Pesnik je revež

Ljubezensko pismo Moskvi o stereotipizaciji, getoizaciji in mitologizaciji poezije

Andrej Hočevar

I

 

Oster veter brije po širokih avenijah. Kdor si kape ali kapuce ne potegne čez ušesa, ga veter oklofuta, da potem, ko končno stopi z ulice, v zaprt prostor, najprej žari in potem v telesu še dolgo ohlaja ostanke ledenega ognja. Na umazanih in lepljivih ulicah tu in tam ležijo sive zaplate snega. Nebo je brez globine. Čeprav bodo dekleta to odločno zanikala, se tudi v Moskvi začenja zima. 

Puškin zamišljeno stoji ohomotan v plašč, tudi on je brez kape. Njegov pogled je usmerjen nekam desno navzdol. Z glavo, v kateri se že zlagajo verzi o mimobežnosti ljubezni, se zamaknjeno, a na videz srčno zoperstavlja vetru. Nima več daleč do najbližjega metroja, a tam, kjer se je namenil prečkati cesto, ni prehoda za pešce. Ko ga bo nekaj trdo zadelo v levi bok in ga s hrbtom vrglo na nekaj, kar že prihaja z desne, bo za hip ugotovil, le za hip, da je vstopil v čas, v katerem po cestah ne vozijo več kočije. Lahko bi bil bolj pazljiv. Prepozno. 

Nekoliko naprej po aveniji na levi ponosno stoji Majakovski. Oblečen je zgolj v suknjič, glavo ima obrnjeno nekam na desno, kot bi ga nekdo pozdravil ali kot da v množici, ki hiti s podzemne, išče kakšnega starega znanca. Ali nekoga, ki bi mu posodil vžigalnik. Verzi ga sicer zlahka najdejo, a brez plašča je v njegovi prihodnosti edino prehlad. 

 

 

II

 

Konec novembra sem se po prijaznem priporočilu kolegice udeležil pesniškega festivala v Moskvi, glede katerega sem celo še en dan pred odhodom vedel samo to, da je menda bizaren. Dan pred odhodom sem v zgolj ruskem programu zaman iskal svoje ime, potem sem se spraševal, kakšna je povezava med mojim intuitivnim razumevanjem in strojnim prevodom posameznih dogodkov. Na dan vrnitve domov se lahko z opisom strinjam, a dodajam, da sem se imel nadvse krasno, med drugim po zaslugi neizmerne topline gostiteljev, ki je njihovi altruistični organizacijski vnemi sicer manjkal fokus, a nič hudega. Vsem bi se rad iskreno zahvalil, ker se bojim, da jim nisem znal ali zmogel dati toliko, kot so oni meni – in dali so mi nekakšen občutek svobode, ki mu niti ne znam določiti izvora. Literarni festivali imajo svoje logike, svoje ritme, svoje posebnosti, ki se zlivajo v zelo raznolike barvne spektre. Po otvoritvi Pesniškega bienala, kot se festival uradno imenuje, na katero je nekaj nastopajočih dobesedno prifrčalo v zadnjem hipu, je bila prva točka jutranjega programa naslednjega dne nekakšno branje pri spomenikih, med drugim zgoraj omenjenih pesnikov. Kot je veljajo že za otvoritev, vsaj tuji gostje nismo imeli nobenega pojma, kaj se od nas sploh pričakuje – vrstni red (in izbor) nastopajočih, koliko naj beremo, kaj naj naredimo s prevodi, ali sploh obstajajo prevodi ipd. Tako sem denimo odločno odklonil predlog enega izmed organizatorjev, naj za nastop preberem samo del pesmi, ker sem, skladno s tem, kar zadnje čase pač pišem, izbral neko daljšo. Saj bi pripravil krajšo, če bi bil vedel, da bom imel na razpolago natanko eno minuto za nastop na modni reviji.

