Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe.

Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno.

Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

Kaj popotnika vleče od doma in zakaj se vrača? Sodobni turizem je že dolgo oblika kulturne hegemonije, v zadnjem času pa postaja tudi vpisovanje kljukic na tako ali drugače dolgočasne sezname.

Poletje je in jaz odraščam na jadranskem otoku. Kopamo se v našem največjem in najlepšem zalivu. Trušč in hrušč. Otroci tečejo naokoli, matere kričijo, ljudje se potikajo po prodnati plaži, sedijo na robu potke, ki pelje ob morju, stisnjeni smo kot sardine v konzervi. Nekaj korakov naprej je pravokoten socialistični hotel, betonska plošča, na katero gosti postavijo brisače, nasad borovcev in stojnica s sladoledom. Otroški spomin pravi, da je največja sreča in razburjenje, ko dobiš denar in stojiš moker od morja v vrsti za kornet, čeprav vem, da se to skoraj nikoli ne zgodi, ker sladoled jemo doma, zato se sprašujem, ali sem spomin dejansko živela ali ga le skonstruirala, poželjivo gledajoč hotelske goste.Preberi