Ljubezenski pismi prevajalcu

Pesniku in najpomembnejšemu in najboljšemu prevajalcu slovenske poezije v nemščino, verjetno pa tudi nasploh.

 
Pred uporabo pretresi

Fabjanu Hafnerju

To je skoraj pesem. Tvoje pisanje:
tudi skoraj pesem. Mogoče je pesem
nekaj, kar napišemo, ko prenehamo misliti,
da pišemo pesem, in preprosto pišemo

nekomu – nekaj. Skupaj sva ljubila toliko
stvari, ki jih je težko ljubiti ločeno.
Kje je moja ljubezen? V besedah,
ki jih izgovarjam, kot bi pod vodo

spuščal zračne mehurčke? Ali v tvojih
besedah, ki sem jih prijemal, kot bi
v temi prijemal zavrtinčeno,
nemirno moko? V mojem hotenju,

da premaknem telo in razpolovim
prostor, da bi prehodil gledališče senc?
Ali v tvojem hotenju, da me prisiliš,
da sem pozoren, ne da bi od mene zahteval

pozornost? Vse skupaj se po navadi
konča z vprašanjem. Komu? Tebi?
Mogoče nenaslovljenemu, ki sedi
v sobi in bere nekaj, kar vidi kot pesem.

Goethe je »Popotnikovo nočno pesem«
napisal v gostilni. W. C. W. »This Is Just
to Say« kot odgovor na sporočilo svoje
žene. Kako ju prepoznamo?

Po polnočnem vonju.
Po nevidnem vprašaju na koncu.
Po utripanju zraka, ki se stresa,
tudi ko zmanjka črk.

(2007)

 
Ljubezensko pismo prevajalcu

Za F. H.

Bolje mislim o sebi
in večji sem, ko sem s tabo, ki me
nosiš čez temo in narasle vode,
do jezika, v katerem sanjaš in ga komaj razumem.
Prenašaš drevo za drevesom
in vznemirjenja na vodni gladini za
vznemirjenji na vodni gladini, prenašaš spomine
in zaležan prah na predmetih in med hišami,
vse moje velikodušno razdano življenje, ki ni več
moje
in ga ti razumeš in vidiš bolj jasno od mene.
Zamenjuješ izmišljen zrak z izmišljenim zrakom,
prečrpavaš ga iz jezika v jezik, da se razlije po
papirju kot barve bencina po koži majhne luže,
ki odseva nebo in vse, kar je na njem.
Velik vrt je zunaj, ki sem ti ga pokazal,
da ga obnoviš po prvotnem načrtu.
Zdaj bolje slišiš, kako diham v daljavi, in bolje
čutiš, kako se premikam in obračam, in se več ne
vznemirjaš v spanju, soočen z nerešljivimi ugankami.
Zaupam ti in ti mirno odstopam dele svojega
telesa v varstvo in ti jih jemlješ in preimenuješ,
ne da bi zlomil tisto, kar čaka za njihovimi imeni.
Domače ograde in stari zidovi razpadajo.
Svetovna slava čaka za prvim vogalom.
Neskromna dolgoživost trka na vrata.
Vse dedne bolezni pesnikov so ves čas med
nami in v zraku,
le spomin nepozornih ostaja kratek,
ko jim iz rok uhaja tvoje
z ljubeznijo natlačeno in v kolofonu izgubljeno ime.

(2004)