Tako se nas je pol ducata (kar je bila uradna »južna« oz. jugoslovansko-italijanska delegacija, za drugo polovico iz Španije, Bolgarije in še kaj komaj vem, ali je bila na festivalu sploh prisotna) zbralo pred hotelom, od koder smo se odpravili k prvemu spomeniku. Če odštejem nekatere spomenike, kot sta denimo čudno človeški Edvard Kocbek v Ljubljani ali Woody Allen v Oviedu, ki so mu vandali uničili očala (medtem ko sestoji spomenik Allenu v Kalinongradu samo iz roke in očal), ruski spomeniki še posebej vzbujajo občutek nečloveške in zlovešče veličine. To so artefakti, ki pomanjšujejo ne samo posameznega gledalca, ampak v nekem smislu tudi človeka nasploh, kot da velikost čevljev št. 43 pač ne more zadostovati za prikaz človekove veličine. Ne bom ugibal, katero številko čevljev bi potreboval kip Puškina, ali katero konfekcijsko številko suknjiča nosi kip Majakovskega; moskovski Art Muzeon, berlinska ostalgija in znameniti prizor iz Angelopoulosovega filma še najlepše pokažejo, kako preprosto je to navidezno veličino ironizirati in dekonstruirati. Tako, kot se jo je dalo tudi zlorabiti.

Zbrali smo se torej pred Majakovskim in se malo zmedeno spogledovali. V bližini sta se dve mamki gugali na nekakšnih gentrificiranih umetniških gugalnicah, bilo je sončno, a toliko bolj mrzlo. Zeblo me je v prste na nogah. Kot se je izkazalo, je Daniil Fajzov, na svoj zmedeni način simpatični organizator festivala in vodja odprave, pričakoval, da bomo pred vsakim kipom recitirali verze pove(li)čanega pesnika v svojem jeziku. Seveda nismo bili pripravljeni. Medtem ko sem na telefonu iskal odlomek iz Oblaka v hlačah, je Daniil že na izust vzvišeno recitiral neko poezijo. Da je bila od Majakovskega, se je lahko razbralo predvsem iz različnih zunajliterarnih dejstev, med drugim lokacije, da je šlo za poezijo, pa sta razkrivali glasovna vznesenost in dramatično kriljenje z rokami. Kaj naj rečem, poezija pač, kajne?

Sprehod, ki je bil zanimiv predvsem zaradi določene naključnosti naših postojank in seveda pogovorov, ki so se spontano spletali, smo nadaljevali še do dveh ali treh naslednjih spomenikov, pri čemer je čast recitiranja še naprej ostajala skoraj izključno privilegij gostitelja in občasno drugih pridruženih domačinov. Nekje na polovici sprehoda smo pred enim izmed kipov iz torbe prvič potegnili steklenico vodke in se sploh začeli obnašati nekoliko bolj človeško, v čedalje bolj jasnem zavedanju drobnih detajlov, ki se jih v bližini umetnosti pač ne omenja, čeprav so nemara oni tisti, ki jo sploh omogočajo. Hočem reči, da smo postajali že malo naveličani. Puškin gor sli dol, če je poezija postajanje pred ogromnimi kipi v mrzlem vetru, smo je imeli počasi poln kufr. 

 

III

 

Bolj kot z veličino ali pomembnostjo – kaj šele državotvornostjo – je občutek tega, da si pesnik, slejkoprej povezan z majhnostjo in tesnobo praznih prostorov z nezasedenimi sedišči za publiko. To dobro poznamo. Kje so plakati, ki napovedujejo skorajšnji nastop, zakaj je lokacija tako skrita, kot da je že hiši sami nerodno, da mora gostiti pesnike? Koga briga? Pesniki so tako ali tako v glavnem pesniki v navednicah. S poezijo se ukvarjajo, kadar denimo ne sklepajo poslov za zalaganje veleblagovnic s suknjiči in hlačami. Kar pa Luigiju Socciju denimo ne preprečuje, da bi organiziral uspešen pesniški festival v Italiji. Še isti dan smo imeli v skriti sobi neke skrite knjižnice javno (štiri študentke kot publika) debato o prevodih. Ker ni bilo jasno, kdo bi sploh naj nastopal, so se debati nekateri pesniki kar izognili in niso prišli niti poslušat. Pesniki, kajne, kdo bi pričakoval, da se bodo zanimali za poezijo? 

