Kuga sodobnega časa

Agata Tomažič

Med brskanjem za vodniki za neko prihodnje potovanje sem naletela na najdbo, ob kateri mi je zastala roka – in se mi je za kar nekaj časa prekinil tok misli, ki se je dotlej sukal okoli običajnih turističnih banalij. Bil je že nekoliko obrabljen katalog križarjenj. Astor Kreuzfahrten, je pisalo na naslovnici. Spodaj, z malo manjšimi črkami pa: Saison 1987/88. Listala sem naprej in oči so se mi ustavile na uvodnih besedah kapitana, sivolasega gospoda, ki je za križarjenja jamčil z natisnjenim lastnoročnim podpisom, zraven pa je bila tudi njegova fotografija: ves nasmejan in diskretno zagorel je zrl izpod svoje kapitanske kape kot nekakšen Blake Carrington iz Dinastije. S to razliko, da izraz na njegovem obrazu ni bil nastopaški in nasmešek ameriško prepotenten, temveč je oboje izžarevalo kredibilnost in diskretnost.

Vrednoti, ki so se ju smeli nadejati potniki na razkošni čezoceanki Astor – nedvomno pripadniki višjega srednjega sloja iz Zvezne republike Nemčije, ki so si konec osemdesetih lahko privoščili nekajtedensko brezciljno plovbo po toplih ali hladnih morjih tega sveta. Vmes pa aerobiko na ladji (gospe na fotografijah so bile vse po vrsti kot Jane Fonda), brezskrbne večere v igralnicah (moški v smokingih z metuljčki so bili vsi po vrsti kot Roger Moore), sončenje v ležalnikih na palubi (vsi so bili po današnjih standardih strašansko nezdravo zagoreli, ženske pa nadnaravno natupirane) in lagodno raziskovanje kopnega, kadar so se izkrcali (Jeruzalem in Aleksandrija, pristanišče na Grenlandiji ali v Južni Afriki). Cene križarjenj so se gibale od tri do dvaindvajset tisoč (v to ni bila všteta letalska vozovnica za prevoz do mesta vkrcanja in nazaj) in so bile v nemških markah – izražene z nekaterim še vedno dobro znano magično kratico DM.

Šele ko sem se prilistala do zadnje strani, se mi je posvetilo, da prospekta ne berem prvič, temveč sem si ga nekoč, pa ne le enkrat, zavzeto ogledovala. Na zadnji strani je z otroško pisavo, malce okorno, kakršno povzroča nalivno pero, pisalo tole: »Agata Tomažič, 4. a, OŠ Rihard Jakopič« 

To leta 1987, ko so Jugoslovani sicer z veliko večjim zanimanjem motrili neko drugo tiskovino – plakat Novega kolektivizma za dan mladosti – ni bil navaden katalog. Bil je, kot dokazuje podpis četrtošolke, pripomoček za zviševanje ugleda med sošolci. Bil je okno v svet, pozdrav iz življenja, ki je bilo le streljaj od nas in v katerem je bilo vse drugače in vse mogoče – tudi potovanja v daljne dežele. O katerih so najverjetneje tudi takrat lahko povprečni Nemci samo sanjarili. 

Natanko trideset let pozneje Astor – ne boste verjeli – še vedno pluje (med letoma 1988 in 1995 sicer pod imenom Fjodor Dostojevski, potem pa so ga prekrstili nazaj). In to je, verjamem, edina reč, ki se v tem času ni spremenila. Države so razpadale in se združevale, dan mladosti ima bistveno drugačno obeležje, Jane Fonda se je postarala v karakterno igralko, sončenje je postalo nevarno, križarjenja pa način preživljanja počitnic, ki je dandanes dostopen malone vsakomur in se v boljših družbah nad njim viha nos kot nečim, kar je za pofl. Še huje je: potovanja so se uveljavila kot način preživljanja prostega časa, turizem pa je postal največje zlo sodobnega časa.

