nobene besede. Nobena bi ne bila prava, resnicoljubna in zvesta. Na izbiro sem imela samo tuje besede. Ko sem tisto decembrsko jutro sedela pred zdravnico za ženske, namreč nisem občutila izgube, niti se dotlej še nisem spraševala o možnosti otrok, nisem si jih želela, toda iz zgolj teh dveh jezikov, ki je navsezadnje en sam, bi takrat znala počrpati lepa Helena. Nobenega nadomestnega jezika ni govorila,

 

zato tista zajebana, gosta tišina. Ni bila krutost in še zdaleč ne hlad. Zdravnica je pač samo vedela, da z menoj, ki sem komaj osemnajstletna, ne more govoriti, kakor je vajena, uporabiti besedišča, napaberkovanega iz zgodb za ženske. Definitivno, oglato in, jasno, izposojeno besedišče.

 

Kajti tisto decembrsko jutro sta me v ordinaciji zdravnice za ženske najbolj zbegala tako lasten užitek kot občutek za svoje telo (kar je, spet, skoraj enako). Prepričana sem namreč bila, da sem v poletju pred tem oboje zavidljivo dobro spoznala in po ekstenziji oboje tudi presenetljivo dobro obvladovala: prepričana sem bila, da vem, kako se namestiti v ženskem telesu in kako v njem uživati oziroma iz njega užitek izzvati. Dozdevalo se mi je, da je zmožnost ostati pretežno v užitku in lepoti vrhovni znak harmonizacije z lastnim telesom. To je to, sem si mislila, prispela sem, kamor prispejo redke ženske, če pa že prispejo, prispejo pozno.

In res sem si zgolj mislila, res se mi je zgolj dozdevalo. Tedaj še nisem razumela, da sem svoje telo in svoje užitke lahko sprejela in živela le, ker so bili po volji naključja nekaj časa definitivni. Užitek je bil samo užitek. Telo je bilo samo telo, zdravo in močno in lepo in fino

 

(saj bolno telo ni več telo, temveč so to organi)

 

in kar je fino, je vendarle mogoče naseliti. Abjekti – solze, menstruacija, beli tok in znoj – so bili vsakdanji, zapovedani, ne, natančneje, predvideni, prav nikdar motnja, prav nikdar skrb. Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati. Jih sprejeti.

Spontani splav, ta resnično moteči abjekt, pa je moje telo hitro in neizprosno zaznamoval. Ga radikaliziral. Razkazal točno tiste značilnosti (ki so tudi funkcije), ki sem jih, medtem, ko sem menila, da sem ženska, zavračala: hormonalna nihanja, cističnost in in in 

 

– rodnost.

 

Z rodnostjo, ki sem jo bila s spontanim splavom prisiljena pripeti nase in ki je (na mojo srečo) spodletela, nisem znala ravnati. Ni bila dodana vrednost, pač pa redukcija

 

(porodna tovarna, porodna tovarna),

 

ki me je plašila in mi vzbujala odpor. Počutila sem se kot ujetnica vloge, za katero nisem hotela, da bi postala moja. Zdaj pa te imajo, bi lahko prevedla to občutje: zdaj ne pripadaš več sebi, zdaj, ko imaš to, kar si pravzaprav imela že dolgo, le dovolj resnično še ni bilo, je konec s tvojo svobodo in s tvojim užitkom. Ne samo, da nisem hotela otroka, pač pa tedaj sploh nisem hotela zmoči donositi in, če pomislim še enkrat, mi lepa Helena, pa če bi obvladala še tisoč govoric več, še vedno ne bi imela kaj reči.

Resnica je namreč ta, da sem tistega dne v ta konflikt vstopila. In iz njega še nisem izstopila.

O avtorju. Ana Schnabl je dvakrat nagrajena pisateljica. V kratkem izide njeno drugo delo, roman z naslovom Mojstrovina. Živi v Kamniku s fantom, dvema psicama in mačkom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Starka, ki pljuva tobak

    Alja Adam

    Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Izdelava: Pika vejica