Toda simpatična debata o klasičnih problemih prevajanja, kot je razmerje med formo in vsebino, mi je razkrila še nekaj drugega. Najbolj smo se namreč razgovorili – in se najmanj strinjali – pri vprašanju, ali mora biti prevajalcu tekst, ki ga prevaja, všeč. Res všeč. Kaj všeč, prevajalec naj s tekstom, ki ga prevaja, razvije erotično razmerje. Mogoče je to neka moja osebna izkušnja deziluzije, povezana s sicer izpolnjujočim uredniškim delom, a vsekakor jo imam ne samo za poučno, temveč nujno točko, mimo katere mora vsak pisatelj, če seveda hoče to zares postati. In ostati. Prevajati tisto, v kar si res zaljubljen, je po mojem lahko samo redek privilegij, ne pa nujna stalnica v življenju in delu profesionalnega prevajalca in/ali pisatelja. Ne nazadnje, ljubezensko razmerje te lahko celo zaslepi, tako da pri prevajanju ne ohraniš dovolj treznega pogleda, ki bi ti razkril tekst tudi onkraj lastnih projekcij. Da ne govorim o tem, da je bila praktična, in žal neizpolnjena, potreba po prevajanju festivalskega dogajanja hitro boleče očitna. V tem primeru je bil prevod šele predpogoj za to, da bi se sploh lahko zaljubili.

Ali pa me je samo skrbela možnost, da se moja prevajalka ni zaljubila v moje tekste? In ali to vnaprej izključuje možnost, da se bo vanje kdo izmed poslušalcev oz. bralcev?

 

IV

 

»Kakšna se ti zdi poezija Slobodana Ivanovića? Jaz je žal nisem razumel, ampak ljudje so se enkrat ali dvakrat zasmejali,« mi je po nekem branju rekel Luigi. Angleških prvodov nismo imeli, kar je festivalsko interakcijo med gosti zreduciralo na pogovore izven programa. Kakorkoli že, Slobodan je prebral odlično pesem, kar sem mu tudi povedal in s sabo domov prinesel njegovo knjigo, napisano v srbščini (o moji srbohrvaščini raje ne bi …), ampak natisnjeno v latinici. Ko sem ga o tem vprašal, mi je povedal, da se mu zdi nesmiselno izključiti velik del bralcev samo zaradi vztrajanja pri neki nacionalistični ideji. Jaz sem mu hvaležen, kdo drug ga iz istega razloga verjetno ne bo niti pogledal. Mogoče bo kdo rekel, da je naslednji korak v tej smeri pisanje v angleščini, vendar v to ne verjamem; vsi pisatelji vemo, kako nemogoče je zamenjati jezik, zato pa tudi potrbujemo profesionalne prevajalce, ki so zanesljivi, četudi na račun ljubezni. Ker vemo, da je še hujše, če si nerazumljen. Vprašanje, kaj je pesnik s tem hotel povedati, je pogosto zgolj vprašanje preprostega prevoda.

»Ampak to je lahko samo dobro, kajne,« sem rekel Luigiju, »da je publika reagirala s smehom. Vsaka reakcija je dobrodošla, ker je pri poeziji tako ali tako redka. In zakaj bi bila poezija samo žalostna?« In res. Bili smo v sobani muzeja, posvečenega srebrni dobi ruske književnosti. Lepo starinsko pohištvo, tapete, lestenci in to. V vitrinah rjavi listi popisanih papirjev. V pisavi, ki se nam danes nujno zdi staromodna, kot se bodo nekoč nekomu zdele staromodne naše vznesene objave na Facebooku. Pisma! Na stenah slike »slavnih« pisateljev v pozah in barvah, ki poskušajo kar najbolj nazorno prikazati trpljenje portretiranca. Hodasevič, Brjusov kot da jima je nerodno, da zasedata okvir. S Slobodanom sva si posebej zapomnila veliko sliko Leonida Andrejeva, mršavega dolgina s prsti, ki so bili videti kot eni sami dolgi kremplji, in izrazom, ki se poglablja v lastno bol. Eh, kaj, opazila in zapomnila sva si ga zato, ker je bil videti čisto kot Nick Cave. Saj, trpeči pesnik. 