Kadar me odnese v distopično razmišljanje, kakšna bosta naš svet in družba čez dve ali tri desetletja, se ne ustavim le pri tehnologiji in napravah za popoln nadzor dejanj in misli, temveč sem trdno prepričana, da bo slej ko prej omejena tudi človekova svoboda gibanja. Če se za zbirke metapodatkov, ki omogočajo izvrsten vpogled v posameznikove želje, nazore in namere, najbrž vsi strinjamo, da so tleča nevarnost, ki bo v rokah nekaj organizacij, javnih ali zasebnih, počasi izničila vso svobodomiselnost, izvirnost, strpnost in drugo s spiska lastnosti, s katerimi se človeška rasa, predvsem njena evropska različica, rada baha vse od razsvetljenstva, pa omejitev gibanja morda ne bo imela samo negativnih posledic …

Premike se je včasih opravljalo predvsem iz nuje – zaradi iskanja hrane, umika pred sovražnikom v človeški ali živalski podobi (trop sestradanih volkov, recimo). Zdaj smo v prazgodovini, obdobju, preden se je človek oprijel poljedelstva in živinoreje ter se za par milijonov let ustalil. Premiki so bili tedaj mučni, saj so bili koreniti in so, natanko tako kot namiguje ta izraz, vključevali ruvanje korenin in selitev z vsem, kar je kdo premogel. Zato so se jih ljudje, če se je le dalo, izogibali.

Če se pomaknemo po zgodovinskem traku naprej, na njem že v antiki najdemo sledove posameznikov, ki jim pomisel na potovanja ni bila mučna. Herodot, recimo, ki ga Zgodovina historične misli (Založba ZRC, 2016), odličen kompendij zgodovinopisja za splošno rabo, prikazuje kot navdušenega popotnika in zavzetega potopisca (pa tudi enega prvih zgodovinarjev). Čeravno sta tudi za sodobne zgodovinarje motiv njegovih popotovanj in celo pravi izvor ostala skrita, pa je bilo nespodbitno, da je pripadal višjemu sloju prebivalstva, ki je mogel tratiti čas in denar z nenujnim premikanjem. 

Mnogo pozneje, zdaj smo nekako v srednjem veku, so bila potovanja še vedno rezervirana za ljudi modre krvi in solidne imovine. Minimalne in začasne spremembe bivalnega okolja so si smeli obetati pripadniki oboroženih sil, na pot so se podajali tudi romarji (religija in obramba sta bili v križarskih vojnah celo združeni v enovit motiv). Berači, glasbeniki, žonglerji in drugi potujoči komedijanti so blodili naokrog, ker se niso imeli kam dati in ker so se v bližnjem mestu nadejali kakšnega novca več, vendar prav daleč nikoli niso prišli.

Prevladuje prepričanje, da so predhodniki današnjih svetovnih popotnikov angleški plemiči, ki so uvedli standard tim. grand tour, ki se je hitro razpasel po Evropi. Kolesa kočij so se zatikala v kolovozih, popotne zaboje in človeški tovor v kočijah je neusmiljeno premetavalo, ampak vsi so neomajno rinili naprej, proti jugu, proti soncu Apeninskega polotoka in ostalinam antične modrosti in lepote. Grand tour je bila iniciacija v omikano eksistenco, brez tega ni šlo. Nekaj podobnega bi danes najbrž lahko rekli za odprave mladih Britancev na Tajsko ali celotno Jugovzhodno Azijo. Samo da je njih bistveno več kot nekdaj plemstva …