Na vrsto je prišel španski pesnik, eden tistih iz druge skupine, s katero se, ne vem, zakaj, pač nismo družili. Manjši ko so krogi, bolj vsaksebi se držijo. Nevarno je, če začnemo lastno getoizacijo zaradi lažnega občutka ugodja ali varnosti še mitologizirati. Denimo Kiril Medvedjev, ruski pesnik, ki sem ga pred kakšnim letom bral v angleščini in bi si ga želel spoznati – sošolec organizatorjev festivala –, se je od literarne scene deklarativno distanciral in ga kajpak ni bilo na spregled. No, Španec je najprej nekaj povedal, potem pa nenadoma preklopil na tisti, saj veste, pritajeni, monotoni pesniški glas. Prva beseda njegove litanije?

Žalost. 

Itak.

Žalost vedno bo.

Po branjih resne, edine prave poezije v posvečenih hramih kulture, na katerih se nam je vedno tako mudilo, kot da nam je nerodno, da zadržujemo publiko (ki bi, tako kot mi, raje zvrnila naslednje šilce vodke), smo šli predzadnji dan festivala na večer slem poezije. V bar. Kjer smo se lahko sprostili, spili svojo pijačo, glasno navijali, ploskali in kljub odsotnosti prevoda vsaj nekoliko uživali v pesniških bakanalih. Nastopali so v glavnem domačini. In Luigi, ki je kot poznavalec in organizator tovrstnih večerov tudi sam mojster obrti.

Strogo odmerjene koreografije nastopov, ki v resnici niso nikomur v veselje, se držimo ne toliko zaradi spoštovanja tradicije, temveč občutka, da bo najbolj prav tisto, kar bo poudarilo razkol med potrditvijo lastne bednosti in impulzom, da bi v svojem početju užival. 

Ruski slemerji so bili odlični. 

 

V

 

Vodja našega pesniškega sprehoda se sumničavo razgleduje naokoli in nekaj vpraša delavca za zaščitno zaveso gradbišča. Po nekaj minutah gremo čez dvorišče s trgovino s spominki po kamnitih stopnicah na nekakšno teraso. Nekdo nas nadere, češ da tja ne smemo zaradi gradbišča. »Pesniki, mi smo vendar pesniki,« odgovarjamo in se splazimo skozi ograjo mimo zidarskega odra. Pred kapelico, zraven droga z umazanim delavskim jopičem, stoji na kvadratnem stebru glava … eh, koga že? Nekdo začne navdušeno recitirati in na sredini naenkrat pozabi nadaljevanje. Medtem ko razmišljamo predvsem o kosilu, se za našim hrbtom zdolgočaseno prestopata delavca, ki jima ni nič jasno. Oz. sta edina, ki jima je popolnoma jasno. 

»Pesnik je revež,« mi bo kasneje rekel Daniil.

Potem gremo na kosilo, kjer naročimo prazne kozarce, da lahko vanje natakamo posvečeno pesniško vodko iz nahrbtnika, ki je prestala celo preizkus branja poezije na javnih mestih.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O kultu mrtvih, ki so se naredili čisto majhne

    Eric Dussert

    Kot je v zvezi z Vivaldijevo glasbo zapisal Italijan Tiziano Scarpa v svojem Stabat Mater (2008), »se še vedno najdejo ljudje, ki imajo Antonija Vivaldija za frivolnega umetnika, s čimer … →

  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Dve kulturi

    Tina Bilban

    Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.