Nesmiselno je oporekati podatkom, da je turizem ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu. Škodljive pa so trditve, da bodo turisti v nerazvita območja prinesli blagostanje in napredek. Ponavadi je žal ravno obratno: bolj ko je dežela deviška in njeni prebivalci zaupljivi, hujše je opustošenje. Hotelske verige so v lasti tujih korporacij, ki si, stisnjene v dvojni nizozemski sendvič, ob koncu sezone manejo roke nad izkupičkom, katerega v najboljšem primeru samo drobtine padejo v roke domačinov, ki v turističnih objektih krotko vihtijo omela ali pridno postiljajo postelje. Nevidni in nemi. Nekateri jo odnesejo slabše: stavim, da ste vsaj enkrat že slišali svarilo kakšnega krajevnega vodiča, da je najprimernejši čas za ogled avtohtonih plemen zjutraj ali dopoldne, po dvanajsti so vsi že pijani kot klade in zatorej manj primerni za fotografiranje. In če bi se opice in druge eksotične živali, ki se morajo po službeni dolžnosti udeleževati srečanj s turisti, lahko opijale, bi po steklenici bržčas posegle tudi one. Drevesa, vode in prst ostanejo, kjer so, dokler jih ne prekrijejo in preplavijo odpadki in odplake. Mesta umirajo stoje: naivno se razpirajo pred trumami obiskovalcev in jim razkrijejo vse svoje prelesti, dokler se ti ne polastijo vseh nepremičnin in jih okličejo za svoje, mesta pa so živa le še kot spalna naselja v turistični sezoni, pravi meščani se premaknejo drugam. 

Zakaj, je vprašanje, ob katero se spotakne vsak kolikor toliko razmišljujoč popotnik. Kaj ga žene od doma? Pahljača odgovorov obsega vse od zgovarjanja na radovednost in radost ob odkrivanju novih krajev in ljudi (uradna verzija) do odkritosrčnih priznanj, da ga preprosto veseli potikati se po deželah, kjer je življenje veliko bolj pristno (beri: težje), ker jih potem ob vrnitvi v domovino spreleti veselo olajšanje, da so spet v civilizaciji. Toda ni je bolj zavržene miselnosti kot tiste iz ust samooklicanih svetovnih popotnikov, ki preklinjajo nad tem, kako se je slehernega kotička našega planeta že dotaknil napredek in da ni nikjer več najti tistih prijetnih kolib brez elektrike in vode, pred katerimi so nagci nekoč zamaknjeno poplesavali ob kotlu. Seveda jih ni – s kakšno pravico pa oni, ki se po takem odkrivanju divjine privilegirano vrnejo v svoja klimatizirana stanovanja, manj srečnim od sebe odrekajo pravico do vsaj osnovne infrastrukture?

Prvi odgovor, če mu že pogojno verjamemo, pa se razblini ob pogledu na gruče turistov z vodniki in fotoaparati v rokah, ki v objektive lovijo točno iste kote, iz katerih so kraje posneli že njihovi predhodniki, in ubirajo točno iste poti, po katerih se je podajal nebroj njihovih somišljenikov. Sodobni turizem bi najlaže opisali kot preverjanje in kljukanje lokacij, ki so na seznamu stvari, ki si jih je treba obvezno ogledati. Radovednost se umika discipliniranosti in temeljitosti pri iskanju vnaprej določenega. Pri čemer ni nikakršne razlike, ali so potovanja organizirana in so turisti v paketu ali pa po svetu blodijo tako imenovani popotniki.

Na koncu velja dodati, da je vse trditve, povezane s turisti kot škodljivci in uničevalci, treba brati v prvi osebi množine. Podpisana ni izvzeta. Podpisana je, ko je prelistala katalog križarjenj, malo namrščila čelo in nekajkrat zavzdihnila, nato pa publikacijo potisnila globoko v kartonasto škatlo z vodniki. Tiste, ki jih je izbrskala za svoje prihodnje potovanje, je položila na mizo in poskušala odgnati nadležno kljuvajoče vprašanje, kako bo, ko bo brošuro o Astorju našla čez naslednjih trideset let. Ah, saj bo, saj gre tokrat samo v bližnjo soseščino in ogljični odtis je nizek. Saj bo. Ampak do kdaj še?

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Še vedno Dunaj, prvič

    Gregor Podlogar

    Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno.